Jedro

Stranski intervenient s tem, ko v pritožbi zatrjuje, da je tožena stranka, ki se ji je v pravdi pridružil, v večjem obsegu odškodninsko odgovorna, kot je to odločilo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, deluje v nasprotju s pravnim interesom tožene stranke.

Kadar si pravdna dejanja (kamor je šteti tudi redno pravno sredstvo - pritožbo stranke in stranskega intervenienta na njeni strani) nasprotujejo, veljajo dejanja stranke in ne stranskega intervenienta (četrti odstavek 201. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi.

II. Tožeča stranka in stranski intervenient krijeta sama, vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s sklepom o popravi odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.644,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2016 do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 670,98 EUR pravdnih stroškov (točka III. izreka), ter da je tožeča stranka povrniti stranskemu intervenientu 2.864,12 EUR pravdnih stroškov (točka IV. izreka).

2. Zoper to sodbo v zvezi s sklepom o popravi z dne 4. 10. 2017 se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožujeta tožeča stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) privolila v tveganje, ko se je peljala z voznikom pod vplivom alkohola in je s tem soprispevala v višini 20 %, hkrati pa zoper višino dosojene odškodnine iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo oziroma podrejeno na njeno razveljavitev. Dejstvo, da je voznik G. vrnil izplačano odškodnino toženi stranki (v nadaljevanju toženki), ne pomeni priznanja, da je bil povzročitelj - voznik vinjen. Toženka vozniku ni dokazala, da je imel več kot dovoljeno mejo alkohola v krvi oziroma ni bil sposoben vozila upravljati. Ponovno izpostavlja, da je vozniku njegov odvetnik svetoval, da privoli v povrnitev prejete odškodnine. Nadalje prereka dokazno oceno sodišča o neverodostojnosti izpovedb tožnika, voznika G. ter ostalih prič, ki so vse povedale, da voznik ni bil vinjen. Meni, da ne obstaja vzročna zveza med morebitno vinjenostjo voznika in posledicami njegove vožnje. Tožnik ni privolil v vožnjo z vinjenim voznikom, ker ni bil vinjen in zato ni ravnal v nasprotju s skrbnostjo povprečnega človeka ter ni prispeval k nastanku škodnega dogodka v višini 20 %. Nadalje graja višino dosojene odškodnine kot podcenjeno, sklicujoč se pri tem na dejstvo, da tožnik ni sposoben opravljati dela brez bolečin ob maksimalni obremenitvi desne roke, kot jo je obremenjeval pred nezgodo, pri čemer je po poklicu kmetijski ineženir in je zaposlen doma na očetovi kmetiji, s čimer je povezano dvigovanje bremen, predmeti pa mu sedaj padajo iz rok, še vedno mu mravljinči desno roko in prste ter ima zato težave pri vsakodnevnih kmečkih opravilih. Star je šele 29 let, kar pomeni, da bo omejitve trpel še dolgo časa in meni, da je zahtevani znesek 12.000,00 EUR primerna odškodnina.

4. Stranski intervenient na strani tožene stranke v svoji pritožbi tako kot tožnik graja po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da je voznik vozil pod vplivom alkohola in se ne strinja z ugotovitvijo, da je tožnik prisedel k vinjenemu vozniku in s tem prispeval 20 % k nastali škodi. Zatrjuje, da voznik (stranski intervenient) vozila ni vozil pod vplivom alkohola, kar so pred sodiščem izpovedale vse zaslišane priče, ki bi jim sodišče moralo verjeti in jim pokloniti vso vero. Nekritično se je opredelilo do ugovorov tožnika, da stranski intervenient ni kazal nobenih znakov alkoholiziranosti. Priglaša stroške.

