Jedro

Na zemljišču v družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice po pravilih o gradnji na tujem svetu, ne glede na to, ali je graditelj gradil zakonito in s pravico uporabe nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženec vrniti v neposredno posest nepremičnine v k. o. X - parcele št. 443/6, 439/1, 442, vse vl. št. 3648, in parcele št. 444/1, 444/2, 455/2, 456/2, 457/2, 457/1, 452/4, 452/2, 444/9 in 444/11, vse vl. št. 1788, to je Š., s teh nepremičnin odstraniti svoje stvari in osebe ter ovire, ki preprečujejo dostop do objektov, in opustiti nadaljnja poseganja v navedene nepremičnine. Tožnici je naložilo, da mora tožencu povrniti 6.022,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge in na kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je pri odločanju o predhodnem vprašanju glede pridobitve lastninske pravice na spornih nepremičninah spregledalo, da je tožnica društvo. Že Zakon o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih iz leta 1946 (Uradni list FLRJ, št. 51/46 in 29/47) je izrecno določal, da društva smejo imeti lastnino in razpolagati tudi z nepremičninami, potrebnimi za dosego svojega namena. Društva so lastninsko pravico lahko imela in jo pridobivala v mejah in pogojih, ki jih je določal zakon, tudi po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). V tem primeru je tožnica pridobila lastninsko pravico na originaren način z izgradnjo športnih objektov na družbenem zemljišču, ki ga je zakonito in odplačno dobila prav v ta namen. Lastninska pravica na sezidanem objektu na zemljišču v družbeni lastnini se ni pridobila z vpisom v zemljiško knjigo, ampak na podlagi zakona. Tožnica je predložila listine, ki dokazujejo, da z odločbo občinskega organa dobila zemljišče v uporabo za izgradnjo športnih objektov in je postala lastnica športnih objektov (zgradbe) na zemljišču v družbeni lastnini na podlagi zakona. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. Po V. točki Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 22/99; v nadaljevanju: Sklep MOL) je ostalo upravljanje s športnimi objekti, ki so bili določeni za objekte občinskega pomena, do odločitve o zahtevku športnega društva nespremenjeno. O tem je MOL tožnico posebej obvestila z dopisom z dne 7. 6. 2001, ki je dodaten dokaz, da ima tožnica še danes pravico do posesti, ker postopek lastninjenja športnih objektov Š. ni zaključen. MOL tožničinega zahtevka doslej še ni obravnavala, ampak si lasti vse športne objekte, ki jih je s sklepom določila za športne objekte občinskega pomena. Tožnica je lastnica zgrajenih športnih objektov, saj je za zemljišče plačala odškodnino prejšnjim lastnikom, kar je bilo pogoj za vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo. Zakonskih kriterijev za lastninjenje športnih objektov ni mogoče razlagati tako, da bi se športni objekti, ki so bili v zasebni lasti, stali pa so na zemljišču v družbeni lastnini, lastninili po 64. členu Zakona o športu, saj bi s tem prišlo do odvzema lastninske pravice dosedanjega lastnika brez nadomestila. Napačno je tudi stališče sodišča glede javnega interesa. Tožnica ima pri uporabi javnih športnih objektov brez dvoma prednost pred tožencem, ki je zavod in ne športno društvo. Poleg tega za razliko od tožnice ne izvaja športne dejavnosti, ampak je njegova dejavnost samo organizacijska - upravljanje, urejanje in vzdrževanje športnih objektov.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja.

6. Tudi dejansko stanje je bilo celovito in pravilno ugotovljeno. Dejstva, ki jih izpostavlja pritožba, ne omogočajo drugačne presoje.

7. Kot je tožnici pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je edina pravna podlaga za lastninjenje vseh športnih objektov, zgrajenih na nepremičninah v družbeni lastnini, Zakon o športu (ZSpo)(1). Po 64. členu navedenega zakona postanejo športni objekti lastnina lokalne skupnosti v trenutku, ko so razglašeni za športne objekte občinskega pomena. MOL je tako postala lastnica spornih nepremičnin že na podlagi zakona.

