Jedro

Tožnica je škodo uveljavljala na podlagi pravice do plače, ki ji je pripadala v času delovnega razmerja pri toženki. Ker pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženko zaradi sodne razveze ne velja več, tožnica od toženke ne more zahtevati, da ji od 24. 1. 2022 še naprej zagotavlja pravico do plače po razveljavljeni pogodbi o zaposlitvi v obliki izgubljenega zaslužka na podlagi odškodninske odgovornosti, ne glede na to, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo ustaljeno sodno prakso, da gola ugotovitev, da je bila odpoved nezakonita, še ne pomeni, da je podana protipravnost. Sodna praksa se je o tem že večkrat izrekla, gre za že dlje časa ustaljeno stališče, zato sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva stranki ni bilo dolžno opozoriti na to sodno prakso, posledično pa je neutemeljen očitek o kršitvi 285. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in s sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 35.884,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter tožnici naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 1.868,26 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev arbitrarna in gre za sodbo presenečenja. Sodišče ni odločalo na podlagi zakona in Ustave RS, ampak temelji svojo odločitev na sodbi VIII Ips 263/2012, ki ni uporabljiva, saj gre za drugačno dejansko stanje (podan je bil napačen pravni pouk, napake v postopku, ki so odpravljive s pravnimi sredstvi in same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja). Opustilo je materialno procesno vodstvo, ker ni izpostavilo, da se bo oprlo na to sodbo (kršitev 285. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), zato gre za sodbo presenečenja. Sodišče ni uporabilo 179. člena ZDR-1 in določb OZ, kar je pričakovala, s tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka v postopku protipravnosti ni nasprotovala, ampak je ugovarjala, da ni vzročne zveze in da je podana litispendenca. Sodišče je odločilo mimo trditvene podlage, kršilo je razpravno načelo in 7. ter 212. člen ZPP. Ker toženka ni ugovarjala obstoju protipravnosti, tožnica ni bila dolžna dopolniti svojih navedb glede okoliščin, ki bi izkazovale zlorabo instituta odpovedi (Pdp 1214/2000, VIIII Ips 165/99). Za obstoj odškodninske odgovornosti zadošča, da je ravnanje nedopustno in ni potrebno, da bi bilo posebej prepovedano. Sodišče zaradi zgrešenega stališča ni ugotavljalo ostalih elementov odškodninske odgovornosti, s čimer je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi kršitev 212. in 213. člena ZPP. Arbitrarna je tudi odločitev, da zadeva Pdp 519/2016 ni uporabljiva. V tej zadevi je zavzeto stališče, da delavcu pripada pravica do popolne odškodnine v primeru prenehanja delovnega razmerja, zato gre za primerljivo zadevo. Sodišče je v nasprotju z 89. členom ZDR-1 navedlo, da je delodajalec upravičen podati redno odpoved, če meni, da za to obstajajo pogoji. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločitev neobrazložena, pa se sodbe v tem delu tudi ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Čeprav delodajalec lahko poda odpoved, jo mora podati zakonito. Če je ugotovljeno, da je odpoved nezakonita, je podana protipravnost. Z nezakonito odpovedjo je toženka tožnici povzročila škodo, saj če bi bila še vedno zaposlena, bi prejemala najmanj plačo v bruto znesku 2.670,43 EUR, česar sodišče zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo. Sodišče tožnice ni zaslišalo in ni pojasnilo zakaj (kršitev 212., 213. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in nerazumno zaključi, da iz njene izpovedi ne izhaja, da bi šlo za zlorabo instituta odpovedi. Napačno je tudi stališče, da je glede na 169. člen OZ potrebno upoštevati višino denarnega povračila, ki je bilo tožnici prisojeno na podlagi 118. člena ZDR-1, saj sta odškodnina in denarno povračilo ločena instituta, ki se ne prekrivata. Ker je napačna odločitev o zavrniti zahtevka, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov navedenih v pritožbi, in pri tem skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, neutemeljeni pa so tudi očitki o kršitvi pravil postopka in ustavnih pravic. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb strank, neposredno ali posredno, zato se sodbo da preizkusiti in je neutemeljen očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi očitek o kršitvi pravic iz 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS, pri čemer pritožba teh očitkov ne konkretizira.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da predstavlja izpodbijana sodba sodbo presenečenja in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ter Obligacijskega zakonika (OZ). Za sodbo presenečanja bi lahko šlo le v primeru, če bi sodišče prve stopnje uporabilo pravno podlago, na katero nobena od strank ob zadostni skrbnosti ne bi mogla računati, zato bi izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena, do česar v tem primeru ni prišlo. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnice, da ji toženka za čas od 23. 1. 2019, ko ji je delovno razmerje pri toženki prenehalo na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v sporu Pd 12/2022, do vključno julija 2022 plača razliko v plači, ki bi jo prejemala, če ji pri toženki ne bi prenehalo delovno razmerje, in plačo, ki jo prejema pri novemu delodajalcu. Odločitev je sprejelo na podlagi določbe 179. člena ZDR-1 v povezavi z OZ in pravilno ugotovilo, da niso izpolnjene vse predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke, zato je tožničin zahtevek utemeljeno zavrnilo. Dejstvo, da se tožnica ne strinja s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, samo po sebi ne pomeni, da ji ni bilo omogočeno učinkovito varstvo pravic, da se ni mogla izjaviti o predpostavkah odškodninske odgovornosti, saj se je o tem izrekla, zato je neutemeljen očitek o kršitvi pravice iz 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS.

7. Tožnica je škodo uveljavljala na podlagi pravice do plače, ki ji je pripadala v času delovnega razmerja pri toženki. Ker pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženko zaradi sodne razveze ne velja več, tožnica od toženke ne more zahtevati, da ji od 24. 1. 2022 še naprej zagotavlja pravico do plače po razveljavljeni pogodbi o zaposlitvi v obliki izgubljenega zaslužka na podlagi odškodninske odgovornosti, ne glede na to, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo ustaljeno sodno prakso, da gola ugotovitev, da je bila odpoved nezakonita, še ne pomeni, da je podana protipravnost. Sodna praksa se je o tem že večkrat izrekla,1 gre za že dlje časa ustaljeno stališče, zato sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva stranki ni bilo dolžno opozoriti na to sodno prakso, posledično pa je neutemeljen očitek o kršitvi 285. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

8. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podana protipravnost, za odškodninsko odgovornost pa morajo biti izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, vzročna zveza, krivda in škoda) kumulativno, utemeljeno ni ugotavljalo višine zatrjevanega prikrajšanja, zato je neutemeljen očitek o zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter o kršitvi 212. in 213. člena ZPP in pravice do obravnave pred sodiščem.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se odločitev v zadevi VIII Ips 263/2012 ne more uporabiti v tej zadevi, ker gre za različno dejansko stanje. Ni bistveno zakaj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi v zadevi VIII Ips 263/2012 nezakonita, ampak je ključno stališče, da zgolj ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ne zadostuje za odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki naj bi nastala delavcu zaradi prenehanja delovnega razmerja. Napake pri podaji odpovedi, ali postopkovne ali pri presoji obstoja kršitve, ki so odpravljive v postopkih s pravnimi sredstvi, same zase ne zadoščajo za obstoj protipravnosti. Poleg tega nekdanji delodajalec delavcu ni dolžan zagotavljati plačila po sodno razvezani pogodbi o zaposlitvi od datuma sodne razveze dalje, ker delovno razmerje ni več vzpostavljeno, s tem pa je pretrgana vzročna zveza med odpovedjo in zatrjevanim prikrajšanjem zaradi nižje plače pri drugem delodajalcu.

10. Sodišče prve stopnje ni odločalo mimo trditvene podlage, zato je neutemeljen očitek o relativno bistveni kršitvi pravil postopka iz 7. in 212. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Toženka je že v odgovoru na tožbo uveljavljala, da je temelj za odškodnino protipravno dejanje, tožnica pa nima pravnega temelja za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Ugovarjala je tudi obstoju vzročne zveze, bistveno pa je, da je nasprotovala obstoju odškodninske odgovornosti, zato sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage in ni kršilo razpravnega načela, ko je ugotovilo, da niso izpolnjene predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke. Pravilno je ugotovilo, da je tožnica protipravnost zatrjevala zgolj v zvezi z ugotovljeno nezakonitostjo izpodbijane odpovedi, kar ne zadostuje za obstoj odškodninske odgovornosti. Tudi če toženka ne bi vložila odgovora na tožbo, zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi.

11. Sodišče prve stopnje je v 5. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da je vpogledalo v listinske dokaze v spisu in v spis Pd 12/2022 ter prebralo izpovedi strank in prič v zadevi Pd 12/2022, ostale dokazne predloge pa je zavrnilo, ker niso bili potrebni za odločitev. S tem je v zadostni meri obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnice, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za pravno vprašanje, zato zaslišanje tožnice ni bilo potrebno. Tožnica ni zatrjevala, da je bila odpoved podana iz šikanoznih razlogov, da je šlo za zlorabo tega instituta, zaslišanje stranke pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Navedbe sodišča prve stopnje, da ne tožnica ne zakonita zastopnica toženke oziroma priče niso izpovedale, da je šlo pri podaji odpovedi za zlorabo instituta, se nanašajo na zapisnike o zaslišanju v zadevi Pd 12/2022, katere je sodišče prebralo in vpogledalo v tem sporu. Ker je bila pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženko sodno razvezana, pa slednje niti ni pravno odločilno, saj od 24. 1. 2019 ni več podlage za to, da bi toženka tožnici zagotavljala plačo po razvezani pogodbi o zaposlitvi.

12. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi Pdp 519/2016, kjer je šlo, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za vprašanje razlike v plači za čas do reintegracije, in ne za čas po sodni razvezi. Enako velja za zadevo Pdp 1214/2000, kjer je moral delodajalec delavcu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati nadomestilo plače, kot če bi delal. V zadevi VIII Ips 165/99 pa je šlo za plačilo pavšalne odškodnine zaradi nezakonite odpovedi na podlagi 23. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in ne za vprašanje plačila razlike v plači za čas po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

13. Pritožbeno sodišče se ne opredeljuje do ostalih pritožbenih navedb, saj slednje niso odločilnega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), prav tako pa krije toženka svoje stroške dogovora na pritožbo, saj ni pripomogel k odločitvi v predmetni zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. VIII Ips 263/2012, VIII Ips 31/2014, Pdp 270/2022, Pdp 354/2020, Pdp 636/2020, Pdp 861/2014 idr.