Jedro

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili (v dodatku k pogodbi iz leta 1984 in v pogodbi iz leta 1990), da se bo pri obračunu del, ki jih bo opravil toženec in pri obračunu akontacij, ki se jih je zavezala plačevati tožeča stranka, uporabljala valutna klavzula. Na podlagi nenasprotujočih si izpovedb pravdnih strank je sodišče tudi ugotovilo, da so se vsi pogovori med strankama odvijali ob uporabi zneskov, ki so bili izraženi v tuji valuti in da je tožeča stranka svoje obveznosti iz sklenjenih pogodb (plačilo s pogodbami dogovorjenih akontacij) plačevala v tuji valuti. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev pa je materialnopravno pravilno izhodišče obeh sodišč, da je potrebno tudi izračun vrednosti s strani tožene stranke opravljenih del, ki je v obeh izvedeniških mnenjih izražen v domači valuti, narediti v tuji valuti, ob upoštevanju tečaja tuje valute (DEM) na dan izdelave izvedeniškega mnenja, saj je le na tak način mogoča primerjava vrednosti opravljenih del z zneskom prejete akontacije, ki je bil dana v tuji valuti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki pogodbeno kazen v znesku 19.750,00 SIT, izgubljeni dohodek iz nerealizirane najemnine v znesku 1.153.045,00 SIT in 16.000,00 SIT iz naslova stroškov, ki jih je tožeča stranka prijavila v postopku za zavarovanje dokazov. Od prisojenih zneskov je naložilo toženi stranki tudi plačilo zamudnih obresti. Zahtevek tožeče stranke za vrnitev zneska 2.920.560,00, ki naj bi ga tožena stranka prejela za delo, ki pa ga ni nikoli opravila, je sodišče zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo v celotnem obsodilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožeče stranke proti odločitvi, da se zavrne zahtevek za plačilo zneska 2.920.560,00 SIT, pa je drugostopno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu delu drugostopne odločbe (zavrnitev zahtevka za vrnitev zneska 2.920.560,00 SIT) je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišči sta popolnoma negirali predhodni postopek za zavarovanje dokazov. V tem postopku je bilo izdelano s strani M. V. izvedeniško mnenje, ki je za odločitev v sporu lahko edino odločilno. Tožeči stranki sta toženi stranki opravljeno delo res plačevali v DEM, vendar pa so bile s pogodbo dogovorjene fiksne cene. Zaradi fiksnih cen vrednosti opravljenega dela ni mogoče ugotavljati po cenah na dan, ko je bilo izdelano izvedeniško mnenje. Podana je tudi kršitev postopka, saj sodišče ni izvedlo dokaza z novim, tretjim izvedencem. Izvedeniško mnenje izvedenca S. B. ni sprejemljivo. Imenovanju tega izvedenca je tožeča stranka ves čas (in tudi v postopku zaradi zavarovanja dokazov) nasprotovala, sodišče pa je kljub temu izvedlo dokaz s prav tem izvedencem. Sodbi sodišč druge in prve stopnje sta ravno posledica pristranskega in neobjektivnega mnenja tega izvedenca. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožeči stranki vtoževani znesek prisojen, ali pa naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasporotni stranki, ki je na revizijo odogovrila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izajvilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka navedla, da sta izpodbijani odločitvi materialnopravno pravilni, kršitve postopka pa niso podane. Zato naj se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

S tožbo je tožeča stranka uveljavljala različne zahtevke. V dosedanjem postopku je bilo pravnomočno odločeno le o zahtevku, ki ga je tožeča stranka v tožbi opredelila kot zahtevek "na vrnitev zneska 2.920.560,00 SIT, ki ga je tožena stranka prejela kot akontacijo za delo, ki pa ga ni opravila" (II. točka tožbenih navedb). Ta zahtevek sta sodišči zavrnili in le zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka je predmet revizijske presoje.

