Jedro

Bistvena kršitev določb ZKP je podana le, če gre za nasprotja o odločilnih dejstvih, ki so pomembna za sodbo.

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženih A, B in C ter zagovornika obtoženih A ter C se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi A in obtoženi C sta dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, pri čemer se odmeri povprečnina vsakemu v znesku 5.000,00 (pet tisoč) tolarjev. Obtoženi B se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 95. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki njegove zagovornice pa se plačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje so bili imenovani obtoženci spoznani za krive kaznivega dejanja po čl. 168/III in I KZ RS. Po navedenem zakonskem določilu, ob uporabi omilitvenih določil čl. 42/II in 43/I točka 1 KZ SFRJ, v zvezi s 1. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije so jim bile izrečene kazni A dve leti zapora, B in C pa vsakemu eno leto in deset mesecev zapora.

Po čl. 50/I KZ SFRJ se v izrečene kazni všteje prestani pripor obtožencu B in obtožencu A obema od 4.1.1991 od 11.00 ure do 23.1.1991. Obtožencem je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

Proti tej sodbi se pritožujeta zagovornica vseh treh obtožencev in pa zagovornik obtoženih A in C. Zagovornica vseh treh obtožencev uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obtoženih A in C pa se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb ZKP ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izreče oprostilno sodbo oz.

podrejeno, da se prvostopno sodbo razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obtoženih A in C je tudi zahteval, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata.

Pritožbe niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje prav in popolno ugotovilo.

Svoje ugotovitve je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbe prič D in E ter F. V izpodbijani sodbi je izrecno navedeno, da je s pričo F dokazano, da je šel tisto noč okrog 23.00 ure ali malo kasneje iz barake ven, takšna navedba pa zadošča za ugotovitev, da je bilo to 14.12., saj je priča F pri svojem zaslišanju navajal datum 14.12.1990. Čeprav je priča nepismena, ni razloga, da ji sodišče ne bi verjelo, da si je zapomnila datum dogodka, saj je priča F povedal, da je dogodek prijavil preko recepcije restavracije X že iste noči, pojasnil pa je, da je policija zadevo začela raziskovati nekaj dni kasneje, ko se je priča pritožil na Sekretariat za notranje zadeve v Ljubljani zaradi neke druge zadeve. O dnevu dogodka 14.12. je povedal tudi oškodovanec D. Ni razloga, da sodišče tem pričam ne bi verjelo, saj če bi bil dogodek dne 7.12.1990, priči ne bi imeli nobenega razloga, da bi zatrjevali, da je bil dogodek kasneje. Če policisti niti pri pregledu vozila obtoženega B dne 7.12.1990 to je še pred storitvijo dejanja, niti kasneje pri obtožencih niso našli nobene pištole, to seveda ne pomeni, da obtoženci niso storili opisanega kaznivega dejanja, saj so pištolo oz. pištoli lahko skrili, ali odtujili. Ne drži v pritožbi zagovornice zatrjevana trditev, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe priče G, saj je v sodbi navedeno, da je ta priča potrdila v celoti zagovor obtožencev, katerega pa sodišče prve stopnje ni sprejelo. V zbranem gradivu ni takšnih podatkov, ki bi vzbujali dvom v resničnost izpovedb priče F, D in E., čeprav naj bi imel obtoženi A že pred opisanim dogodkom neke nesporazume s pričami D, E in F. Zagovornica v pritožbi med drugim dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja tudi zaradi tega, ker nihče izmed sosedov ni priskočil pričam D, E in F na pomoč, čeprav bi ji morali kaj slišati, ker naj bi priča E kričala. Vendar pa dejstvo, da se sosedje pri dogodku niso vmešavali, ne pomeni, da se dogodek ni odvijal tako, kot so izpovedale priče D, E in F, čeprav je priča E pri tem tudi kričala. Ko je priča H. opisovala obnašanje priče E, je navedla več okoliščin o obnašanju priče E, izrecno pa je tudi trdila, da vsak dan razgraja, zato prav gotovo ni nenavadno, če se sosedje ob vpitju priče E niso odzvali. Zaradi tega bi bilo odveč nadaljnje izvajanje dokazov z zaslišanjem sosedov prič D, E in F. Zagovornik obtoženih A in C meni, da je sodišče napačno ocenilo dokaze, ko ni upoštevalo, da so obtoženi A in ostali obtoženci ter njegovi sorodniki v sovražnem odnosu do oškodovanca in da je zato bolj prepričljiva izpoved obtoženega A, da je takrat, ko je prišel v romsko naselje X po svoje stvari, bil napaden s strani oškodovanca, tako kot je sam opisal v zagovoru. Takšen zagovor obtoženega A namreč ni prepričljiv, kajti če bi res prišel po posteljnino in oblačila za svojo družino, ki se je pred tem preselila iz kraja X k obtoženemu C, bi prav gotovo poskusil svoje stvari v resnici odnesti, zlasti ko bi mu lahko pri tem pomagali še oba soobtoženca in pa I ter G, ki sta bila tudi z njimi. Zelo neživljenjsko je, da bi se obtoženi A iz naselja X vračal brez posteljnine in oblačil za svojo družino, v kateri ima štiri mladoletne otroke, in to v zimskem času, ko so prav gotovo oblačila in posteljnino potrebovali, ter da bi se pustil odpoditi s strani oškodovanca.

Nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo, ki jo zagovornik uveljavlja v pritožbi, ko je v izreku navedeno, da so obtoženci s pretepanjem prisilili pričo F, da jih je odvedel k baraki priče D, v razlogih pa je navedeno, da je obtoženi C potegnil jopico preko glave F tako, da ni nič videl in v takem stanju so ga odpeljali ven iz njegove hiše ter šele pred hišo D so mu jopico potegnili z glave z zahtevo, da pokliče D oz. njegovo ženo, da odpre vrata, ni takšno, da bi pomenilo bistveno kršitev določb ZKP iz 11. točke I. odst. 364. člena. Ne gre namreč za nasprotje med pravno relevantnimi dejstvi, saj gre le za majhno nasprotje glede dejstva, ki sploh ni odločilno in za samo sodbo sploh ni pomembno. Potem, ko je obtoženi C potegnil jopico F čez glavo, pred tem pa so ga z nasiljem pripravili do tega, da je F povedal, da ima pištolo D, ni pomembno, ali je tistih 5 m, kolikor je od hiše F do hiše D, skupino vodil F ali pa obtoženci.

Nadaljnje izvajanje, da bi morala oškodovanec in pa F utrpeti kakšne poškodbe, če bi se dogodek res odvijal tako, kot opisujeta, ne more omajati ugotovitev sodišča prve stopnje. Oškodovanec D je povedal, da mu je iz ustnice tekla kri, kar je potrdila tudi E, na vratu je imel opraskanine, ko ga je davil obtoženi B, po telesu pa ga je bolelo. K zdravniku pa ni šel vendar mu je bilo potem žal. Drugo jutro je šel namreč delat k privatniku zidarju. Pritožnika tudi poudarjata, da niso resnične trditve prič, da naj bi obtoženci prišli z avtomobilom "fičo", saj so v resnici prišli s Fiatom 1300. Vendar pa ni razloga, da sodišče tudi glede te okoliščine ne bi verjelo F, ki je povedal, da so obtoženci avto "fičo" imeli parkiran pri kmetu J, kar je videl po dogodku, ko so obtoženci najprej odšli po fičota k J in se potem mimo odpeljali.

Sodišče prve stopnje je obtožencem izreklo primerne kazni. Pri tem je pravilno upoštevalo večjo aktivnost pri obtoženem A, pa tudi vse druge okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni ter so navedene že v sodbi sodišča prve stopnje. Zagovornica sicer meni, da bi sodišče moralo obtoženemu B, ki je sedaj na prestajanju zaporne kazni, izreči kazen z uporabo določila čl. 49 KZ SFRJ. Iz podatkov spisa Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Trebnjem, opr. št. K 42/92, je sicer res razvidno, da obtoženi B prestaja kazen enega leta in dveh mesecev zapora, ki jo je nastopil dne 18.3.1993, v to kazen pa se všteje tudi čas, prebit v priporu od 7.6.1992 do 7.10.1992. Vendar pa sedaj ni mogoče z upoštevanjem te kazni obtožencu izreči enotno kazen, kajti iz dopisa Temeljnega sodišča, z dne 16.11.1993 je razvidno, da je bila kazen po sodbi, ki jo obtoženi B sedaj prestaja, upoštevana pri izreku naslednjih enotnih kazni z upoštevanjem še drugih sodb ter je sedaj pod spis poslan Vrhovnemu sodišču RS, zaradi izredne omilitve kazni.

Glede na vse navedeno je bilo treba pritožbi kot neutemeljeni zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih čl. 98/I, 98/IV, 100/I in 101 ZKP.