Jedro

Zato je za postopek razglasitve izvršljivosti potrebna smiselna uporaba določb o priznanju tujih sodnih odločb. Vprašanje stroškov postopka za priznanje tujih sodnih odločb je specialno urejeno v 110. členu ZMZPP, in sicer se glede pravdnih stroškov uporablja tisti predpis, po katerem bi se postopek vodil, če bi bila odločba izdana (oziroma poravnava sklenjena) v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v točki II spremeni tako, da mora nasprotni udeleženec predlagatelju povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 940,54 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Nasprotni udeleženec je dolžan predlagatelju povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 176,06 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici ugodilo predlogu za razglasitev (tuje) sodne poravnave za izvršljivo in v za pritožbo spornem delu na podlagi določb Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) odločilo, da predlagatelja sama trpita stroške tega postopka.

Zgolj zoper odločitev o stroških se predlagatelja pritožujeta. Menita, da je sodišče napačno na podlagi 111. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) za odločitev o stroških uporabilo določbe ZNP. ZMZPP namreč v 110. členu specialno ureja vprašanje pravdnih stroškov. Ni namreč razumnega razloga za razlikovanje pri vprašanju povrnitve pravdnih stroškov med priznanjem tuje sodne odločbe in razglasitvijo sodne poravnave za izvršljivo. Sodna poravnava je bila izdana v postopku, ki bi se po slovenskem pravu vodil po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato bi moralo sodišče uporabiti določbo 154. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Za postopek potrditve izvršljivosti sodnih odločb se po Uredbi sveta (ES) št. 44/2001 (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I) uporablja pravo države članice, pri kateri se zahteva potrditev izvršljivosti. V Sloveniji to pomeni, da se kot postopkovni predpis uporablja ZMZPP, ki sicer neposredno ne ureja postopka potrditve izvršljivosti (kar je logično, saj je potrebno za sodne odločbe držav, za katere se še vedno neposredno uporablja ZMZPP, doseči priznanje, in neposredna izvršljivost ni predvidena). Zato je za postopek razglasitve izvršljivosti potrebna smiselna uporaba določb o priznanju tujih sodnih odločb. Vprašanje stroškov postopka za priznanje tujih sodnih odločb je specialno urejeno v 110. členu ZMZPP, in sicer se glede pravdnih stroškov uporablja tisti predpis, po katerem bi se postopek vodil, če bi bila odločba izdana (oziroma poravnava sklenjena) v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je to ZPP, konkretno 154. člen ZPP. Povedano pomeni, da ima stranka, ki v postopku uspe, pravico do povrnitve stroškov od nasprotne stranke(1). Taka ureditev je nenazadnje tudi logična, saj je potrditev izvršljivosti potrebna takrat, kadar očitno nasprotna stranka ni prostovoljno izvršila obveznosti po sodni odločbi. Ker je vprašanje stroškov izrecno urejeno, ni podlage za uporabo splošnega pravila iz prvega odstavka 35. člena ZNP in je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, odločitev o pravdnih stroških pa ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Predlagatelju so s predlogom nastali naslednji stroški: za sodno takso (16 EUR) in za nagrado za zastopanje (tar.št., 17 (4), ter tretji odstavek 7., tretji odstavek 11. in drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife, skupaj 924,54 EUR).

Nasprotni udeleženec mora predlagatelju povrniti tudi pritožbene stroške, ki znašajo 176,06 EUR EUR (za sodno takso in za sestavo pritožbe, povečano za nagrado za zastopanje dveh strank, materialne stroške in za DDV).

op. št. 1: Taka je tudi sodna praksa, npr. VS RS sklep Cp 16/2012 in Cp 17/2012.