Jedro

S hišnim zaporom je mogoče nadomestiti le s pravnomočno sodbo izrečeno zaporno kazen do devetih mesecev zapora.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bilo odločeno, da se zahteva zagovornika obsojenega T.M. za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom zavrne.

2. Zoper sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitev kazenskega zakona, ki jo zatrjuje zagovornik, ni podana.

4. O odgovoru državnega tožilca se je zagovornik pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zagovornik v zahtevi zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili kazenski zakon in sicer določbo tretjega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) z zavrnitvijo predloga za nadomestitev zaporne kazni s hišnim zaporom. Meni, da sodišči napačno interpretirata citirano določbo KZ-1, da niso podani formalni pogoji, ki bi omogočali nadomestitev izrečene zaporne kazni s hišnim zaporom, ker je bila obsojencu izrečena kazen zapora, daljša od devetih mesecev. Navedena določba KZ-1 je tudi nejasna, saj ni zapisano, da gre za izrečeno kazen zapora, tako da dopušča interpretacijo, da je s hišnim zaporom mogoče nadomestiti tudi preostanek zaporne kazni, če konkretne okoliščine to utemeljujejo. Novi Kazenski zakonik določa, da se kazen zapora do devetih mesecev lahko nadomesti s hišnim zaporom, smiselno enako dikcijo ima tudi 12.a člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Zato ocenjuje, da je zgolj s formalnim sklicevanjem na zakonsko določbo, ki je nejasna in z njeno interpretacijo v škodo obsojenca, kršen kazenski zakon.

7. S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. Ks 304/2007 z dne 19.9.2008 je bila obsojencu izrečena enotna kazen štiri leta in osem mesecev zapora. Obsojenec bi moral prestati še preostanek kazni v trajanju šestih mesecev in dvajsetih dni zapora. Predlog za nadomestitev zaporne kazni s hišnim zaporom za ta preostanek kazni je bil s pravnomočnim sklepom zavrnjen.

8. Tretji odstavek 86. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora do devetih mesecev lahko nadomesti s hišnim zaporom, o čemer odloči sodišče s sklepom. Določbe o hišnem zaporu so uvrščene v 86. člen KZ-1 (prestajanje kazni zapora) in v poglavje Temeljne odločbe o izvrševanju kazenskih sankcij (X. poglavje KZ-1). Glede na uvrščenost teh določb v navedeno poglavje KZ-1, sistematična metoda razlage zakona privede do zaključka, da pomeni hišni zapor le izvršitev kazni zapora na način, da se zapor nadomesti s hišnim zaporom. Po določbi prvega odstavka drugega člena ZIKS-1 se kazenska sankcija izvrši, ko postane odločba, s katero je sankcija izrečena, pravnomočna in ko za njeno izvršitev ni zakonite ovire. Izvrši se lahko tako le pravnomočna sodba, v kateri je izrečena kazen. Zakonsko besedilo zato ni nejasno, kot meni zagovornik in tudi ne dopušča drugačne interpretacije, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, da je mogoče nadomestiti s hišnim zaporom le s pravnomočno sodbo izrečeno zaporno kazen do devetih mesecev zapora. Izvrši se lahko le kazenska sankcija, v konkretnem primeru izrečena kazen s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti Ks 304/2007 štiri leta in osem mesecev zapora. Dejstvo, da so v tej sodbi kazni združene in da je del izrečene kazni obsojenec prestal, ter mora prestati še del kazni, ki je krajša od devetih mesecev zapora, ne pomeni, da se ta preostanek kazni lahko nadomesti s hišnim zaporom. Na enak zaključek, da je zakonsko besedilo jasno in da ne dopušča drugačne interpretacije, privede tudi razlaga zakonskega besedila po namenu. Namen izvršitve zaporne kazni do devetih mesecev zapora z nadomestitvijo s hišnim zaporom izhaja iz dejstva, da se lahko nadomesti kratkotrajna zaporna kazen (gre za obliko individualizacije izvršitve zaporne kazni z nadomestitvijo kazni s hišnim zaporom). Sodobna kriminalna politika si prizadeva za omejevanje represije, kadar ta ni potrebna oziroma smotrna. Takšno omejevanje pa je smotrno le pri kaznih zapora, ki so izrečene v kratkem trajanju in je potrebno tako izhajati tudi iz namena nadomestitve zaporne kazni s hišnim zaporom. Obe metodi razlage zakona tako privedeta do zaključka, da se lahko nadomesti s hišnim zaporom le s pravnomočno sodbo izrečena kazen zapora do devetih mesecev.

9. Vrhovno sodišče je, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v zahtevi, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

10. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.