Jedro

Objektivne in subjektivne okoliščine, ki v smislu 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP kažejo na ponovitveno nevarnost, morajo biti izkazane na dokazni ravni utemeljenega suma, ne pa na ravni gotovosti, ki se zahteva za obsodilno sodbo

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper osumljenega M.K., zoper katerega je bil izdan nepravnomočni sklep o preiskavi zaradi dveh kaznivih dejanj poskusa velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in kaznivega dejanja prikrivanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 221. člena KZ, odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper sklepa o odreditvi pripora je zagovornik osumljenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in zaradi kršitve določb 27. člena Ustave. Navaja, da trditev v sklepu sodišča prve stopnje, da je bil osumljenec po prestani kazni v Avstriji obsojen za več istovrstnih kaznivih dejanj, ni obrazložena, prav tako ni obrazloženo stališče, da je podana ponovitvena nevarnost, čeprav naj bi kaznivi dejanji, zaradi katerih je bil odrejen pripor, storil pred osmimi oziroma desetimi meseci, kar je kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Kršena naj bi bila domneva nedolžnosti, ker sklep utemeljuje ponovitveno nevarnost na podlagi več kazenskih postopkov v teku. Sklep naj bi se opiral na biološki material osumljenca, do katerega je Center za forenzične preiskave (CFP) prišel na nezakonit način, torej je ta dokaz nedopusten. Sklep sodišča druge stopnje pa ne navaja obsodilnih sodb za stališče, da je osumljenec kontinuirano izvrševal kazniva dejanja, ne navaja, s katerimi kaznivimi dejanji naj bi se pridobival premoženjska sredstva, krši pa tudi ustavno domnevo nedolžnosti. Zahteva za varstvo zakonitosti predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita.

Vrhovni državni tožilec na zahtevo odgovarja, da ta uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev ustavne domneve nedolžnosti, iz teh razlogov pa se zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti. Neutemeljena je trditev v zahtevi, da sklep nima razlogov o kontinuiranem izvrševanju istovrstnih kaznivih dejanj, saj navaja, pred katerimi sodišči so zoper osumljenca kazenski postopki. Zaključki sklepov o ponovitveni nevarnosti, so razumno obrazloženi, čeprav je od storitve kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil pripor odrejen, preteklo osem oziroma deset mesecev. Trditev zahteve, da je analiza biološkega vzorca osumljenca nezakonit dokaz, ni utemeljena. Predlaga, da se zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika osumljenega M.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa, ne more pa je vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sklep sodišča prve stopnje v 2. odstavku na 4. strani utemeljuje ponovitveno nevarnost osumljenca z okoliščino, da je bil leta 2002 v Avstriji obsojen zaradi tatvin in velikih tatvin na dve leti in šest mesecev zapora, da so pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper njega v teku trije kazenski postopki zaradi tatvin in velikih tatvin, pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pa kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja poskusa odvzema motornega vozila po 2. odstavku 216. člena KZ. Sklep se torej ne opira le na pravnomočno obsodilno sodbo v Avstriji, ampak tudi na kazenske postopke pred sodišči v Sloveniji.

Neutemeljena je tudi trditev v zahtevi, da sodišče ni obrazložilo, kako ocenjuje okoliščino, da je osumljenec storil kaznivi dejanji, zaradi katerih je bil odrejen pripor, pred osmimi oziroma desetimi meseci: sklep navaja razloge o tem v 3. odstavku na 4. strani.

Sklepu sodišča druge stopnje zahteva neutemeljeno očita, da ne navaja sodb, s katerimi naj bi bil osumljenec obsojen in bi kazale na to, da kontinuirano izvršuje kazniva dejanja in z njimi pridobiva sredstva. Sklep pritožbenega sodišča takšen zaključek opira na okoliščino, da je osumljenec v kazenskih postopkih ne le pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, kar je upošteval že sklep sodišča prve stopnje, ampak tudi pred Okrožnim sodiščem v Kranju, ker pa gre za kazniva dejanja zoper tuje premoženje, je zaključek sodišča, da si je osumljenec z njimi pridobival premoženjska sredstva, življenjsko povsem logičen in razumen.

Kršitev domneve nedolžnosti v kontekstu navedb zahteve naj bi bila v tem, ker da sta sklepa štela, da je osumljenec storil kazniva dejanja, zaradi katerih tečejo zoper njega kazenski postopki, čeprav po določbi 3. člena ZKP in 27. člena Ustave osumljenec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Toda objektivne in subjektivne okoliščine, ki v smislu 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP kažejo na ponovitveno nevarnost, morajo biti izkazane na dokazni ravni utemeljenega suma, ne pa na ravni gotovosti, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Teh okoliščin zato tudi ni treba (največkrat pa tudi ni mogoče, razen trditev o prejšnjih obsodbah) dokazovati s pravnomočnimi sodbami. To velja tudi za utemeljenost suma, da je osumljenec storil kazniva dejanja, zaradi katerih tečejo zoper njega kazenski postopki (preiskave ali postopki po vloženi obtožbi). Sklepa mu ne očitata, da je bil pravnomočno obsojen za kazniva dejanja, zaradi katerih je v kazenskem postopku, ampak da je podan utemeljen sum, da jih je storil. Trditev, da je CFP do bioloških materialov osumljenca prišel na protipraven način, bi lahko pomenila, da osumljenec izpodbija ugotovitev sodišča, da obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje poskusa velike tatvine, ki je opisano pod točko 1. sklepa. Sodišče ni ugotovilo, da je CFP prišel do biološkega materiala osumljenca s kršitvijo določb ZKP ali s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zagotovljenih z Ustavo, zato zahteva uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev te okoliščine, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Sicer pa zahteva ne pove, na kakšen način naj bi CFP ta biološki material pridobil in zakaj je tak način nezakonit. Ker zahteva zagovornika osumljenega M.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.