5. Pritožbi tožnika in stranskega intervenienta na strani tožene stranke nista utemeljeni.

O pritožbi stranskega intervenienta na strani tožene stranke:

6. Iz podatkov v spisu je ugotoviti, da je stranski intervenient vstopil v pravdo na strani tožene stranke, vsled česar je podal izjavo na naroku dne 9. 1. 2015 (l. št. 27 spisa). Tožena stranka ga je pozvala, da vstopi v pravdo na njeni strani. Posledično je sodišče prve stopnje s sklepom na naroku dopustilo stransko intervencijo na strani tožene stranke.

7. Po prvem odstavku 199. člena ZPP se lahko tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, tej stranki pridruži (stranski intervenient), mora pa po 201. členu istega zakona sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vanjo vstopi, v nadaljnjem teku pravde pa ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil, pri čemer ima pravica vložiti tudi pravno sredstvo, njegova pravdna dejanja pa imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju s strankinimi dejanji.

8. V našem primeru je stranski intervenient, ki se je pridružil toženi stranki, vložil zoper izdano sodbo sodišča prve stopnje v tej zadevi pritožbo. V pritožbi graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v višini 20 % soprispeval k nastanku škodnega dogodka iz razloga, ker je sedel k vinjenemu vozniku1. V pritožbi zatrjuje, da tožnik s svojim ravnanjem ni prispeval v višini 20 %, saj voznik ni vozil v vinjenem stanju. Stranski intervenient s svojo pritožbo torej zasleduje cilj, da tožena stranka, kateri se je v tej pravdi pridružil, plača tožniku 20 % višjo odškodnino, kot jo je dosodilo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo. Slednje je v direktnem nasprotju z interesi tožene stranke.

9. Stranski intervenietn je pomočnik stranke in deluje le v okvirih, ki jih postavita stranki s svojimi zahtevki in ugovori v pravdnem postopku ter lahko opravlja le tista dejanja, ki so koristna za stranko, kateri se je v pravdi pridružil. Drugače povedano, stranski intervenient lahko opravlja le tista dejanja, ki so za stranko, kateri se je pridružil pravdi, zanjo koristna. Vsa pravdna dejanja stranskega intervenienta, torej tudi vloženo pravno sredstvo stranskega intervenienta, ima lahko pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, le v primeru, če niso v nasprotju s strankinimi dejanji (četrti odstavek 201. člena ZPP). V obravnavanem primeru pa stranski intervenient s tem, ko v pritožbi zatrjuje, da je tožena stranka, ki se ji je v pravdi pridružil, v večjem obsegu odškodninsko odgovorna, kot je to odločilo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, deluje v nasprotju s pravnim interesom tožene stranke.

10. Kadar si pravdna dejanja (kamor je šteti tudi redno pravno sredstvo - pritožbo stranke in stranskega intervenienta na njeni strani) nasprotujejo, veljajo dejanja stranke in ne stranskega intervenienta (četrti odstavek 201. člena ZPP). V obravnavanem primeru pritožba stranskega intervenienta nasprotuje interesom tožene stranke, saj stranski intervenient s pritožbo zasleduje cilj, da se zviša njena odškodninska odgovornost iz 60 % na 80 %. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka v višini 40 % (20 % iz naslova, ker tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom in 20 %, ker se je tožnik prisedel k vinjenemu vozniku - zavarovancu toženke) ter je posledično toženka v višini 60 % odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku (prometni nesreči, ki jo je povzročil stranski intervenient kot voznik vozila, v katerem je tožnik kot sopotnik utrpel škodo). Stranski intervenient, ki s pritožbo zasleduje cilj, da se odškodninska odgovornost tožnika zmanjša za 20 % (iz 40 % na 20 %) oziroma odškodninska odgovornost toženke zviša za 20 % (iz 60 % na 80 %) je torej v nasprotju z interesi tožene stranke, ki se ji je pridružil. Zaradi navedenega pritožba stranskega intervenienta, ki graja zaključek sodišča prve stopnje o 20 % soprispevku tožnika, ker je prisedel k vinjenemu vozniku, ni utemeljena. Sodišče druge stopnje jo je iz navedenih razlogov zavrnilo.

