Jedro

V zvezi z določitvijo pokojninske osnove delavca - zavarovanca, ki je bil v preteklosti začasno napoten na delo v tujino, kot je bil v spornem obdobju tožnik, je potrebno izhajati iz določb 46. člena ZPIZ-1. V tem členu je posebej urejena pokojninska osnova za detaširane delavce, to je za delavce, ki so jih delodajalci poslali na delo v tujino in so ostali v tem času zavarovani pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. ZPIZ-1 določa, da se tem delavcem oziroma zavarovancem za izračun pokojninske osnove vzame plača, od katere so bili plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zmanjšana za davke in prispevke na način iz četrtega in petega odstavka 39. člena ZPIZ-1. Zato se tožniku za čas, ko je bil napoten na delo v Nemčijo, pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki mu je bila sproti izplačevana, temveč le plača v višini, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 5. 2013 in odločba št. ... z dne 9. 11. 2009, da se tožniku v pokojninsko osnovo štejejo plače, ki jih je prejemal v obdobju dela Nemčiji za leto 1970, 1973 in 1974. Ugotovilo je, da je tožena stranka v predsodnem postopku pregledala celotno dokumentacijo in pri izračunu pokojninske osnove upoštevala podatke o plačah evidentirane v matični evidenci zavarovancev zavoda. Podatki so identični podatkom, ki so bili evidentirani na podlagi prijave pristojnega dajalca podatkov o matični evidenci zavarovancev pri zavodu. Upoštevalo je izrecno zakonsko določilo, da se pri detaširanih delavcih za izračun pokojninske osnove vzame plača, od katere so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje, zmanjšana za davke in prispevke.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je toženka obračunavala pokojnino po plačah od katerih so bili plačani prispevki, vendar še vedno dvomi v kršitev njegovih pravic iz delovnega razmerja s strani delodajalca A., za čas njegovega dela v tujini. Podjetje je bilo državno in država je imela od tega koristi in tudi zato odgovarja. Citirana sodna praksa je bila sprejeta v letih 2007 do 2012, kar pa ne velja za čas njegovega dela v tujini.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 29. 5. 2013, s katero se je ugodilo pritožbi tožnika zoper odločbo Območne enote B. št. ... z dne 9. 11. 2009 in se je izpodbijana odločba odpravila ter zavarovancu določila starostna pokojnina v znesku 405,81 EUR na mesec od 1. 1. 2008 dalje oziroma v višini 427,61 EUR na mesec od 1. 1. 2013 dalje.

6. Pritožba ne navede ničesar takega na podlagi katerega bi pritožbeno sodišče dvomilo v dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in glede pravilne uporabe materialnega prava. Tožnik se ne strinja z izračunom pokojninske osnove glede upoštevanih plač, ki so mu bile izplačane v času, ko je bil kot detaširani delavec na delu v Nemčiji in sicer v letih 1970, 1973 in 1974. 7. V zvezi z navedenimi plačami je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je toženka že v pritožbenem postopku pregledala celotno dokumentacijo in ugotovila, da so bili pri izračunu pokojninske osnove upoštevani podatki o plačah evidentirani v matični evidenci zavarovancev zavoda, in da je bila pridobljena arhivska dokumentacija in sicer reprodukcija mikrofilmskega posnetka obrazca M-4 za leto 1972 iz katerega je tudi razvidno, da je tožnik v obdobju od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1972 za 2191 ur letnega dela prejel plačo v višini 25.712,00 takratnih DIN. Podatki so identični kot so podatki posredovani s strani delodajalca. Toženka podatkov o plačah za leta 1970, 1973 in 1974 ni imela, niti ne obstaja dokumentacija za navedena leta. O podatkih za to obdobje ne razpolaga tožnik, tožnikov delodajalec pa ne obstaja. Pri izračunu pokojninske osnove je tako bilo potrebno upoštevati prijavljene podatke. Za leto 1970 so se upoštevali podatki, ki so evidentirani v matični evidenci zavarovancev zavoda, za leto 1973 in 1974 pa so bili upoštevani podatki, sporočeni s strani delodajalca. Zneski zavedeni v matični evidenci na obrazcih M-4 so v letu 1973 in 1974 izraženi v neto zneskih in se številčno ujemajo s podatki, ki so navedeni na obrazcih M-4, za leto 1971 pa je tožena stranka v drugostopni odločbi upoštevala novo pridobljene podatke na podlagi arhivske dokumentacije zavoda in tožniku za leto 1971 upoštevala namesto 13.169,85 DIN plačo v višini 17.880,80 DIN, kot izhaja iz potrdila o plači z dne 2. 8. 1999. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je za razsojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane dokončne odločbe bistvena ugotovitev, da je toženka pri izračunu pokojninske osnove izračunala podatke o plačah tožnika, od katere so bili plačani prispevki in kot je bilo to sporočeno s strani delodajalca.

8. Glede pokojninske osnove delavca - zavarovanca, ki je bil v preteklosti začasno napoten na delo v tujino, je potrebno izhajati iz določb 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). V tem členu je posebej urejena pokojninska osnova za detaširane delavce, to je za delavce, ki so jih delodajalci poslali na delo v tujino in so ostali v tem času zavarovani pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. V takem položaju je bil v spornih letih tudi tožnik. Zakon izrecno določa, da se tem delavcem oziroma zavarovancem vzame za izračun pokojninske osnove plača, od katere so bili plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zmanjšana za davke in prispevke na način iz četrtega in petega odstavka 39. člena ZPIZ-1. Torej se na podlagi te zakonske določbe tožniku za čas, ko je bil napoten na delo v Nemčiji, pri izračunu pokojninske osnove ne morejo upoštevati dejanska višina plače, ki mu je bila sproti izplačevana, temveč le tista višina, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 9. Prvostopenjsko sodišče tudi pravilno citira enotno sodno prakso, kot izhaja iz številnih sodb Vrhovnega sodišča RS. Ta praksa je sicer iz obdobja od leta 2002 do 2007, kot pravilno navaja tožnik v pritožbi, vendar se nanaša na pretekla obdobja tudi na 70. leta 20. stoletja. Torej na čas, ko je bil tudi tožnik napoten in je opravljal delo v Nemčiji (1970 do 1974).

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.