Jedro

Tožnik uživa posebno varstvo pred redno odpovedjo iz poslovnega razloga zaradi prisilne poravnave kot član sveta delavcev v skladu s 113. čl. ZDR. V tožnikovem primeru ni šlo za odklonitev ponujene ustrezne zaposlitve. Tožniku je tožena stranka ponudila zaposlitev pri drugi družbi le za določen čas, taka zaposlitev pa pomeni bistveno poslabšanje tožnikovega delovnopravnega položaja. Ker tožniku ni bila ponujena zaposlitev pri drugem delodajalcu za nedoločen čas, ne gre za ponudbo ustrezne zaposlitve, zato niso izpolnjeni pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev iz poslovnega razloga v smislu 1. odstavka 113. člena ZDR.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ki je zahteval: - razveljavitev redne odpovedi iz poslovnih razlogov (z dne 24.6.2003); - ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi iz l. 2001; - vrnitev na delo, vpis delovne dobe ter plačilo prispevkov in davkov ter nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od mesečne zapadlosti nadomestila plače do plačila; - povračilo stroškov postopka (v znesku 93.394,27 SIT). Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer zlasti uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je neizpodbitno dejstvo, da je bila tožniku dana odpoved pogodbe o zaposlitvi po zaključenem postopku prisilne poravnave. Predlog za uvedbo postopka prisilne poravnave nad toženo stranko je bil podan Okrožnemu sodišču v Krškem v letu 2002, kar je razvidno iz sklepa o prisilni poravnavi, ki ima letnico 2002 (St 25/2002). Tožena stranka je elaborat o prisilni poravnavi predložila Okrožnemu sodišču v Krškem hkrati s predlogom za uvedbo postopka prisilne poravnave, in v tem elaboratu je bilo predvideno, da se bo odpovedalo delo vsem delavcem gradbene operative, med njimi tudi tožniku, ne glede na dejstvo, ali so delavci invalidi, sindikalni zaupniki in druge zaščitene kategorije po tedaj veljavnem ZDR. Ker se je postopek prisilne poravnave začel v letu 2002, bi se glede na določbo 233. člena ZDR postopek moral izvesti po starih predpisih, to je po 51. členu ZPPSL, ki ni poznal zaščitenih kategorij. Po 233. členu sedaj veljavnega ZDR se postopki, ki so uvedeni pred uveljavitvijo novega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali pred veljavnostjo novega ZDR. Ker je sodišče odločalo po novem ZDR namesto po prej veljavnem, je zmotno uporabilo materialno pravo. Po prejšnji ureditvi v postopku prenehanja delovnega razmerja zaradi prisilne poravnave niso veljale določbe ZDR o zaščitenih kategorijah delavcev, vprašanje pa je, ali je po novem ZDR zaščitenim kategorijam res izrecno zagotovljena zaščita. Meni, da ta institut v prisilni poravnavi ni smiselen, ker bi njegova uporaba povzročila, da bodo tudi ostali delavci tožene stranke izgubili zaposlitev. Tožena stranka smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi tožene stranke, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002 - ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa poudarja naslednje: Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v obravnavanem individualnem delovnem sporu uporabilo določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki je začel veljati 1.1.2003. Pritožba tožene stranke, ki je postopek redne odpovedi iz poslovnih razlogov zaradi prisilne poravnave sama izpeljala po novem ZDR (izdane so sicer "odločbe" o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi finančne reorganizacije, vendar se opirajo na določbo 1. odstavka 106. člena ZDR, določen pa je 30-dnevni odpovedni rok), neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pred prvostopenjskim sodiščem z utemeljitvijo, da bi glede na določbo 233. člena ZDR za prenehanje delovnega razmerja tožniku morali veljati predpisi, ki so se uporabljali do uveljavitve tega zakona. Iz priloženega spisa Okrožnega sodišča v Krškem St 25/2002 je namreč razvidno, da je v obravnavanem primeru tožena stranka dala predlog za začetek postopka prisilne poravnave dne 11.12.2002. Vse nadaljnje aktivnosti pa so potekale v letu 2003. Načrt finančne reorganizacije, ki je bil na poziv sodišča dopolnjen, je šele po dopolnitvi vseboval program prenehanja delovnega razmerja delavcem, katerih delo je postalo trajno nepotrebno. Prva verzija je bila izdelana v marcu, druga pa v aprilu 2003. Sklep o potrjeni prisilni