O pritožbi tožeče stranke:

11. Tožnik s svojo pritožbo graja tako temelj kot tudi višino dosojene odškodnine.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

12. Tožnik se v pritožbi protivi po sodišču prve stopnje ugotovljenemu dejstvu, da je v višini 20 % soprispeval k nastanku prometne nezgode zato, ker je prisedel k vinjenemu vozniku2. 13. Trditve tožnika, da voznik ni vozil vinjen, opirajoč se pri tem na svojo in voznikovo izpovedbo ter izpovedbo zaslišanih prič, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje se je do izpovedbe tožnika ter izpovedbe voznika, kakor tudi do izpovedbe zaslišanih prič, obrazloženo opredelilo v točkah 14, 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Natančno je zapisalo, zakaj dvomi v izpovedbo tožnika ter v izpovedbo voznika, kakor tudi v izpovedbe v postopku zaslišanih prič, ki so vse v sorodstveni zvezi z njima. Sodišče druge stopnje se dokazni oceni sodišča prve stopnje v celoti pridružuje in pritrjuje ugotovljenim zaključkom, da njihove izpovedbe niso verodostojne. Pritožba ugotovljena neskladja v tožnikovi izpovedbi in izpovedbi voznika niti ne graja, graja pa dejstvo, da naj bi bile priče, ki so bile v postopku zaslišane in so tožniku in vozniku pomagale iz vozila, bile v neposrednem stiku z njima šele po nezgodi, zato bi sigurno zaznale vonj po alkoholu. Ta pritožbena graja ne more spremeniti zaključka sodišča prve stopnje, da gre za priče, ki so v sorodu s tožnikom in voznikom ter jim sodišče upravičeno ni sledilo ob dejstvu, da sta bili sami izpovedbi tožnika in voznika v določenih delih neskladni (in sta dajala pred tem postopkom tudi lažne izjave). Njihovo neverodostojnost pa kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje nedvomno potrjuje po vozniku (stranskem intervenientu) podpisana izjava (katere vsebina v postopku med pravdnima strankama ni bila sporna), s katero je pripoznal dolg iz naslova premoženjske škode (nastale v škodnem dogodku zaradi izgube zavarovalnih pravic) in se zavezal slednjega poravnati toženki.3 Voznik je prevzel obveznost plačila regresne obveznosti, s čimer je toženka zadostila dokaznemu bremenu, tožnik pa v postopku ni uspel dokazati nasprotnega, da ni vedel, da je prisedel k vinjenemu vozniku in privolil v tveganje varne vožnje, ob dejstvu, kot ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (točka 16 obrazložitve), da sta tožnik in voznik ves večer do nezgode preživela skupaj. Trditev tožnika v pritožbi, da je M.G. izpovedal, da je izjavo podpisal po nasvetu svojega odvetnika, iz navedenih razlogov ni v ničemer pravno odločilna.

14. V posledici navedenega pritožba tožnika v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede utemeljenega temelja (20 % iz naslova, ker je tožnik prisedel k vinjenemu vozniku), ni utemeljena.

Glede višine odškodnine:

15. Pritožba graja odmerjeno višino odškodnine kot prenizko, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato v okviru materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe presojalo višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je odmerilo višino odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti ter strahu in skaženosti v višini, kot jo je tožnik zahteval v tožbi (iz navedenih naslovov mu je priznalo vso zahtevano odškodnino, tako iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 10.500,00 EUR, iz naslova strahu 1.000,00 EUR in iz naslova skaženosti 1.300,00 EUR). Pritožbeno sporna je le višina odmerjene odškodnine iz naslova tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti. Iz tega naslova je namreč sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino v višini 8.500,00 EUR, to je 3.500,00 EUR manj kot je tožnik s tožbo zahteval (zahteval je 12.000,00 EUR).