8. Res je sicer, da je bilo lastninjenje športnih objektov po navedenem zakonu predpisano samo za tiste športne objekte, ki so jih društva imela v upravljanju, niso pa bila njihovi lastniki(2), vendar tožnica svoje zatrjevane lastninske pravice na spornih športnih objektih doslej ni dokazala. Materialnopravno pravilno je namreč stališče izpodbijane sodbe, da na zemljišču v družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice po pravilih o gradnji na tujem svetu, ne glede na to, ali je graditelj gradil zakonito in s pravico uporabe nepremičnine. Tožnica torej ne more uspeti s trditvijo, da je na odplačen način pridobila zemljišča, na katerih je zgradila športni park. Pravilo o pridobitvi lastninske pravice z akumulacijo, ki je bilo uzakonjeno v prvem odstavku 22. člena ZTLR, na katerega se sklicuje pritožba, pa je sploh veljalo samo za premičnine in v tem primeru ni uporabno.

9. Tožnica ima sicer prav, da so bila društva, v mejah in pod pogoji, ki jih je določal zakon, tudi po prejšnjih predpisih lahko subjekt lastninske pravice. Tožnica, ki je z odločbo upravnega organa, s katero so ji bila zemljišča izročena v posest in uporabo za gradnjo, pridobila pravico gradnje, bi torej po končani gradnji lahko postala lastnica zgrajenih objektov (s pravico uporabe na zemljišču pod njimi in na zemljišču, potrebnem za njihovo redno rabo), vendar le, če bi v gradnjo vložila izključno lastna sredstva in ne morda družbenih sredstev, česar pa v tej pravdi ni izkazala.

10. ZSpo v zvezi z lastninjenjem športnih objektov ne dela razlike med tistimi, ki so bili zgrajeni z družbenimi sredstvi, in tistimi, ki so jih zgradila društva sama(3). Drugačno stališče v judikatu(4), ki ga izpostavlja pritožba, je bilo torej v novejši sodni praksi že preseženo. Poleg tega se pojem „športnih objektov“ po 64. členu ZSpo razteza tudi na zemljišča, na katerih so taki objekti zgrajeni(5). Tožnica bi se torej lastninjenju po 64. členu ZSpo lahko izognila samo v primeru, če bi bili sporni športni objekti skupaj z zemljiščem že pred lastninjenjem v njeni lasti(6), kot ji je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na Sklep MOL in njen dopis z dne 7. 6. 2001. Tožnica na tej podlagi ni mogla pridobiti pravice do posesti. Pritožba ne oporeka ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je navedeni sklep postal pravnomočen 3. 5. 1999, kar pomeni, da je MOL kot lastnica nepremičnin te smela v upravljanje podeliti tožencu, čeprav o tožničinem zahtevku, ki je sicer zgolj procesna predpostavka za uveljavljanje lastninske pravice pred sodiščem, dotlej še ni odločila.

12. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožničin zahtevek preizkusilo tudi ob upoštevanju načela javnega interesa v športu. Ugotovilo je, da toženec ta interes zagotavlja v večjem obsegu kot tožnica. Za takšno svojo ugotovitev je v izpodbijani sodbi navedlo jasne, izčrpne in prepričljive razloge, ki jim pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, zato jih ne ponavlja.

13. Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima tožnica za svojo posest šibkejši pravni naslov od toženca, zato je v skladu z 92. in 98. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) utemeljeno zavrnilo tako tožničin vrnitveni, kot opustveni in prepovedni zahtevek.

14. Pritožbeni očitek, da naj bi šlo v tožničinem primeru dejansko za novo nacionalizacijo, je pretiran. Izpodbijana sodba, ki tožnici v okviru odločanja o predhodnem vprašanju odreka zatrjevano lastninsko pravico na spornih športnih objektih, ne predstavlja neupravičenega posega v tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine. Tožnica bo v drugi pravdi, ki jo je po lastni trditvi že začela pri istem sodišču(7), lahko dokazovala svojo lastninsko pravico. Sicer pa ni nobene ovire, da tožnica za sredstva, ki jih je vložila v nekdanje družbeno premoženje, zahteva ustrezno povračilo.

15. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

16. Ker je tožnica s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 71/2013 z dne 17. 4. 2014 Op. št. (2): odločba Ustavnega sodišča U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002 Op. št. (3): sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 71/2013 z dne 17. 4. 2014 Op. št. (4): sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 731/2001 z dne 9. 2. 2005 Op. št. (5): sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 279/2011 z dne 18. 12. 2014 Op. št. (6): sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 71/2013 z dne 17. 4. 2014 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1322/2015 z dne 17. 7. 2015 Op. št. (7): II P 2483/2015