11. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 9. julija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 142/2004 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 505/2001 z dne 10. 3. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 122/99 z dne 6. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvostopenjsko sodišče je pritožnika spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) v zvezi z 22. in s 25. členom KZ. Višje sodišče je po uradni dolžnosti izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da se zakonska označba kaznivega dejanja v izreku pravilno glasi: "S tem sta v sostorilstvu storila poskus kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi z 22. in s 25. členom KZ." Pritožbo pritožnikovega zagovornika pa je zavrnilo. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pritožnikov zagovornik. S slednjo je Vrhovno sodišče tudi odločilo, da mora pritožnik plačati 550.000 SIT povprečnine.

2.Pritožnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitvi 25. in 28. člena Ustave. V utemeljitev kršitve načela zakonitosti navede, da je bil prekršen kazenski zakon v njegovo škodo, saj dejanje, zaradi katerega je bil obsojen, nima vseh subjektivnih in objektivnih znakov, ki jih zakon predpisuje za kaznivo dejanje goljufije. Pritožnik še navaja, da velika premoženjska škoda sploh ni nastala, saj naj znesek, ki ga je zaradi napačne ocene obstoja sostorilstva in neuporabe milejšega zakona ugotovilo sodišče, ne bi presegal 50 plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. Po mnenju pritožnika bi moral vsak sostorilec odgovarjati v mejah svojega naklepa, ne pa tako, kot v primeru pritožnika, ko naj bi bil slednji odgovoren tudi za dejanja sostorilca. Nazadnje pritožnik še navede, da mu je bila zaradi nerazumno visokega zneska povprečnine, ki mu jo je določilo Vrhovno sodišče, kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi.

B.

3.Pritožnik z večino navedb izraža nestrinjanje z obsodbo, pojasnjuje svoje mnenje o zadevi in opisuje svojo oceno dejanskega stanja. Izraža predvsem nestrinjanje z dokazno oceno sodišč ter napačno uporabo prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkuša le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Preizkus omeji le na vprašanje, ali izpodbijana sodna odločba temelji na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo z vidika določene človekove pravice ali temeljne svoboščine nesprejemljivo, torej na vprašanje ustavnopravne sprejemljivosti pravnih stališč (razlage zakona). Iz tega sledi, da Ustavno sodišče ne more preizkušati pravilnosti dokazne ocene oziroma ugotovitve dejstev, na katerih temeljijo izpodbijane sodne odločbe. Glede na ta izhodišča se izkaže, da ustavna pritožba v tej smeri ne more biti uspešna, saj takšnih stališč v izpodbijanih sodbah ni.

4.Pritožnikov očitek kršitve načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave ni utemeljen. Ta določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Navedena ustavna določba med drugim pomeni, da morajo biti v opisu dejanja, očitanega pritožniku, vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih določa zakon. Vsebina pritožnikovega očitka pa sploh ni v tem. Pritožnik namreč ne zatrjuje, da bi v opisu manjkal kateri izmed znakov kaznivega dejanja, za katerega je bil pravnomočno obsojen. Izpodbija zgolj pravilnost ugotovitve sodišč o obstoju posameznih znakov očitanega mu kaznivega dejanja. To pa je stvar dokazne ocene pristojnih sodišč, ki sama po sebi ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Nestrinjanje z dokazno oceno pa za ugotovitev o kršitvi človekove pravice ne zadošča.

5.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 25. člena Ustave. Navedena določba zagotavlja ustavno procesno jamstvo, kršitve teh pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev o višini povprečnine nerazumna.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer