Jedro

Za zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči mora biti očitno, da je zadeva nerazumna, očitno pa pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. V tem smislu je treba razlagati tudi nadaljnjo opredelitev pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, to je, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. To pomeni, da (že) verjeten izgled za uspeh zadošča za odobritev brezplačne pravne pomoči oziroma a contrario, da je mogoče prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot neutemeljeno zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh.

Organ za brezplačno pravno pomoč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec že na prvi pogled (torej očitno) nima možnosti za uspeh.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Bpp 314/2019 z dne 11. 12. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. S sklepom št. Bpp 314/2019 in Bpp 315/2019 z dne 11. 12. 2019 je organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu najprej združil postopka za dodelitev brezplačne pravne pomoči pod prej navedenimi številkami, ki se nanašata na prosilko A.A. in prosilca B.B. ter odločil, da se postopek vodi naprej pod opr. št. Bpp 314/2019. Tožnika pa izpodbijata odločbo sprejeto pod to številko dne 11. 12. 2019, s katero je bilo odločeno, da se prošnji prosilcev za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev ustavne pritožbe kot neutemeljeni zavrneta. Tožnika sta vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki sestave in vložitve ustavne pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. P 21/2017 z dne 17. 14. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, št. I Cp 1073/2018 z dne 14. 5. 2019 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. II DoR 378/2019 z dne 3. 10. 2019. Organ za brezplačno pravno pomoč je njuno prošnjo zavrnil s sklicevanjem na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

2. Iz ugotovitev organa za brezplačno pravno pomoč izhaja, da je prvostopno sodišče s sodbo z dne 3. 4. 2018 primarni zahtevek prosilcev po odstranitvi spornega prizidka zavrnilo ter odločilo, da sta dolžni toženi stranki opustiti in prenehati z vsakršno uporabo terase na spornem prizidku ter za odpravo imisije odvzema svetlobe odstraniti parapetni ograjen zid na terasi, za odpravo imisije poseganja v zasebnost pa opustiti uporabo terase. Sodišče je prosilcema prisodilo tudi plačilo odškodnine. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da prizidek toženih strank sicer predstavlja prepovedane imisije, vendar pa ob upoštevanju načela sorazmernosti in posega v lastninsko pravico toženih strank odstranitev objekta ni nujno potrebna za prenehanje vseh imisij in morebitne grozeče ter nastale večje škode, zato je primarni zahtevek po odstranitvi objekta zavrnilo.

3. Prosilca sta zoper takšno odločitev vložila pritožbo, na podlagi katere je Višje sodišče prvostopno sodbo delno spremenilo in sicer glede dela, o katerem je bilo pravnomočno odločeno že s sodbo sodišča prve stopnje z dne 23. 3. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 10. 1. 2017 (glede odvzema razgleda), prav tako je višje sodišče znižalo višino prisojene denarne odškodnine. V delu, ki se nanaša na odstranitev parapetnega ograjenega zidu na terasi in opustitev uporabe terase pa je višje sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Predlog za dopustitev revizije, ki sta ga vložila prosilca je Vrhovno sodišče RS s sklepom z dne 3. 10. 2019 zavrnilo.

4. Organ za brezplačno pravno pomoč v nadaljevanju citira 50. člen Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in drugi odstavek 55.b člena tega zakona in zaključuje, da zatrjevanja prosilcev, da so jima bile v postopku kršene ustavne pravice zato, ker se ne strinjata z odločitvijo sodnih organov, ni mogoče opredeliti kot kršitev ustavnih pravic oziroma Ustave RS, ne da bi konkretno navedla, v čem naj bi te zatrjevane kršitve imele hujše posledice za tožnika. Prav tako prosilca ne navajata, da gre v njunem primeru za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju (tretji odstavek 55.a člena ZUstS).

