Jedro

1.19. čl. Zakona o nepravdnem postopku sicer dopušča udeležbo v postopku tudi drugim osebam, katerih pravnih interes utegne biti s sodno odločbo prizadet, vendar morajo ti v skladu z 20. čl. ZNP prijaviti udeležbo ali na naroku ali s pisno vlogo, o udeležbi pa sodišče odloči s sklepom. Pripravljana vloga je vložena že po zaključenem naroku, zato ni zadoščala za to, da je prvostopenjsko sodišče Sklad štelo kot udeleženca v postopku v procesnem smislu. Vprašljiva je pravilnost udeležbe v materialno pravnem smislu le s strani enega subjekta, t.j. Republike Slovenije. Interese lastnika zemljišč namreč lahko učinkovito brani v tem postopku le tisti subjekt, ki po zakonu gospodari s temi zemljišči, to nalogo pa opravlja v imenu Republike Slovenije in za njen račun Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov.

2.Eno od pravno odločilnih dejstev je tudi vprašanje, ali bo nameravana gradnja na parceli predlagateljev dopustna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato izpodbijani sklep r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.Dopolnitev pritožbe z dne 18.6.2003 se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljev, naj se v korist parcele št. 1177, vpisane v vložku št. 5124 k.o. I. II za potrebe hoje in vožnje z vsemi vozili dovoli nujna pot, ki naj bi potekala po parcelah št. 2550/2, 2557/1 in 2557/2, vpisanih v vložku št. 2231 ter po parceli št. 2557/3, vpisani v vložku št. 1403 že omenjene katarske občine v širini treh metrov po trasi kot je razvidna iz grafičnega prikaza nujne poti in parkirišča, ki ga je izdelal izvedenec ing. P.G. in naj bi bila sestavni del odločbe. Sodišče je ocenilo, da za ustanovitev predlagane nujne poti niso izpolnjeni pogoji iz 143. čl. Zakona o nepravdnem postopku. Zanjo bi se namreč porabilo 660 m2 tujega zemljišča, kar je 17 m2 več, kot znaša površina parcele, ki je last predlagateljev in v korist katere naj bi se nujna pot dovolila, kar pomeni, da gre za velik poseg, zaradi katerega bi bilo izkoriščanje zemljišča, po katerem naj bi pot potekala, oteženo, kmetijska izraba pa verjento celo nesmiselna in oteženo nadaljnje oddajanje teh zemljišč v zakup. Zaradi velikih višinskih razlik bi bilo potrebno narediti podporne zidove, po vsej verjetnosti pot asfaltirati in pozimi posipavati s soljo, kar bi škodilo zemljišču, namenjenemu kmetijski obdelavi. Predlog za dodelitev še nadaljnjih 240 m2 zemljišča, namenjenega parkiranju, pa je sploh neutemeljen, saj to ni nujno potrebno za redno rabo nepremičnine.

Zoper sklep se pritožujejo predlagatelji po pooblaščenki. V pritožbi na prvem mestu opozarjajo, da so skupaj z izpodbijano odločbo prejeli tudi pripravljalno vlogo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, ki pa ni stranka tega postopka, saj so predlagatelji predlog zoper Sklad umaknili, ker je lastnik služečih zemljišč Republika Slovenija. Sodišče zato te vloge ne bi smelo upoštevati. V nadaljevanju pritožbe navajajo, da prvostopenjsko sodišče niti v podatkih spisa, niti v vlogah strank ni imelo nikakršne podlage za zaključek, da naj bi imela dovolitev predlagane nujne poti za posledico oteženo izrabo kmetijskih zemljišč. Iz odgovora na predlog, vloženega s strani lastnika zemljišč, preko katerih naj bi predlagana pot potekala, je razvidno, da pot po predlagani trasi že dolgo obstoji in da je bila obnovljena že v času bivše Kmetijske zemljiške skupnosti. Ugotovitev sodišča, da bi nekoliko širša pot povzročila tako drastične posledice kot je onemogočanje ali znatno ovirano uporabo, je zato nelogična. Da je zaključek prvostopenjskega sodišča neutemeljen, pa izhaja tudi iz soglasij zakupnikov služečih zemljišč, ki soglasja k nujni poti nedvomno ne bi dali, če zatem zemljišče ne bi mogli uporabljati. Republika Slovenija pa se je v postopku z določitvijo nujne poti in predlagano traso v celoti strinjala. Tudi primerjava površine predlagane poti s površino parcele, last predlagateljev postopka ni primerna, saj znaša celotna površina služečih zemljišč kar 26.150 m2, kar pomeni, da bi nujna pot zavzemala le okoli 2,5 % njihove površine. Pomen posega bi bilo potrebno ocenjevati glede na poseg v vsako od posameznih parcel, kot jih navaja cenilec P.. Taka primerjava pa pokaže, da ni mogoče utemeljeno zagovarjati stališče, da bi določitev nujne poti po predlogu predlagateljev predstavljala pretiran poseg v služeča zemljišča. Napačna je tudi ugotovitev, da je predmet predloga predlagateljev tudi parkirišče. Tudi iz skice geometra G. ne izhaja, da bi bilo parkirišče del nujne poti. Morebitne nejasnosti v zvezi s tem, če so obstajala, bi moralo sodišče odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Izvedenec D.P. pa je v posledici tega tudi napačno ocenil odškodnino, ki naj bi jo plačali predlagatelji, saj je upošteval tudi površino parkirišča.Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da so predlagatelji vložili predlog tudi proti Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, vendar so na naroku dne 4.5.2001 (to je po združitvi zadev N 21/2000 in 22/2000 v skupno obravnavanje) predlog zoper tega udeleženca umaknili, zaradi česar je v nadaljevanju postopka sodišče na naroke vabilo le zakonitega zastopnika Republike Slovenije in pooblaščenca Občine Izola. Pritožba zato utemeljeno opozarja na to dejstvo. 19. čl. Zakona o nepravdnem postopku sicer dopušča udeležbo v postopku tudi drugim osebam, katerih pravnih interes utegne biti s sodno odločbo prizadet, vendar morajo ti v skladu z 20. čl. ZNP prijaviti udeležbo ali na naroku ali s pisno vlogo, o udeležbi pa sodišče odloči s sklepom. Pripravljalna vloga Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, vložena že po zaključenem naroku (dne 20.2.2003) zato sama po sebi ni zadoščala za to, da je prvostopenjsko sodišče Sklad štelo kot udeleženca v postopku v procesnem smislu in ga kot takega tudi navedlo v uvodu sklepa. Na drugi strani pa mora pritožbeno sodišče opozoriti še na 2. čl. Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, po katerem Sklad gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije, zaradi česar je v tem postopku, ko je predmet odločanja poseg v kmetijska zemljišča, s katerimi ta Sklad upravlja in razpolaga, vprašljiva pravilnost udeležbe v materialno pravnem smislu le s strani enega subjekta, t.j. Republike Slovenije. Interese lastnika zemljišč namreč lahko učinkovito brani v tem postopku le tisti subjekt, ki po zakonu gospodari s temi zemljišči, to nalogo pa opravlja v imenu Republike Slovenije in za njen račun Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov.Predlagatelji postopka pa v svoji pritožbi tudi utemeljeno opozarjajo, da v dosedanjih spisovnih podatkih prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zaključek, da bi predlagani poseg v kmetijska zemljišča imel za posledico oteženo izkoriščanje parcel, po katerih naj bi potekala predlagana nujna pot, da naj bi bilo oteženo nadaljnje oddajanje zmeljišč v zakup ter nesmiselnost njihove kmetijske izrabe kot tudi ne za zaključek o domnevnih dodatnih obremenitvah teh zemljišč s podpornimi zidovi in asfaltiranjem. Na podlagi katerih dejstev je prvostopenjsko sodišče napravilo materialnopravni sklep o obstoju oteženega oz. oviranega izkoriščanja služečega zmeljišča ki po 1. odst. 143. čl. Zakona o nepravdnem postopku pomeni oviro za dovolitev nujne poti, ni razvidno niti iz podatkov spisa niti iz obrazložitve odločbe. Zato obstoja tega pravnoodločilnega dejstva pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti. V zvezi s tem pritožba tudi pravilno opozarja, da je Republika Slovenija v dosedanjem postopku celo soglašala z določitvijo nujne poti, enako pa tudi najemniki teh zemljišč. Že v odločbi Višjega sodišča z dne 27.6.2000 pa je bilo opozorjeno, da je eno od pravno odločilnih dejstev v obravnavani zadevi tudi vprašanje, ali bo nameravana gradnja na parceli predlagateljev dopustna, v zvezi s čimer je sicer prvostopenjsko sodišče opravljalo v postopku določene poizvedbe, vendar zaključkov v zvezi s tem izpodbijani sklep nima.

Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (3. tč. 365.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. ZNP ter 14.tč. 2. odst. 339.čl. ZPP). V nadaljevanju postopka bo torej utemeljenost predloga odvisna od okoliščine, ali je predvideni gradbeni poseg, s katerim so predlagatelji potrebo po nujni poti utemeljevali, dovoljen ali ne ter od pravilne udeležbe strank v postopku, prvostopenjsko sodišče pa bo v primeru, če bo ugotovilo, da sta oba navedena pogoja izpolnjena, moralo svoje zaključke tako utemeljiti, da bo mogoče pravilnost odločitve preizkusiti. Pri tem pa se bo moralo opreti na določila Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS št. 87/2000), saj prehodna določba SPZ (373. čl.) določa, da se z uveljavitvijo tega zakona v nepravdnih postopkih namesto razveljavljenih določil Zakona o nepravdnem postopku uporabljajo ustrezna določila tega zakona. Ker je bila dopolnitev pritožbe z dne 18.6.2003 vložena po poteku 15-dnevnega pritožbenega roka, jo je moralo pritožbeno sodišče zavreči (352. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).