Jedro

V kakšnem položaju se pojavlja oseba, ki nastopa v carinskem postopku, je razvidno iz enotne carinske listine, to je deklaracije, ki se predloži, ker je potrebna za izvedbo izbranega carinskega postopka. Stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je glede na določbo 3. odstavka 143. člena in 150. člena CZ tožnik carinski dolžnik in da ima položaj stranke in ne stranskega intervenienta, je nepravilno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 6. 1. 2006 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Carinskega urada A. št. ... z dne 14. 5. 2002, s katerim je carinski urad prve stopnje dovolil obnovo postopka uvoznega carinjenja po carinski deklaraciji Carinske izpostave B. št. ... (ECL) z dne 23. 10. 1998, ker je ugotovil, da so podani razlogi za obnovo po 1. in 5. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Po podatkih spisov je družba C.C.C. d.o.o. kot deklarant (polje 14) v postopku sprostitve blaga v prosti promet prijavila za prejemnika D.D.D. d.o.o. - tožnika (polje 8) rabljen osebni avtomobil Jaguar, z EU poreklom po potrdilu o prometu blaga EUR.1 št. ... z dne 13. 10. 1998 in preferencialno carinsko stopnjo v višini 12,20 %. Ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdila o prometu blaga pri carinskih organih v Nemčiji, opravljeno v skladu z določili 3. člena Protokola 5 v povezavi z 31. in 32. členom Protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 - MP št. 13/97, v nadaljevanju Evropski sporazum), je bilo ugotovljeno, da je potrdilo o prometu blaga EUR.1 ponarejeno, oziroma da blago nima porekla v smislu dogovora med Evropsko skupnostjo in Slovenijo. Na hrbtni strani v tej zadevi obravnavanega potrdila o poreklu blaga EUR.1 pa je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, nemški carinski delavec označil stavek, ki navaja, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti ter navedeno potrdil s podpisom in žigom tega urada. Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada (GCU) je rezultate preverjanja z dopisom z dne 11. 4. 2002 dostavil na svoj oddelek v A., ki je pripravil dokumentacijo in jo dne 9. 5. 2002 odstopil s predlogom za uvedbo obnove postopka carinjenja po v tej zadevi obravnavani ECL, krajevno in stvarno pristojnemu Carinskemu uradu A., ki ga je le ta prejel dne 13. 5. 2002. Po mnenju tožene stranke je carinski organ prve stopnje ravnal pravilno, da je potem, ko je izvedel za nova dejstva, ki bi, če bi bila carinskemu uradu znana ob uvoznem carinjenju, pripeljala do drugačne odločitve glede preferencialne obravnave blaga, s sklepom dovolil obnovo postopka carinjenja. Carinski urad je ugotovil, da je tožnik s predložitvijo neverodostojnega potrdila o prometu blaga ob carinjenju spravil takratno carinarnico v zmoto, da je na njegovi podlagi odobrila uporabo preferencialne carinske stopnje. Pritožbeno navedbo, da carinski urad ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja, tožena stranka zavrne z navedbo, da gre v obravnavanem primeru za uvedbo postopka po uradni dolžnosti in ne na predlog stranke. Carinski urad se sklicuje na že navedeni nemški dopis, v spisu zadeve pa je izvirnik carinski deklaraciji pripadajočega potrdila o prometu blaga EUR.1, ki ima na hrbtni strani zapisano ugotovitev nemških carinskih oblasti v originalu, iz nje pa izhaja, da ta listina ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti, kar posledično pomeni, da za to blago ne veljajo ugodnosti po sporazumu, kajti le te veljajo le ob predložitvi potrdila o prometu blaga EUR.1 po določilih 16. člena Protokola 4 Evropskega sporazuma. Tožena stranka je ob presoji zakonitosti in pravilnosti izdanega sklepa ugotavljala le, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, torej ali obstaja podlaga za dovolitev obnove postopka po prej navedenih zakonskih podlagah, ali bi naknadno ugotovljene okoliščine, ki pa morajo biti verjetno izkazane, če bi bile znane in uporabljene v postopkih carinjenja, pripeljale do drugačnega obračuna carinskega dolga, ter ali je bil sklep izdan pred potekom roka za uvedbo izrednega pravnega sredstva obnove postopka po uradni dolžnosti. Po mnenju tožene stranke obstaja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, čeprav prvostopni organ navaja tudi 5. točko, ki pa je posebej ne utemeljuje. Glede zahteve naj se mu prizna lastnost stranskega udeleženca, tožena stranka odgovarja, da je v obravnavanem primeru (pri)tožnik prejemnik blaga. Položaj, v katerem oseba nastopa v carinskem postopku, je razviden iz carinske deklaracije. V skladu z določbo 3. odstavka 143. člena CZ je carinski dolžnik vedno deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. 