Ob upoštevanju pravnoodločilnih dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, ki jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti, nanje pa je vezano tudi revizijsko sodišče (3. odstavek 385. člena ZPP), pa je zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili (v dodatku k pogodbi iz leta 1984 in v pogodbi iz leta 1990), da se bo pri obračunu del, ki jih bo opravil toženec in pri obračunu akontacij, ki se jih je zavezala plačevati tožeča stranka, uporabljala valutna klavzula. Na podlagi nenasprotujočih si izpovedb pravdnih strank je sodišče tudi ugotovilo, da so se vsi pogovori med strankama odvijali ob uporabi zneskov, ki so bili izraženi v tuji valuti in da je tožeča stranka svoje obveznosti iz sklenjenih pogodb (plačilo s pogodbami dogovorjenih akontacij) plačevala v tuji valuti. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev pa je materialnopravno pravilno izhodišče obeh sodišč, da je potrebno tudi izračun vrednosti s strani tožene stranke opravljenih del, ki je v obeh izvedeniških mnenjih izražen v domači valuti, narediti v tuji valuti, ob upoštevanju tečaja tuje valute (DEM) na dan izdelave izvedeniškega mnenja, saj je le na tak način mogoča primerjava vrednosti opravljenih del z zneskom prejete akontacije, ki je bil dana v tuji valuti in je znašala po ugotovitvah obeh sodišč manj kot 120.000,00 DEM (118.920,00 DEM po verziji tožeče stranke oziroma 117.071,00 DEM po verziji tožene stranke). Ob upoštevanju pravilnega materialnopravnega izhodišča sodišč druge in prve stopnje, da je potrebno upoštevati tečaj tuje valute po dnevu izdelave izvedeniških mnenj in ne, kot zmotno meni tožeča stranka, po dnevu sklenitve posameznih pogodb, pa se je pokazalo, da tožnika nista tožencu ničesar preplačala oziroma, da je toženec prejel le plačilo za opravljeno delo. Ker v korist tožeče stranke ni razlike med plačanimi akontacijami in vrednostjo opravljenih del (po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje naj bi sicer manjša razlika obstajala, vendar pa v korist tožene stranke), sodišči tožbenemu zahtevku "na vrnitev preveč plačane razlike iz naslova akontacij" ni moglo ugoditi.

Odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka je zato materialnopravno pravilna, revizija pa neutemeljena.

Tudi v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tožeča stranka ima sicer prav, ko trdi, da je mogoče v primerih, kadar poda v postopku mnenje več izvedencev, njihova mnenja pa se razhajajo, izvesti dokaz še z novim izvedencem (to je tožeča stranka v poritožbenem postopku tudi predlagala). Vendar pa v obravnavanem primeru neuporaba določbe 261. člena ZPP, ki bi lahko predstavljala le relativno kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 354. člena ZPP, take kršitve ne predstavlja, saj neizvedba dokaza z novim izvedencem ni vplivala na zakonitost sodbe. Ob upoštevanju pravilnega drugostopnega načina za izračun s strani tožene stranke opravljenih del se namreč pokaže, da nobeno od izvedeniških mnenj ne potrjuje trditev tožeče stranke, da je vrednost s strani tožene stranke opravljenih del preplačala. Obe izvedeniški mnenji obstoj razlike sicer pokažeta, vendar pa obe v korist tožene stranke. Pri tem pa tudi za tožečo stranko ni nepomembno, da je ta razlika na podlagi izvedeniškega mnenja, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, bistveno manjša od razlike, ki bi nastala, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na izvedeniško mnenje M. V., ki naj bi bilo po zmotnem mnenju tožeče stranke edino verodostojno in pravilno in na katerega se še v revizijskem postopku izrecno sklicuje.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o strošklih revizijskega postopka temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama. Enako pa velja tudi za toženo stranko, ki je na revizijo odgovorila, saj njen odgovor ni v ničemer pripomogel k odločitvi v revizijskem postopku. Stroškov revizijskega odgovora zato ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP).