Jedro

Ponavljanje predloga za delegacijo pristojnosti z navajanjem istih razlogov ima za posledico njegovo zavrženje.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila proti toženim strankam odškodninsko tožbo z zatrjevanjem zdravniške napake zaradi katere naj bi umrl njen sin G. Š. Kot krajevno pristojno sodišče za sojenje je izbrala Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu. Na podlagi predloga z dne 11.6.2001 je bilo za odločanje v tej zadevi v skladu z določbo 67. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1999) določeno Okrožno sodišče v Mariboru, pri katerem je od tedaj dalje tekel postopek.

Tožeča stranka je že dne 3.4.2002 podala predlog na določitev drugega stvarno pristojnega sodišča izven območja Višjega sodišča v Mariboru z obrazložitvijo, da je vložila kazenske ovadbe proti sodnikom in predsedniku Okrožnega sodišča v Mariboru in Višjega sodišča v Mariboru, kar že samo po sebi in ob upoštevanju nekaterih procesnih napak vzbuja dvom v objektivnost sojenja. Takšnemu predlogu (67. člen ZPP) s sklepom z dne 21.11.2002 (opr. št. I R 111/2002) ni bilo ugodeno.

Tožeča stranka je nato dne 24.1.2003 ponovno vložila predlog na določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, pri čemer se je posebej sklicevala na dopis Varuha človekovih pravic RS z dne 29.8.2002 in na ravnanje razpravljajoče sodnice pri sodišču prve stopnje, ki je šele po posredovanju varuha človekovih pravic predlagala svojo izločitev. Sklicuje se tudi na svoj predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča z dne 18.9.2002, katerega vsebina ni povzeta v sklepu vrhovnega sodišča z dne 21.11.2002. Zaradi pristransko vodenega kazenskega postopka so poročala tudi sredstva javnega obveščanja, sodniki mariborskega sodišča pa so zato "prizadeti", zaradi česar je podan dvom v njihovo nadaljnje objektivno sojenje.

Predlog ni dovoljen.

Po določbi 67. člena ZPP lahko Vrhovno sodišče RS na predlog stranke ali sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Vendar pa tudi pri odločanju o utemeljenosti takega predloga ni mogoče mimo splošnih določb ZPP, ki se nanašajo na presojo, ali morda ne teče postopek o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno (drugi odstavek 319. člena ZPP). Prav za to gre v obravnavanem primeru. Iz vsebine vlog tožeče stranke z dne 18.9.2002 in 24.2.2003 je namreč razvidno, da tožeča stranka dvom v nepristranost sojenja pri sodišču prve stopnje utemeljuje z istimi okoliščinami, ki jih je utemeljevala že v svoji vlogi z dne 3.4.2002 in o kateri je bilo z zavrnitvijo predloga odločeno dne 21.11.2002 (opr. št. I R 111/2002). Tudi v vlogah z dne 18.9.2002 in 24.3.2003 namreč tožeča stranka svoj dvom v objektivnost sojenja utemeljuje z obrazložitvijo, da ni bila zadovoljna z vodenjem postopka v kazenski zadevi in da so sodniki mariborskega sodišča prizadeti, ker je zaradi njenih protestov v zvezi s postopkom bila obveščena javnost preko sredstev obveščanja. Vsebinsko torej tožeča stranka v svojem novem predlogu (upoštevaje vsebino vloge z dne 18.9.2002 in 24.2.2003) navaja iste okoliščine, o katerih je vrhovno sodišče odločalo, ko je obravnavalo predlog na določitev drugega stvarno pristojnega sodišča z dne 3.4.2002. O stvari pa, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, ni mogoče znova odločati. Uporaba določbe drugega odstavka 319. člena ZPP zato narekuje zavrženje novega predloga. Pri tem pa se dodatna utemeljitev v predlogu tožeče stranke, ki se nanaša na vsebino dopisa Varuha človekovih pravic z dne 29.8.2002 nanaša le na postopek v zvezi z izločitvijo sodnice sodišča prve stopnje, ki je tedaj to pravdno zadevo obravnavala.