5. Tožnika sta vložila tožbo v upravnem sporu zoper prej navedeno odločbo iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar je bila sprejeta napačna materialnopravna odločitev, z izpodbijano odločitvijo pa je bilo nezakonito poseženo v ustavno varovane pravice tožnikov. Okoliščine in dejstva o zadevi, ki se kot pogoji upoštevajo pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči, sta tožnika pojasnila v vlogi z dne 13. 11. 2019. Z odločitvijo, glede katere želita vložiti ustavno pritožbo, in z razlago materialnopravnih določb je sodišče zakonu dalo vsebino, ki je z vidika človekovih oziroma ustavnih pravic nesprejemljiva, pravno varstvo, ki ga je s pravnomočno odločitvijo dalo sodišče tožnikoma, pa zato neučinkovito, s čimer je kršena ustavna pravica tožnikov do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Navedla sta, da jima sprejeti ukrep ne zagotavlja niti varstva njune lastninske pravice na podlagi 99. člena SPZ in 33. člena Ustave RS niti varstva njune ustavne pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS v zvezi s 134. členom OZ. Za prosilca je nevzdržna in nesprejemljiva razlaga sodišča, ki pravno varstvo tožnikov veže na domnevo, da se toženi stranki pravdnega postopka P 21/2017 sodno vzpostavljenemu nevarnemu stanju, ki bo nastalo z odstranitvijo ograje s terase ne bosta želeli izpostavljati. S tem sta tožnika tudi pojasnila v čem zatrjevana kršitev zanju predstavlja hujše posledice. Vsakršen poseg v zasebnost posameznika pomeni zanj hujše posledice. Namen in cilj sodnega varstva je praviloma dokončno dosežen šele z uresničitvijo določene pravice oziroma pravnega razmerja, s sprejetim ukrepom pa ni in ne bo v celoti odpravljen niti poseg v zasebnost tožnikov niti prepovedana imisija odvzema svetlobe. Ob upoštevanju načela sorazmernosti pa se zastavlja vprašanje ali bi sodišče pri tem moralo upoštevati, da je gradnja nelegalna oziroma ali je lahko ukrep strožji v smislu porušitve objekta glede na to, da za njegov obstoj ne obstoji pravna podlaga, do česar se sodišče sploh ni opredelilo. Pri tem sta tožnika opozorila tudi na kršitev pravice do enakega varstva pravice iz 22. člena Ustave, v kateri sta konkretneje izraženi tudi načeli zaupanja v pravo in pravne varnosti. Organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločitvijo presegel svoje pristojnosti ter se postavil v položaj Ustavnega sodišča, v katerega pristojnost spada odločanje o tem, ali bo določeno ustavno pritožbo vzel v obravnavo ali ne. S takšno odločitvijo pa je organ za brezplačno pravno pomoč v nasprotju z namenom instituta brezplačne pravne pomoči posegel v ustavno zagotovljeno pravico tožnikov do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS. Določba 24. člena ZBPP namreč toženi stranki ne daje podlage za opravo podrobne vsebinske analize oziroma presojo odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek oziroma podredno, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožeči stranki odobri brezplačno pravno pomoč v obliki sestave in vložitve pritožbe zoper zgoraj navedene odločitve sodišča. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

7. Tožba je utemeljena.

8. V predmetni zadevi sta tožnika vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev ustavne pritožbe zoper zgoraj navedeno odločitev v pravdni zadevi zaradi prepovedi vznemirjanja oziroma poseganja v lastninsko pravico. Po določbi prvega odstavka 7. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi za sodno varstvo pred ustavnim sodiščem.

9. Ustavna pritožba se lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa ZUstS (prvi odstavek 50. člena ZUstS). O tem ali bo začelo postopek ustavne pritožbe, odloči ustavno sodišče v senatu treh sodnikov ustavnega sodišča na nejavni seji (prvi odstavek 54. člena ZUstS). Ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imele hujše posledice za tožnika (prvi odstavek 55. člena ZUstS). Drugi odstavek tega člena določa, kdaj ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice, tretji pa tudi za te primere ustavnemu sodišču omogoča, da v posebej utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi.

10. Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

11. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morata torej biti kumulativno izpolnjena takoimenovani subjektivni oziroma materialni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine ter objektivni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Te okoliščine in dejstva primeroma opredeljuje 24. člen ZBPP, kot je navedeno zgoraj, za odločitev v obravnavani zadevi pa je relevantna določba prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, po kateri se kot pogoj upošteva, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je udeležba v postopku razumna. Kdaj šteje, da je zadeva očitno nerazumna, določa tretji odstavek 24. člena ZBPP, kot je navedeno v tč. 10 te obrazložitve.

12. Za zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči na tej podlagi mora torej biti očitno, da je zadeva nerazumna, očitno pa pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. V tem smislu je treba razlagati tudi nadaljnjo opredelitev pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, to je, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. To pomeni, da (že) verjeten izgled za uspeh zadošča za odobritev brezplačne pravne pomoči oziroma a contrario, da je mogoče prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot neutemeljeno zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva). Organ za brezplačno pravno pomoč pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti1. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem očitnosti. Organ za brezplačno pravno pomoč torej s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z brezplačno pravno pomočjo.

13. V obravnavani zadevi želita tožnika vložiti ustavno pritožbo, pogoji za vložitev katere so predpisani z ZUstS. Organ za brezplačno pravno pomoč je njuno prošnjo zavrnil z razlago, da tožnika nista konkretno navedla, v čem naj bi zatrjevane kršitve imele hujše posledice za tožnika in da ne navajata, da gre v njunem primeru za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju.

14. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, ZBPP organu za brezplačno pravno pomoč ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje gornji pavšalni zaključek, ki je razen tega tudi netočen, saj sta tožnika že v postopku pred organom za brezplačno pravno pomoč postavila trditve o tem, zakaj menita, da je bilo z odločitvami rednih sodišč poseženo v njune ustavne pravice. Organ za brezplačno pravno pomoč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec že na prvi pogled, torej očitno nima možnosti za uspeh. Take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni, niti ni mogoče o njenem obstoju sklepati vsaj posredno2. 15. Ker je bila pri izdaji izpodbijane odločbe določba 24. člena ZBPP napačno uporabljena, jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajoč tudi vse ostale v ZBPP navedene pogoje.

16. O stroških je sodišče odločilo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožena stranka, kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

17. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

18. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19. O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker tožeči stranki v tem postopku taksna obveznost ni nastala (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah - v nadaljevanju ZST-1).

1 Glej tudi odločitev Upravnega sodišča RS v zadevah I U 357/2013, II U 67/2014, II U 177/2015 in II U 138/2018. 2 Tako tudi Upravno sodišče RS v zadevi I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019.