16. Iz prej navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v skupni višini 21.300,00 EUR, ki jo je zaradi tožnikovega 40 % soprispevka (20 %, ker ni bil pripet z varnostnim pasom in 20 %, ker je prisedel k vinjenemu vozniku) zmanjšalo na znesek 12.780,00 EUR, le-tega pa zaradi dne 28. 12. 2016 plačane akontacije 8.000,00 EUR, zmanjšalo za valorizirani znesek na dan sojenja 8.136,00 EUR ter posledično dosodilo tožniku znesek 4.644,00 EUR.

17. Tožnik je v škodnem dogodku (dne 14. 3. 2013) utrpel zlom spodnjega dela nadlahtnice s poškodbo radialnega živca v nivoju zloma, ki se je v 1,5 do 2 let po nezgodi popolnoma popravil.4

18. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odškodnina v znesku 8.500,00 EUR iz naslova tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti ustrezna. Pri tožniku je prisotna minimalna zmanjšana moč iztega zapestja in tročlenih prstov desne roke, zaradi česar ima težave pri uporabi te roke ter je mogoče pričakovati zmanjšano moč desne zgornje okončine in pojavljanje bolečin pri maksimalnih obremenitvah v nadlahti. Tožnik ni sposoben opravljati fizičnega dela brez bolečin ob maksimalni obremenitvi desne zgornje okončine in tudi ne opravljati fizično tako napornih del z njo, kot jih je opravljal pred nezgodo. Ima težave pri vsakodnevnih opravilih na kmetiji, povezanih s težjimi fizičnimi deli, kar ga bo spremljalo še vrsto let, ob dejstvu, da je bil ob nezgodi star 29 let. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevalo tožnikove omejitve, njegovo starost in sodno prakso v podobnih primerih ter je odmerjena višina odškodnine primerna satisfakcija tožniku.

19. Odmerjena odškodnina v znesku 21.300,00 EUR (zmanjšana za 40 % zaradi tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka), ki znaša v času odmere odškodnine (sojenja na prvi stopnji)5 20,49 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS, tudi po oceni sodišča druge stopnje kot celota predstavlja pravično denarno odškodnino v smislu 179. v zvezi s 182. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ne odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse. Tožniku je bila tako zaradi ugotovljene sokrivde v višini 40 % in delno plačane akontacije s strani toženke pravilno dosojena odškodnina v višini 4.644,00 EUR.

20. V posledici vsega navedenega pritožba zoper odmerjeno višino odškodnine iz naslova nepremoženjske škode ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

21. Tožnik je v pritožbenem postopku v celoti propadel, zato je dolžan sam kriti vse stroške, ki so mu v pritožbenem postopku nastali (analogna uporaba 154. člena ZPP), prav tako je dolžan svoje stroške pritožbenega postopka kriti tudi stranski intervenient, ki prav tako s svojo pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Voznik v prometni nesreči, v kateri se je tožnik kot sopotnik poškodoval, je stranski intervenient na strani tožene stranke M.G. 2 Tožnik ne graja po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejstva, da je prispeval k nastanku prometne nezgode z nadaljnjimi 20 %, ker v času škodnega dogodka ni bil pripet z varnostnim pasom. 3 Izjava z dne 20. 6. 2014 (B9), ki je lastnoročno zapisana, glasi: "Podpisani G.M., G. 20/a, pripoznavam dolg in se zavežem, da ga bom poravnal v mesečnih obrokih, mesečno bom plačeval 250,00 EUR", s pripisom na izjavi istega dne "v kolikor regresni dolžnik ne bo poravnal dveh zaporednih obrokov, zapade celotni dolg po regresnem zahtevku". Pod izjavama je lastnoročno podpisan M.G. 4 Ugotovitev v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (str. 9 izvedenskega mnenja oziroma l. št. 57 spisa). 5 Povprečna mesečno neto plača na zaposleno osebo v RS je znašala za mesec julij 2017, 1.039,55 EUR (v času sojenja na prvi stopnji dne 3. 7. 2017, ko je bila odškodnina denarno ovrednotena), Ur. l. RS, št. 54/2017.