Jedro

Rok 24 mesecev po uveljavitvi ZDen za vložitev zahteve za denacionalizacijo je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopnega organa, s katerim je zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo, ker je bila vložena po preteku zakonsko določenega roka. Tožena stranka navaja, da je tožnik vložil zahtevo pri prvostopnem organu dne 21.4.1995, torej po roku, ki ga določa Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 64. členu in sicer, da mora biti zahteva vložena najkasneje v štirindvajsetih mesecih po uveljavitvi zakona, to je do 7.12.1993. Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke, ker meni, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno (21.11.1990) na KS P., ki je bila določena, da posreduje vloge naprej. Kolikor je mnenje drugačno, pa je treba šteti, da je bil tožnik opravičeno v zmoti in naj se mu dovoli vrnitev v prejšnje stanje in vloga šteje za pravočasno.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Rok 24 mesecev po uveljavitvi ZDen za vložitev zahteve za denacionalizacijo je, kot pravilno navaja že tožena stranka, materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Po njegovem preteku pravica vložiti zahtevo za denacionalizacijo ugasne. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik pri pristojnem upravnem organu vložil zahtevo za denacionalizacijo 21.4.1995. Ker je rok za vložitev zahteve potekel 7.12.1993, je odločitev prvostopnega organa in tožene stranke pravilna in tudi zakonita. Tožnikova navedba, da je pri Krajevni skupnosti P. podal zahtevo za denacionalizacijo že 21.11.1990 v tem primeru na drugačno rešitev stvari ne more vplivati. ZDen je bil uveljavljen 7.12.1991, zato vložitve zahteve za denacionalizacijo pri krajevni skupnosti že leto pred uveljavitvijo zakona, ni mogoče šteti za pravočasno vloženo zahtevo po ZDen, ker zato ni pravne podlage. V pojasnilo tožniku pa sodišče še navaja, da z vrnitvijo v prejšnje stanje ni mogoče postaviti v prejšnje stanje zamujenega roka, ki je določen z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice.

Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne utavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).