Jedro

Dogovor pravdnih strank o urejanju medsebojnih odnosov, ki je vseboval tudi določbo, da se delavka odpoveduje vsem nadaljnjim pritožbam oziroma zahtevkom, v tem delu ni veljaven. Odpoved minimalnim pravicam iz delovnega razmerja, ki izhajajo iz zakona, s strani delavca, je nedopustna in nična. Temelji na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se sicer nanaša na pravico do odpravnine, velja pa tudi za vse druge pravice, ki jih delavcem zagotavlja zakon, torej v obravnavanem primeru tudi za pravico do regresa za letni dopust, ki se mu tožeča stranka s podpisom dogovora ni mogla veljavno odpovedati.

Ker tožena stranka tožnici ni izplačala plač za september in oktober 2012 in regresa za letni dopust za leta 2010, 2010 in 2012 , je tožbeni zahtevek za izplačilo vtoževanih zneskov iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki: - obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 183,54 EUR, odvesti od tega zneska akontacijo dohodnine in ji izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka); - obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 374,05 EUR, odvesti od tega zneska akontacijo dohodnine in ji izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (II. točka izreka); - obračunati regres z letni dopust za leto 2012 v višini 763,06 EUR, odvesti od tega zneska akontacijo dohodnine in izplačati tožeči stranki neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (III. točka izreka); - obračunati plačo za september 2012 v višini bruto 381,53 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do 19. 10. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (IV. točka izreka); - obračunati plačo za oktober 2012 v višini bruto 381,53 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do 19. 11. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (V. točka izreka); - povrniti pravdne stroške v višini 326,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, da ne bo izvršbe (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na podlagi zmotne ugotovitve, da dogovor pravdnih strank z dne 1. 10. 2012 o urejanju medsebojnih odnosov, s katerimi sta uredili sporno razmerje tako, da se je tožena stranka zavezala plačati zadnji dve polovični plači za september in oktober 2012 in pripadajoči del regresa za letni dopust za leto 2012, tožnica pa se je odpovedala vsem nadaljnjim zahtevkom, ni veljaven, ker se delavec ne more odpovedati plačilom, ki mu gredo po zakonu. S takšnim stališčem se tožena stranka ne strinja, saj sta stranki z dogovorom celovito uredili sporno razmerje, kar bi potrdila predlagana priča A.A., ki je bila prisotna pri sklenitvi in podpisu dogovora. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje navedene priče in je zaradi tega zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, zato pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja iz naslova regresa za letni dopust (za leta 2010 do 2012) ter plače (za september in oktober 2012) izhajalo s pravilnega stališča, da dogovor pravdnih strank z dne 1. 10. 2012 o urejanju medsebojnih odnosov, ki je vseboval tudi določbo, da se delavka odpoveduje vsem nadaljnjim pritožbam oziroma zahtevkom, v tem delu ni veljaven. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču, da je odpoved minimalnim pravicam iz delovnega razmerja, ki izhajajo iz zakona, s strani delavca, nedopustna in nična. Temelji na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se sicer nanaša na pravico do odpravnine, velja pa tudi za vse druge pravice, ki jih delavcem zagotavlja zakon, torej v obravnavanem primeru tudi za pravico do regresa za letni dopust, ki se mu tožeča stranka s podpisom dogovora ni mogla veljavno odpovedati. To je bil tudi utemeljen razlog za zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke za zaslišanje direktorice tožene stranke in priče A.A. o tem, da se je tožnica odpovedala vsem nadaljnjim zahtevkom iz delovnega razmerja. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z navedenim vprašanjem neutemeljene.

7. Tožena stranka odločitve sodišča prve stopnje po višini v pritožbi niti ne izpodbija. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sprejeta odločitev pravilna in skladna s predpisi (zlasti z določbami Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR), na katere se je oprlo sodišče prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče soglaša s pravilno odločitvijo v izpodbijani sodbi, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo zlasti v 5. in 6. točki obrazložitve sodbe.

8. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z določbami 165. in 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.