Jedro

Nepoštena pogajanja pogojujejo odškodninsko odgovornost, ki je posebna vrsta neposlovne odškodninske odgovornosti.

Tožeča stranka in stranska intervenienta sta v pogajanjih nastopala kot kupca nepremičnine, po drugi strani toženec glede na trditve tožeče stranke ni nastopal kot prodajalec nepremičnine, ampak kot oseba, ki je kot lastnik sosednje parcele želel urediti na parceli, ki je bila predmet pogajanj za sklenitev kupoprodajne pogodbe, služnostno pot. Če je tako, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec na tej pravni podlagi ne more biti zavezanec iz zatrjevane odškodninske obveznosti. Poslovno voljo za prodajo stvari so lahko med pogajanji oblikovali prodajalci, ne pa toženec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo svoj sklep o izvršbi In 277/2007 z dne 21. 4. 2008 v dajatvenem delu in v odločitvi o izvršilnih stroških ter zavrnilo tožbeni zahtevek. Hkrati je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 5.283,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2007 dalje. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.334,32 EUR.

2. Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje v točkah 6 do 12 zgolj parafrazira njene navedbe, ki so bile namenjene pojasnilu vloge toženca kot pogajalca in pogodbene stranke ter pojasnilu pravic in obveznosti, ki so se nanj nanašale glede na besedilo predvidene pogodbe, pri tem pa je prišlo do napačnega sklepa, da interesa tožene stranke, da odstopi od pogajanj, sploh ni bilo. Napačno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da „ni vsak, ki ga postopek na različne načine zadeva, hkrati tudi pogajalec.“ Napačno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča je vodilo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj sodišče ni raziskalo, ali je toženec kot predvidena stranka pogodbe in kot oseba, ki se je dejansko pogajala, iz utemeljenih razlogov odstopil od pogajanj. Toženec je nastopal kot pogajalec in kot predvidena pogodbena stranka, od katere sodelovanja ali nesodelovanja je bilo odvisno, ali bo do celotnega posla prišlo. Sodišče se ni opredelilo do listinskih dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila v prid trditvam, da je toženec nastopal kot predvidena pogodbena stranka in se pogajal z namenom skleniti kupoprodajno pogodbo in pogodbo o ustanovitvi služnosti. S tem je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, hkrati pa je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, saj v izpodbijani sodbi o tem manjkajo odločilni razlogi. Prvostopenjsko sodišče je brez trditvene podlage tožene stranke navedlo, da ni prišlo do zbližanja stališč pogodbenih strank. Navaja še, da pomen ravnanja toženca ni nič manjši od pomena ravnanja A. R. Okoliščina, da glede nje obstaja pravnomočna sodba, ne pomeni, da mora glede toženca iziti enaka sodba. Izpodbijana sodba je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka tudi zato, ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do trditev, da je toženec preprečil sklenitev kupoprodajne pogodbe tožeči stranki in stranskima intervenientoma, da bi se sam okoristil z rezultatom pogajanj in odkupil služeče zemljišče po izpogajani ceni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet tožbe je zatrjevana odškodninska odgovornost za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi toženčeve opustitve pogajanj brez utemeljenega razloga (tretji odstavek 20. člena OZ (1)). Za pogajanja gre, ko stranki druga drugi izrazita namen skleniti konkretno pogodbo in ko si zaradi uresničitve tega namena z medsebojnim usklajevanjem prizadevata določiti vsebino izpolnitvenih ravnanj. Stranka, ki se pogaja, pa je zavezana k poštenim pogajanjem. Nepoštena pogajanja pogojujejo odškodninsko odgovornost, ki je posebna vrsta neposlovne odškodninske odgovornosti. Da bi stranka odgovarjala za škodo za nepoštena pogajanja, morajo biti podane naslednje predpostavke: protipravnost (ta je določena v drugem in tretjem odstavku 20. člena OZ), vzročna zveza med protipravnostjo, ki izvira iz sfere odgovorne osebe (nepoštene stranke) in negativno posledico (škodo), ki nastane v sferi oškodovane osebe (druge, poštene stranke) ter škoda, ki jo v sferi oškodovane osebe (poštene stranke) povzroči protipravno ravnanje nepoštene stranke. Pri tem velja, da je treba predpostavko odškodninske odgovornosti, določeno v tretjem odstavku 20. člena OZ, razlagati v tem pomenu, da je ravnanje stranke nepošteno, če je med pogajanji opustila namen skleniti pogodbo in je kljub temu nadaljevala pogajanja (2).

5. V obravnavani zadevi je šlo za pogajanja za sklenitev kupoprodajne pogodbe. Vsebina izpolnitvenih ravnanj pogodbenih strank prodajne pogodbe je določena v prvem odstavku 435. člena OZ: s prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Tožeča stranka in stranska intervenienta sta v pogajanjih nastopala kot kupca parcele 292/2 k.o. X, po drugi strani toženec glede na trditve tožeče stranke ni nastopal kot prodajalec nepremičnine, ampak kot oseba, ki je kot lastnik sosednje parcele (292/1 k.o. X) želel urediti na parceli, ki je bila predmet pogajanj za sklenitev kupoprodajne pogodbe, služnostno pot. Če je tako, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec na tej pravni podlagi ne more biti zavezanec iz zatrjevane odškodninske obveznosti. Poslovno voljo za prodajo stvari so lahko med pogajanji oblikovali prodajalci, ne pa toženec. Pri oblikovanju poslovne volje prodajalcev bi lahko nastopal le kot njihov zastopnik (to v obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano). V tem primeru pa bi morala posledice nepoštenega pogajanja nositi pogodbena stranka, ki jo je zastopal. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni imel položaja pogajalca pri sklepanju prodajne pogodbe, zato mu tudi ni mogoče očitati njihovo opustitev brez utemeljenega razloga.

6. Če zatrjevana protipravnost ravnanja, določena v tretjem odstavku 20. člena OZ, ne izvira iz toženčeve sfere, so brezpredmetni vsi tisti pritožbeni očitki, ki merijo na nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev omenjene predpostavke. Tudi dejstvo, da so lastniki parcele 292/2 k.o. X to prodali tožencu, sama po sebi ne more pogojevati očitka nepoštenega ravnanja, ki pogojuje odškodninsko odgovornost. Za to morajo biti, kot je bilo navedeno, izpolnjene vse zgoraj navedene predpostavke odškodninskega delikta. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da za stranko, ki vstopi v pogajanja, ne nastane kontrahirna dolžnost. Vsakič je mogoče, da so pogajanja neuspešna. Tveganje neuspešnih pogajanj je običajno poslovno tveganje, ki ga prevzame (in nosi) vsak, ki vstopi v pogajanja(3).

7. Ker tožeča stranka ni dokazala, da so njena neuspešna pogajanja s prodajalci nepremičnine posledica protipravnega ravnanja toženca, je odločitev o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka pravilna. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

(1) Za škodo odgovarja tudi stranka, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo.

(2) N. Plavšak Obligacijsko pravo – splošni del, str. 282. (3) N. Plavšak v Obligacijsko pravo – splošni del, str. 280.