Jedro

Materialno zmotno je sodišče prve stopnje razlagalo določbo 1. odst. 368. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ko se je postavilo na stališče, da je delničarjem potrebno vselej razdeliti najmanj dobiček v višini 4% osnovnega kapitala razen, če do tega ne morejo priti zaradi obveznih načinov uporabe dobička, ki so navedeni v 1. odst. 228. čl. ZGD.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I. razveljavilo sklep 2. točke dnevnega reda skupščine tožene stranke z dne 29.8.2003, da ostane bilančni dobiček na dan 31.12.2002, ki znaša 261.391.482,58 SIT nerazporejen; pod točko II je odločilo, da se del bilančnega dobička v višini 21.422.400,00 SIT nameni za izplačilo dividend, pri čemer se dividenda v višini 40,00 SIT za eno delnico izplača v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, preostanek bilančnega dobička v višini 239.969.082,58 SIT pa ostane nerazdeljen; pod točko III je zahtevek, po katerem naj bi bile dividende izplačane pred potekom 30 dni po pravnomočnosti sodbe zavrnilo in pod točko IV je toženi stranki naložilo, da plača prvo in drugotožeči stranki pravdne stroške v višini 77.184,26 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila po svoji pooblaščenki tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev. V pritožbi navaja, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, saj meni, da delitev dobička po predlogu tožene stranke (pravilno tožečih strank) ni ekonomsko upravičena. Tožena stranka je že na skupščini družbe obrazložila okoliščine, v katerih posluje in iz katerih nesporno izhaja, da se pogoji poslovanja iz leta v leto zaostrujejo in zato vsako leto težje dosega zastavljene cilje oz. uresničuje poslovne načrte. Svoje navedbe je dokazala z vrsto listinskih dokazov, iz katerih izhaja, da je višina čistega dobička iz leta v leto manjša. Za dosego poslovnih rezultatov je že izkoristila vse notranje rezerve. Zato je samo še vprašanje časa, kdaj bo pričela poslovati z izgubo. S temi argumenti je prepričala na skupščini večino delničarjev, ki so predlog uprave in nadzornega sveta, da se dobiček ne deli, večinsko podprli. Izplačilo dividend bi namreč resno ogrozilo poslovanje družbe. Stališče sodišča, da so navedbe tožene stranke v zvezi s pojasnjevanjem njene tržne in ekonomske situacije za odločitev v tej zadevi nepomembne, ne drži. Odločitev skupščine, da se bilančni dobiček ne razdeli, je v skladu z določilom 7. odst. 228. čl. ZGD. Določba 368. čl. ZGD pa tudi omogoča, da se delničarjem dobiček ne razdeli niti v višini najmanj 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Zato je tožena stranka prepričana, da je bil sklep 2. točke dnevnega reda skupščine sprejet v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah in statuta družbe.

Na pritožbo sta odgovorili prvo in drugotožeča stranka ter predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru zlasti opozarjata, da je določilo 368. čl. ZGD potrebno razumeti kot pravilo, na podlagi katerega se delničarjem razdeli bilančni dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, pri čemer je izjema od omenjenega pravila določena le za primere, ko je bilo po presoji dobrega gospodarstvenika zaradi okoliščin, v katerih družba posluje, nujno bilančni dobiček deliti drugače, kar pa mora družba dokazati. V takem primeru ne gre za presojo, koliko dividende bi bilo dobro oz. primerno v družbi deliti, temveč zgolj za vprašanje, ali družba ni mogla deliti dividende v višini 4 % osnovnega kapitala glede na to, da je moralo oblikovati ustrezne rezerve, pokrivati izgubo itd. V tem kontekstu pa se navedbe tožene stranke pokažejo kot nezadostne in v celoti neutemeljene. Opozarjata tudi, da je pritožba tožene stranke pomanjkljivo obrazložena, saj navaja zgolj zakonske termine pritožbenih razlogov, na katere se sklicuje, konkretno pa ne pove, v čem je podana bistvena kršitev postopka, katera dejanska ugotovitev je napačna in zakaj je materialno pravo uporabljeno napačno.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih pritožba zgolj pavšalno navaja, ne da bi jih kakorkoli obrazložila, je pa po mnenju pritožbenega sodišča dejansko v obravnavanem primeru zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar pa je tudi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Materialno zmotno pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje razlagalo določbo 1. odst. 368. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) v tistem delu, ko se je postavilo na stališče, da je delničarjem potrebno vselej razdeliti najmanj dobiček v višini 4 % osnovnega kapitala razen, če do tega ne morejo priti zaradi obveznih načinov uporabe dobička, ki so navedeni v 1. odst. 228. čl. ZGD.

