Jedro

Glede na to, da je za kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 289. člena KZ zagrožena kazen zapora do dveh let ter da po 111. členu KZ v takem primeru kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo tri leta od storitve kaznivega dejanja, po 112. členu pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona, se sodišče strinja z oceno organa za BPP, da za nadaljevanje kazenskega pregona ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, da ne gre za očitno nerazumno zadevo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 289. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik k prošnji za BPP priložil sklep Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 17. 4. 2015, iz katerega izhaja, da je bila kazenska ovadba tožnika na Policijsko postajo Trbovlje z dne 4. 3. 2015 zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 289. člena KZ zavržena, in da je po pozivu organa za BPP k dopolnitvi prošnje poslal še sklep Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 2. 7. 2015, s katerim je sodišče tožnikovo vlogo za opravo posameznih preiskovalnih dejanj in za vložitev obtožnega predloga zoper A.A. kot nepopolno zavrglo. Po presoji organa za BPP tožnik s pritožbo zoper navedeni sklep nima verjetnih izgledov za uspeh. Pritožba bi bila nerazumna, saj je kazenski pregon zastaran. Tudi če bi tožnik vlogo dopolnil, bi sodišče ugotovilo, da za domnevno kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 289. člena KZ, storjeno 6. 12. 1995, kazenski pregon ni več dovoljen, saj je od storitve kaznivega dejanja preteklo več kot pet let (111. in 112. člen KZ), ob tem ko je za navedeno kaznivo dejanje zagrožena kazen zapora do pet let. Glede na to je organ za BPP, ker je ugotovil, da ni izpolnjen zakonski pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), tožnikovo prošnjo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je nepravilen zaključek sodišča, da med skupno premoženje, ustvarjeno v zakonski zvezi, spada tudi stanovanje, v katerem tožnik živi. Boji se, da bi zaradi laži bivše žene A.A. ostal brez stanovanja. Meni, da bi moral biti obnovljen postopek za ugotovitev, kaj je bilo dejansko kupljeno in ustvarjeno v zakonski zvezi ter kaj je bilo odplačano in poravnano po razvezi leta 1995. Zato sodišču smiselno predlaga, naj njegovi tožbi zoper zavrnilno odločbo organa za BPP ugodi.

Toženka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je sodišču upravni spis v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ mogel tožniku zavrniti prošnjo za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku zoper A.A., ki ga je tožnik začel sam z vložitvijo obtožnega predloga, po tem ko je državni tožilec zavrgel njegovo kazensko ovadbo ter ga poučil, da kazenski pregon lahko začne sam.

V zadevi ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 289. člena KZ po tem, ko je državni tožilec zavrgel njegovo kazensko ovadbo ter je tožnik sam začel kazenski pregon. Tožnik je prošnji sklep Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 17. 4. 2015 tudi priložil, iz njega pa izhaja, da je kazenski pregon zastaran.

Glede na to, da je za kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 289. člena KZ zagrožena kazen zapora do dveh let ter da po 111. členu KZ v takem primeru kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo tri leta od storitve kaznivega dejanja, po 112. členu pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona, se sodišče strinja z oceno organa za BPP, da za nadaljevanje kazenskega pregona ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, da ne gre za očitno nerazumno zadevo. Kaznivo dejanje krive izpovedbe naj bi A.A. namreč po podatkih, ki jih je tožnik navedel ob podaji kazenske ovadbe 4. 3. 2015, in kar je upošteval tudi organ za BPP, storila 6. 12. 1995, kar pomeni, da je od tedaj preteklo že 19 let. Zato sodišče pritrjuje oceni organa za BPP, da bi bila nerazumna vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Trbovljah I Kr 177699/2015 z dne 2. 7. 2015, s katerim je (medtem) sodišče tožnikovo vlogo – obtožni predlog zoper A.A. in zahtevo za posamezna preiskovalna dejanja - zavrglo kot nepopolno.

Tožbene navedbe, da je nepravilen zaključek sodišča, da med skupno premoženje, ustvarjeno v zakonski zvezi, spada tudi stanovanje, v katerem tožnik živi in brez katerega bi zaradi lažnih navajanj bivše žene A.A. lahko ostal, za odločitev v obravnavani zadevi niso pravno relevantne; nanašajo se namreč na drug sodni postopek, postopek zaradi razdelitve skupnega premoženja. Pa tudi kolikor jih tožnik – ne glede na povedano - podaja v zvezi s kazenskim postopkom, za katerega je prosil za dodelitev BPP, na presojo sodišča v tem upravnem sporu ne morejo vplivati, saj za oceno nerazumnosti zadeve v smislu prvega odstavka 24. člena ZBPP, ki je bila podlaga za zavrnitev tožnikove prošnje za BPP, in ki temelji na ugotovitvi o zastaranju kazenskega pregona za domnevno storjeno kaznivo dejanje krive izpovedbe, niso pomembne.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.