150. člen CZ določa, da če je več oseb odgovornih za plačilo carinskega dolga, je ta odgovornost solidarna. Ker je glede na navedena člena (pri)tožnik tudi carinski dolžnik, ima položaj stranke in ne stranskega intervenienta. Tožena stranka pojasnjuje, da iz 261. člena ZUP izhaja, da obnovo postopka lahko predlaga stranka, državni tožilec in državni pravobranilec, medtem ko lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil končan postopek, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru je to Carinski urad A. Obnova postopka je bila uvedena pravočasno v okviru predpisanega roka enega meseca glede na to, da gre za obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, od kar je carinski urad mogel pridobiti naknadno pridobljeno dejstvo. Potrdilo o prometu blaga EUR.1, ki ga je v obravnavanem primeru ob carinjenju sprejel kot podlago za preferencialno obravnavo blaga, je dejansko neverodostojno. Gradivo je uradno prejel dne 13. 5. 2002, sklep pa je izdal dne 14. 5. 2002 in ga dne 15. 5. 2002 oddal na pošto priporočeno za oba naslovnika (deklaranta in prejemnika blaga). Deklarantu je bil sklep vročen dne 24. 5. 2002. Zaradi spremembe naslova, je bil sklep tožniku vročen 30. 8. 2002. Objektivni rok, ki je začel teči od 23. 10. 1998 dalje, pa je tudi v celoti spoštovan. Subjektivni rok je glede na določbi 10. in 12. člena Zakona o carinski službi (Ur. l. RS št. 56/99, v nadaljevanju ZCS) začel teči, ko je za nova dejstva in dokaze izvedel Oddelek za upravne zadeve, prekrške in izterjave Carinskega urada A. in ne, ko je zanje izvedel direktor istega urada. Zato po mnenju tožene stranke pritožbene navedbe v zvezi z očitanimi kršitvami postopka po 4. odstavku 146. člena ZUP niso stvar obravnavanega postopka, v katerem organ prve stopnje o stvari še ni meritorno odločil. Tožnik bo ugovore, ki se nanašajo na te kršitve, lahko uveljavljal šele v drugem delu postopka v primeru, ko bo ugotovil, da mu ni bilo zagotovljeno sodelovanje v postopku, tako glede njegove pravice izreči se o dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, kakor tudi o njegovi pravici do seznanjenja s tujimi listinami v uradnem jeziku Republike Slovenije. Zato tožena stranka ugotavlja, da je sklep o uvedbi obnove postopka uvoznega carinjenja po obravnavani carinski deklaraciji po uradni dolžnosti na podlagi 1. točke 260. člena ZUP, utemeljen.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Sodišču predlaga uporabo 35. člena ZUS in navaja, da izpodbijane odločbe ni moč preizkusiti, saj toženi organ ni presodil 30-dnevnega subjektivnega roka za obnovo postopka in opozarja na kršitve pravil postopka. Uveljavlja kršitve poštenega dokaznega postopka in navaja sodbo Upravnega sodišča, Zunanjega oddelka v Mariboru, glede uporabe določbe 154. člena CZ. Opozarja tudi na sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani, ki je zavzelo stališče, da mora carino plačati prejemnik blaga, v obravnavani zadevi pa se zatrjuje, da carino mora plačati oseba, vpisana v rubriko 14, pri čemer ni utemeljeno, zakaj je v obravnavani zadevi o istem spornem vprašanju zavzeto popolnoma drugačno stališče. Meni, da bi bilo potrebno v obravnavani zadevi uporabiti obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP in s tem v zvezi vložiti tudi kazensko ovadbo, česar pa carinski organ ni storil. Tožnik polemizira z ugotovitvijo nemških carinskih organov in meni, da gre za izvedenstvo, ter s tem v zvezi opozarja na določbe ZUP glede izvedenstva. Carinski urad je spregledal pri preverjanju carinske deklaracije preveriti podatke iz 67. oziroma 66. člena ZUP, gre za nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede fizične osebe, ki naj bi izpolnila rubriko 14 ECL, glede fizične osebe, ki naj bi bila prisotna pri pregledu blaga v skladu z 2. odstavkom 53. člena CZ in glede podpisnika deklaracije. Ugovarja stvarni in krajevni pristojnosti tako carinskega urada kot inšpektorja, ugovarja pooblastilu osebe, ki je podpisala izpodbijano odločbo. Sklepno sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor tožene stranke na tožbo je bil posredovan tožeči stranki.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena, a iz drugih razlogov kot jih navaja tožba.

Sodišče je upoštevajoč 2. odstavek 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo po določbah 51. do 72. člena tega zakona.

Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da državna podsekretarka E.E. nima ustreznega pooblastila za odločanje. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02 do 53/05, v nadaljevanju ZDO-1), minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom in sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene določbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. V določbi 1. odstavka 28. člena ZUP je določeno, da o upravni stvari, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni organizacija tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena predstojnik lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih stvareh za določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka E.E. razpolaga s pooblastilom ministra za finance, št. 031-1/2003 z dne 10. 1. 2003, in torej pooblastilo predstojnika ima. Z menjavo ministra ni potrebna podelitev novega pooblastila, ima pa novi minister pravico, da že podeljena pooblastila uradnim osebam prekliče in sam odloči, kateri osebi in v kakšnem obsegu ga bo podelil. Zato ima po mnenju sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku. Vendar pa sodišče ob presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tožena stranka napačno uporabila določbe CZ, s tem pa kršila tudi pravila postopka glede legitimacije stranke, ki lahko sodeluje v obravnavanem postopku. Po določbi 42. člena ZUP je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katero zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Po 43. členu ZUP pa se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna na zakon ali na drug predpis oprta osebna korist, v tem upravnem sporu so to določbe CZ. V obravnavanem primeru je carinski organ prve stopnje po uradni dolžnosti izdal sklep o obnovi postopka iz razloga po 1. in 5. točki 260. člena ZUP; in sicer se je postopek carinjenja za blago sproščeno v prost promet po ECL št. ... Carinske izpostave B. z dne 23. 10. 1998 za deklaranta C.C.C. d.o.o., obnovil po uradni dolžnosti in sicer v tem obsegu, da se glede na nova dejstva in nove dokaze ugotovi upravičenost preferencialne obravnave blaga ter s tem obračun uvoznih dajatev za uvoženo blago. Navedeni sklep je bil vročen deklarantu in prejemniku blaga, to je tožniku - družbi D.D.D. d.o.o.. Iz ECL št. ... z dne 23. 10. 1998 je razvidno, da je bil kot deklarant navedena družba C.C.C. d.o.o. iz A., prejemnik blaga pa D.D.D. d.o.o. Iz opredelitve carinskega dolžnika v 3. odstavku 143. člena CZ izhaja, da je carinski dolžnik carinski deklarant, v primeru indirektnega zastopanja pa tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Glede na opredelitev carinskega deklaranta v 11. točki 3. člena CZ je carinski deklarant oseba, ki vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu ali v imenu druge osebe pri carinskem organu, na podlagi katere se izvede carinski postopek. Oseba, katere blago mora skozi carinski postopek lahko namreč dejanja in formalnosti pred carinskimi organi opravi sama ali pa za to nekoga pooblasti. V kakšnem položaju se pojavlja oseba, ki nastopa v carinskem postopku je razvidno iz enotne carinske listine, to je deklaracije, ki se predloži, ker je potrebna za izvedbo izbranega carinskega postopka. Skladno s Pravilnikom o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, 76/95 in 68/96, v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času vložitve sporne deklaracije se v polje 14 - deklarant/zastopnik vpiše ime in priimek oziroma firma in naslov deklaranta, v desni zgornji kot za "Št." pa sedemmestno matično številko. Če sta deklarant in prejemnik ista oseba, se lahko v to polje vpiše opomba "prejemnik" in njegova matična številka. V polje 8 se vpiše ime in priimek oziroma za pravne osebe firma ter naslov prejemnika blaga, v desni zgornji kot za "Št." pa njegova sedemmestna matična številka. V obravnavanem primeru je carinski dolžnik nedvomno deklarant, to je C.C.C. d.o.o. iz A. Iz ECL ni razvidno, da je deklarant ravnal v imenu in za račun prejemnika blaga, tožnika - to je družbo D.D.D. d.o.o. Stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je glede na določbo 3. odstavka 143. člena CZ in 150. člena CZ tudi družba D.D.D. d.o.o. (tožnik) tudi carinski dolžnik in da ima položaj stranke in ne stranskega intervenienta, je nepravilno. Ker je tožena stranka tožnika štela kot stranko carinsko upravnega postopka, se niti ni opredelila do njegove zahteve, da se mu prizna status stranskega intervenienta. Po presoji sodišča pa je takšna odločitev tožene stranke najmanj preuranjena, saj podatki upravnih spisov ne dajejo podlage za stališče tožene stranke, da je tožnik stranka ali stranski udeleženec v tem carinsko upravnem postopku.

Po povedanem je odločitev tožene stranke nezakonita, saj je nepravilno uporabila določbe CZ, s tem pa je kršila tudi določbe procesnega zakona, to je določb, ki se nanašajo na položaj stranke oziroma stranskega udeleženca v postopka. Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. in 3. točke 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo tožena stranka upoštevala stališče sodišča, ničnostnih razlogov pa ni našlo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Ker je odločitev tožene stranke nezakonita že iz teh razlogov sodišče ostalih tožbenih ugovorov ni presojalo.