Pritožbeno sodišče meni, da je pomen 1. odst. 368. čl. ZGD dejansko tak, da sicer obstaja nujnost delitve dobička v višini najmanj 4 % osnovnega kapitala, tej delitvi pa se družba lahko izogne le pod pogojem, če dokaže, da po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v kateri družba posluje, ta delitev ni nujna. To pa dejansko pomeni, da je nujnost nedelitve treba presojati glede na konkretne okoliščine poslovanja družbe, ki z vidika dobrega gospodarstvenika terjajo takšno drugačno razdelitev. Če se v sodnem postopku ugotovi, da takšnih potrebnih okoliščin ni, družba pa izkazuje obstoj bilančnega dobička, je tak dobiček v višini najmanj 4 % potrebno nameniti za delitev. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo utemeljevala, da ne obstaja nujnost delitve dobička tako, da je zatrjevala konkretne okoliščine v katerih posluje. Na teh je temeljila svojo trditev, da bi delitev dividend ogrožala njeno poslovanje in ji povzročila velike likvidnostne težave. Pritožbeno sodišče meni, da bi glede na določbo 1. odst. 368. čl. ZGD sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo opraviti presojo po standardu dobrega gospodarstvenika teh okoliščin in ugotoviti, ali so dejansko te okoliščine tiste, ki opravičujejo, da delitev dobička najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala ni nujna.

S tem, ko se je sodišče prve stopnje postavilo na stališča, da delničarjem pripada vselej pravica do najmanj 4 % delitve dobička razen, če do tega ne morejo priti zaradi obveznih načinov uporabe dobička, ki so navedeni v 1. odst. 228. čl. ZGD pa po stališču pritožbenega sodišča sploh ni ugotavljalo odločilnih dejstev, to pa je tistih, ki jih je tožena stranka navajala v utemeljitev nujnosti nedelitve v odgovoru na tožbo in ki gredo, kot navaja sodišče prve stopnje: "v smeri pojasnjevanja ekonomske in tržne situacije tožene stranke", zato o njihovem obstoju ni zavzelo nobenega stališča, kar pa pomeni, da je bilo v tej smeri dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V kolikor bi držalo stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno dobiček v navedeni višini deliti vselej, kadar ostane po obveznih načinih uporabe, navedenih v 1. odst. 228. čl. ZGD, bi tako izrecno določal 368. čl. in tedaj ne bi bilo potrebe, da se taka odločitev presoja tudi s stališča dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Ker pa ravno 7. odst. 228. čl. ZGD izrecno dopušča da se bilančni dobiček ne razdeli delničarjem in da se prenese, če tako skupščina s sklepom odloči, je po mnenju pritožbenega sodišča namen presoje dobrega gospodarstvenika ravno v tem, da se oceni, ali je bila ta odločitev glede na okoliščine, v katerih družba posluje po presoji dobrega gospodarstvenika takšna, da zaradi nje delitev dobička ni nujna. V tem kontekstu je tudi napačno stališče sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je po 7. odst. 228. čl. ZGD skupščina odločila, da ostane dobiček nerazporejen, odločila, da se ta ne bo uporabil za kritje izgube ali oblikovanje rezerv. V primeru namreč, ko skupščina družbe odloči, da se del dobička ali celotni bilančni dobiček ne uporabi za nobenega od namenov, in sicer niti za razdelitev med delničarje, ampak se opredeli kot preneseni dobiček, to dejansko pomeni, da se bo pri odločanju o bilančnem dobičku v naslednjem letu znova odločalo o tem delu bilančnega dobička. Pri tem ponovnem odločanju pa se preneseni dobiček v celoti izkaže v bilančnem dobičku, vendar le v kolikor se ne bi izkazala nepokrita izguba tekočega leta. To pa dejansko pomeni, da bi se v takem primeru preneseni dobiček uporabil za pokritje te izgube. Tudi v takem primeru ima torej nerazporejen - preneseni dobiček lahko dejansko pomen rezerv. Prav presoja dobrega gospodarstvenika v povezavi z okoliščinami, v katerih družba posluje pa je zato potrebna, da se ugotovi ali kljub naštetim okoliščinam delitev dobička med delničarje najmanj 4 % osnovnega kapitala ni bila nujna.

Ob ponovnem odločanju se bo tako moralo sodišče prve stopnje opredeliti do tistih dejstev, ki jih je v odgovoru na tožbo in kasneje tekom postopka v utemeljitev svoje odločitve navedla tožena stranka in ki pojasnjujejo njeno ekonomsko in tržno situacijo, dejansko pa tudi opredeljujejo okoliščine, v katerih družba posluje ter skozi presojo dobrega gospodarstvenika oceniti, ali je bila delitev dobička med delničarje v višini najmanj 4 % osnovnega kapitala, kljub tem dejstvom nujna.