poravnavi z dne 11.6.2003 je postal pravnomočen dne 21.6.2003. ZDR v 233. členu, na katerega se sklicuje pritožba, določa, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, dokončajo po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve tega zakona. V obravnavanem primeru ta določba ne pride v poštev, ker postopek prenehanja delovnega razmerja tožniku ni bil začet v letu 2002. Postopek odpovedi pogodb o zaposlitvi v primeru potrjene prisilne poravnave poteka po novem ZDR, če je bil po njegovi uveljavitvi (to je v l.2003) sprejet načrt finančne reorganizacije s programom prenehanja delovnega razmerja delavcem ter potrjena prisilna poravnava, čeprav je tožena stranka podala predlog za začetek postopka prisilne poravnave v letu 2002. V primeru redne odpovedi pogodb o zaposlitvi zaradi prisilne poravnave po 106. členu ZDR gre za odpoved iz poslovnih razlogov. Po izrecni določbi 2. odstavka 106. člena ZDR mora upravitelj v prisilni poravnavi pred odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev izpolniti obveznosti iz 97. člena tega zakona (obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom - obveščanje o razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in kategorijah, o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev ...). Tudi za odpoved po 106. členu ZDR velja posebno pravno varstvo pred odpovedjo za določene kategorije delavcev, ki jim delodajalec ne sme odpovedati pogodb o zaposlitvi (predstavniki delavcev, starejši delavci, starši, invalidi) oz. je odpoved vezana na posebne pogoje in soglasja. Te določbe za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi potrjene prisilne poravnave ZDR ne bi veljale le v primeru, če bi ZDR to izrecno določil, vendar takšne določbe ne vsebuje. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je upoštevalo določbe zakona o posebnem pravnem varstvu pred odpovedjo (113. do 116. člen ZDR), pravilno pa je tudi ugotovilo, da spada tožnik med delavce, ki uživajo posebno varstvo in iz tega razloga ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožnik spada med starejše delavce (starost nad 55 let). Po 114. členu ZDR delodajalec starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, razen če mu je zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo navedeno določbo ZDR v povezavi z določbami 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 106/99 s spremembami in dopolnitvami), ki določa minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kakor tudi v povezavi z določbami 25. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS št. 5/91 do 65/2000, 67/2002), ki določa pogoje in čas trajanja pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Ker tožnik po izteku pravice do denarnega nadomestila, ki bi mu pripadalo glede na starost in čas zavarovanja (24 mesecev za zavarovance, starejše od 55 let, in za zavarovanje nad 25 let - 25. člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti), ne bi izpolnjeval minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, mu brez njegovega pisnega soglasja tožena stranka ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Poleg navedenega tožnik uživa posebno varstvo pred odpovedjo tudi kot član sveta delavcev, v skladu s 113. členom ZDR, ki določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev brez soglasja organa, katerega član je, če ravna v skladu z zakonom, kolektinvo pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Tožena stranka ni dokazala, da je upoštevala omejitve iz 113. člena ZDR, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zavzelo pa je tudi povsem pravilno stališče, da v tožnikovem primeru ni šlo za odklonitev ponujene ustrezne zaposlitve. Tožniku je tožena stranka ponudila zaposlitev pri družbi TIMI Krško d.o.o. le za določen čas od 4.8.2003 do 3.2.2004, taka zaposlitev pa pomeni bistveno poslabšanje tožnikovega delovnopravnega položaja. Ker tožniku ni bila ponujena zaposlitev pri drugem delodajalcu za nedoločen čas, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ne gre za ponudbo ustrezne zaposlitve, zato niso izpolnjeni pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev iz poslovnega razloga v smislu 1. odstavka 113. člena ZDR. Glede na vse navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita in ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).