Jedro

Če niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 22. člena ZBPP za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči, le-te ni mogoče odobriti zaradi večjega števila zadev pred sodišči in večje vrednosti posameznih sporov, saj teh pogojev za izjemno odobritev isti zakon ne določa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 21/2002-6 z dne 16.4.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.1.2002, s katero je le ta zavrnila prošnjo tožnikov za odobritev brezplačne pravne pomoči. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialno pravo. Zato sodišče v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS dejanskih in pravnih razlogov svoje odločitve ponovno ne navaja. Brez pravne podlage je tožbeni ugovor, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, ker sploh ni ugotavljala, kakšne pravdne stroške v zadevah, za katere prosita za odobritev brezplačne pravne pomoči, bi morala tožnika trpeti. Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001, ZBPP) v nobeni izmed določb, ki se nanašajo na pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (14.-24. člen) ne določa, da bi pristojni organ za brezplačno pravno pomoč lahko na podlagi večjega števila sodnih postopkov oziroma postopkov večje vrednosti, zaradi česar bi bili visoki tudi stroški za odvetnika, takšno brezplačno pravno pomoč prosilcu odobril. Kljub listinsko izkazanim gospodarskim sporom, izvršilnim zadevam in kazenskemu postopku, kar vse se obravnava pri pristojnih sodiščih, kot tudi slabemu zdravstvenemu stanju obeh tožnikov, kar bi morda opravičevalo odobritev brezplačne pravne pomoči po 1. odstavku 22. člena ZBPP, sodišče ni imelo pravne podlage za drugačno odločitev, kot jo je že podala tožena stranka, glede na to, da je skupni neto osebni dohodek obeh tožnikov znašal 406.148,00 SIT neto, kar pa je bistveno več od dvakratnega zneska višine minimalne plače oziroma dohodka (2. odstavek 13. člena), ki znaša 94.675,00 SIT (pravilno: 189.350,00 SIT).

Tožnika se pritožujeta zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata, da je pri odločitvi o upravičenosti prosilca za brezplačno pravno pomoč pomembno dejstvo, koliko denarnih sredstev prosilcu za brezplačno pravno pomoč ostane na razpolago in ne, koliko jih pridobi. Res je ZBPP nedorečen in nedodelan, vendar pa mora sodišče, če želi slediti temeljnemu načelu pravičnega sojenja, upoštevati življenjske okoliščine in z razlago ugotoviti, kakšen je bil namen zakonodajalca. Namen zakonodajalca je bil vsekakor zagotoviti brezplačno pravno pomoč osebam, ki so zaradi finančne stiske te pomoči potrebne. Imata resnično nominalno relativno (za naše razmere) visoko pokojnino, vendar pa je potrebno upoštevati odhodke in ugotoviti, koliko neto ostane tožnikoma za preživetje. Zoper njiju tečejo številni pravdni in izvršilni postopki, na podlagi katerih so upniki posegli tudi po pokojnini. Po sklepih o izvršbi, ki še niso vsi pravnomočni, jima grozi zaseg pokojnine do zneska, ki zagotavlja le njuno socialno varnost. Ob upoštevanju zasega 2/3 pokojnine in obrokov kreditov, ki jih morata plačati (za preživetje in poplačilo najbolj kritičnih dolgov sta bila prisiljena najeti kredit), jima ne ostane za preživetje znesek 94.675,00 SIT, ampak bistveno manjši znesek, ki za preživetje ne zadošča. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi glede bolezni tožnika in stroškov, ki so povezani z boleznijo. Tožnik je popolnoma slep, hud srčni bolnik in hud sladkorni bolnik. Za preživetje in vsakdanje življenje potrebuje veliko več denarja kot zdravi ljudje, saj mora vse plačati. Ker tožnica vseh del tudi sama ne zmore, morata plačevati delo, prevoze in tudi sicer povsem vsakdanje stvari, ki jih zdravi ne plačujejo. Zaradi dokazanih tožnikovih bolezenskih težav imata velike stroške, kar sodišče ni upoštevalo v zadostni meri.

Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni izpodbijano sodbo, tako, da jima odobri brezplačno pravno pomoč oziroma podrejeno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZBPP v 2. odstavku 13. člena določa, da se šteje, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine minimalne plače, določene z zakonom, ki ureja minimalno plačo (minimalni dohodek). Po določbi 1. odstavka 22. člena ZBPP pa se, ne glede na določbe tega zakona o finančnem položaju, brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi, če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega dvakratnega zneska iz 2. odstavka 13. člena tega zakona, in če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z zdravstvenim stanjem prosilca, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki ga bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere ni mogel oziroma ne more vplivati in se je zaradi njih znašel v položaju materialne ogroženosti (izjemna odobritev brezplačne pravne pomoči).

V konkretni zadevi sta tožnika, kot izhaja iz predloženih spisov, v zadnjih šestih mesecih pred mesecem vložitve prošnje prejela skupno 2.436.891,90 SIT pokojnine neto oziroma skupni povprečni dohodek družine je znašal 406.148,65 SIT neto in torej presega cenzus iz 1. odstavka 22. člena ZBPP, ki je v času odločanja tožene stranke znašal 189.350,00 SIT. Pri ugotavljanju njunega lastnega dohodka je tožena stranka upoštevala prejemke v višini, ki sta jih tožnika dejansko prejela, torej ob upoštevanju odtegljajev (administrativne prepovedi). Zato sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno ugotovila, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 22. člena ZBPP za izjemno dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz istega razloga pritožbeni ugovori o tožnikovem slabem zdravstvenem stanju, zaradi katerega potrebuje veliko več denarja za vsakdanje življenje in pritožbeni ugovori o številnih postopkih, ki tečejo pred sodišči zoper njiju, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. ZBPP pa večjega števila zadev pred sodišči in večje vrednosti posameznih sporov, kot pogoja za izredno dodelitev brezplačne pravne pomoči, ne predvideva. Širša razlaga ZBPP, za katero se zavzemata tožnika, pa v primeru neizpolnjenih pogojev za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči, ne more presegati zakonskih okvirjev. Vse zakonske izjeme je namreč treba razlagati restriktivno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.