Jedro

Pripoznava zahtevka ni isto kot priznanje dejstev. Tožena stranka v obravnavanem primeru zahtevka ni pripoznala. Šlo je zgolj za priznanje vseh dejstev, ki se nanašajo na s strani tožnika zatrjevano dejansko stanje. Sodbe na podlagi pripoznave tako ni bilo mogoče izdati in sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je presojalo, ali je tožnikov zahtevek utemeljen in dokazan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sklep in sodba potrdita.

II: Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 136918/2010 z dne 4. 10. 2010, v delu, ki še ni postal pravnomočen (I. točka izreka). Dopustilo je spremembo tožbe in postopek v delu, v katerem je bila tožba umaknjena, ustavilo (II. in IV. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči plačati znesek 1.344,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdne stroške v višini 310,60 EUR (III. in V. točka izreka).

2. Zoper takšno odločbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožbeno sodišče je z vpogledom na spletne strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti ugotovilo, da je bil zoper toženo stranko, po izdaji izpodbijane sodbe (natančneje dne 4. 11. 2013) začet stečajni postopek. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka 205. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ko je postopek prekinjen, sodišče načeloma ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (prvi stavek 2. odstavka 207. člena ZPP). V primeru, ko do prekinitve pride po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja strank (oziroma so zanje potekli roki), le odločba pritožbenega sodišča še ni bila izdana, pa ni ovir za izdajo takšne odločbe (smiselno 2. odstavek 207. člena ZPP(1)). Ker so v predmetni zadevi navedeni pogoji izpolnjeni (pritožba je bila tožeči stranki vročena 11. 1. 2013, rok za odgovor pa je potekel 28. 1. 2013), je višje sodišče o pritožbi odločilo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Obravnavani spor sodi med gospodarske spore majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena ZPP). V tovrstnih sporih sodišče odloči brez razpisa naroka za glavno obravnavo, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje (1. odstavek 454. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo, da je takšna situacija podana.

7. Nesporno je, da tožena stranka na navedbe tožnika v prvi pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2012 ni odgovorila. Tako ni zanikala dejstev: - da je bila med pravdnima strankama sklenjena špedicijska pogodba, - da je tožeča stranka pošiljko dostavila, tožena stranka pa ji ni izstavila potrebnih dokumentov za prevzem in je bilo zato potrebno pošiljko shraniti v carinskem skladišču, - da je tožnik plačal stroške skladiščenja, tožena stranka pa mu jih mora povrniti na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Skladno z 2. odstavkom 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika oziroma jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Z navedbami, da se molk toženca ne more šteti kot strinjanje s tožnikovimi trditvami, tako pritožnik ne more uspeti. Ker prej omenjenim navedbam ni nasprotoval, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejansko stanje, ugotovljeno na njihovi podlagi, ni sporno. Posledično je ravnalo pravilno, ko je izdalo odločbo brez izvedbe naroka.

8. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pripoznava zahtevka ni isto kot priznanje dejstev. Tožena stranka v obravnavanem primeru zahtevka ni pripoznala (kar nenazadnje izhaja že iz ugovora zoper sklep o izvršbi). Šlo je zgolj za priznanje vseh dejstev, ki se nanašajo na s strani tožnika zatrjevano dejansko stanje. Sodbe na podlagi pripoznave tako ni bilo mogoče izdati in sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je presojalo, ali je tožnikov zahtevek utemeljen in dokazan. Kljub temu, da tožena stranka njegovih trditev ni prerekala, bi se namreč lahko izkazalo, da iz navedb v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, in bi bilo zato slednjega potrebno zavrniti. Prav tako bi bilo zahtevek potrebno zavrniti v primeru, če bi se izkazalo, da so dejstva, na katera je tožnik oprl tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil. 9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker sodba ne vsebuje ugotovitve, da je bila tožena stranka dolžna plačati skladiščenje. To je ugotovljeno v 2. in 3. odstavku 9. točke obrazložitve prvostopenjske odločbe. Pojasnjeno je, da mora naročitelj špediterju povrniti potrebne stroške, ki jih je ta imel z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari (865. člen OZ). Tožena stranka (naročitelj) mora skladno s to določbo tožeči stranki (špediterju) povrniti potrebne stroške skladiščenja. Utemeljeno pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo cene skladiščenja. Tožena stranka je namreč izračunu, ki ga je podala tožnica, nasprotovala zgolj pavšalno - navedla je le, da terjatvi nasprotuje po višini, ne da bi za to podala kakršnekoli razloge. Po prej omenjenem 2. odstavku 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka prereka brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Tako se je za priznano štela tudi višina terjatve, kot jo je opredelila (in s predloženimi računi izkazala) tožeča stranka.

10. Nadalje pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP, ker je štelo, da toženec soglaša s spremembo tožbe in njenim delnim umikom, čeprav slednji o tem sploh ni bil obveščen. Tako o spremembi tožbe kot o njenem delnem umiku je bila tožena stranka obveščena v trenutku, ko ji je bila vročena pripravljalna vloga tožeče stranke. ZPP namreč ne predvideva nobenega posebnega načina obveščanja o tovrstnih procesnih dejanjih. Tožena stranka ni izrazila svojega nasprotovanja ne v zvezi s spremembo tožbe ne v zvezi z njenim delnim umikom. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je v navedene spremembe privolila (2. odstavek 185. člena in 2. odstavek 188. člena ZPP).

11. V obravnavani zadevi tako niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Na podlagi 353. člena ZPP je bilo zato potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

13. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 41/1997, z dne 04. 12. 1998 in V. Rijavec in ostali: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, II. knjiga, str. 311.