Jedro

Kljub temu, da tožniku zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila ugotovljena s pravnomočno sodbo, ne pripada pogodbena kazen po panožni kolektivni pogodbi, saj je bilo prenehanje delovnega razmerja posledica kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, je upravičen do pogodbene kazni na podlagi 28. čl. SKPgd v višini najmanj treh povprečnih plač v zadnjih treh mesecih dela, ki opisanih omejitev pravice ne vsebuje oziroma ki določa pravico do pogodbene kazni v vseh primerih nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ugotovljenega s pravnomočno odločbo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Revizija v zvezi z zavrnitvijo dela pogodbene kazni (2. odstavek izreka) se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 11.455,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje do plačila, v roku osmih dni (1. odstavek izreka sodbe). Višji zahtevek je zavrnilo (2. odstavek izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 563,85 EUR, v roku osmih dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v 1. odstavku in glede stroškov postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi prenehanja delovnega razmerja dne 31. 3. 2005 zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, po sodbi opr. št. Pd 112/2005 na podlagi 45. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti za kemično in gumarsko industrijo Slovenije; za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po sodbi opr. št. Pd 254/2004 pa je tožniku priznalo pogodbeno kazen po 28. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, da nobena odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila res pravnomočno razveljavljena zgolj zaradi ugotovitve sodišča, da je bil tožnik izvoljen za sindikalnega zaupnika. Ugotovilo pa je tudi, da je tožena stranka imela utemeljen razlog ekonomske narave, da je zaradi prenehanja potreb po delu analitika poslovanja ukinila to delovno mesto. Torej bi bilo prenehanje delovnega razmerja zakonito, če tožnik ne bi bil privilegiran kot sindikalni zaupnik. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče samo ugotavlja, da je bil postopek posledica (dokazane) kršitve delovnih obveznosti tožnika in zato ne gre za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v smislu 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Če tožnik ni upravičen do pogodbene kazni po kolektivni pogodbi dejavnosti, na podlagi istega dejanskega stanja ne more biti upravičen do pogodbene kazni po splošni kolektivni pogodbi, saj prenehanje delovnega razmerja ni bilo ugotovljeno kot nezakonito. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in glede stroškov postopka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe tako spremeni, da toženi stranki naloži tudi plačilo zneska 3.834,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2007 dalje do plačila, tožniku pa prizna vse priglašene stroške na prvi stopnji ter pritožbene stroške. V delu, ko je sodišče prve stopnje tožniku priznalo le tri povprečne plače po določbi 28. člena SKPgd, je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožniku je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa zaradi kršitev delovnih obveznosti. Ob upoštevanju 5. člena Zakona o kolektivnih pogodbah bi moralo sodišče tožnikovemu zahtevku v celoti ugoditi. Po 1. odstavku citiranega člena zakona se delodajalci, ki jih zavezuje kolektivna pogodba, pri sklepanju kolektivnih pogodb na ožji ravni dogovorijo o pravicah in delovnih pogojih, ki so za delavce ugodnejši. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije je sklenjena na ožji ravni in ne more kršiti pravic, ki jih delavcu daje splošna kolektivna pogodba, temveč le širši obseg pravic. Določilo 45. člena kolektivne pogodbe je zato neupoštevno, saj 28. člen SKPgd take omejitve ne določa ter daje delavcu v vsem primerih nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, pravico do pogodbene kazni najmanj v višini treh povprečnih plač. Razlikovanje med različnimi načini prenehanja delovnega razmerja, kot ga določa panožna kolektivna pogodba, nima podlage v SKPgd, niti v drugih predpisih. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je zahteval plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in pogodbeno kazen zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi 45. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (v nadaljevanju kolektivna pogodba, Ur. l. RS št. 9/98 in naslednji).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožniku priznalo zaradi pravnomočno ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pogodbeno kazen v višini šestih povprečnih plač delavca glede na določbo 45. člena kolektivne pogodbe. Za pravnomočno ugotovljeno nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je tožniku priznalo pogodbeno kazen v višini, kot je določena v 28. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97). Postavilo se je na stališče, da tožniku ne pripada pogodbena kazen v višini, določeni v 45. členu kolektivne pogodbe, po kateri je pravica do pogodbene kazni izključena v primerih, ko je tekel postopek zaradi prenehanja delovnega razmerja kot posledica kršitve delovnih obveznosti. Ker navedene omejitve določba 28. člena SKPgd nima, mu je priznalo pogodbeno kazen v višini, določeni v navedeni določbi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila s pravnomočno sodbo opr. št. Pdp 1503/2005 razveljavljena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožena stranka odpoved podala prepozno; redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana s strani tožene stranke, pa je bila s pravnomočno sodbo opr. št. Pdp 1502/2005 ugotovljena kot nezakonita, ker je tožnik kot sindikalni zaupnik užival imuniteto.

45. člen kolektivne pogodbe določa, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati šest povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela, razen v primeru, ko je prenehanje delovnega razmerja posledica kršitve delovnih obveznosti. S pravnomočno odločitvijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je bil izpolnjen pogoj za plačilo pogodbene kazni po določbi 45. člena kolektivne pogodbe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v sodbi opr. št. Pd 112/2005 ugotovilo, da je imela utemeljen razlog (ekonomske narave) za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da je bila odpoved razveljavljena le zato, ker je bil tožnik pred odpovedjo zaščiten. Dejstvo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, daje zakonito podlago za odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni po 45. členu kolektivne pogodbe in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Pravilna je tudi odločitev o plačilu pogodbene kazni po 28. členu SKPgd. S pravnomočno sodbo je bila razveljavljena tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. 45. člen kolektivne pogodbe določa, da pogodbena kazen delavcu ne pripada v primeru, ko je prenehanje delovnega razmerja posledica kršitve delovnih obveznosti. SKPgd, ki je v spornem obdobju še veljala, je v 28. členu določila, da je delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljen s pravnomočno odločbo, dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Ker je tožena stranka zoper tožnika vodila postopek zaradi kršitev delovnih obveznosti, ni podlage, kljub pravnomočno ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za priznanje pogodbene kazni po določbi 45. člena kolektivne pogodbe. SKPgd te omejitve nima, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je delno ugodilo zahtevku, za priznanje pogodbene kazni, upoštevajoč 28. člena SKPgd. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni upravičen do pogodbene kazni po določbi 28. člena SKPgd.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da kolektivna pogodba dejavnosti (na ožji ravni) ne more krčiti pravic, ki jih delavcu daje SKPgd. Sklicevanje na določbo 5. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS št. 43/2006) je neutemeljeno. Drugi odstavek citiranega člena namreč jasno določa, da se „s kolektivno pogodbo na ožji ravni določajo tudi pravice in delovni pogoji, ki so za delavce drugačni ali manj ugodni, pod pogoji, ki se določijo s kolektivno pogodbo na širši ravni.“ Določba 45. člena kolektivne pogodbe določa več pravic (šest povprečnih plač z omejitvijo). V primeru kršitve delovne obveznosti oziroma izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi 45. člena kolektivne pogodbe, ne bi bil upravičen do pogodbene kazni, zato pa je upravičen do pogodbene kazni po SKPgd, vendar le v višini, kot je določena v navedeni določbi. Delavec torej ni v neenakopravnem položaju, saj ima pravico do pogodbene kazni po splošni kolektivni pogodbi.

Glede na navedeno in v skladu določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik in tožena stranka sta priglasila pritožbene stroške in ker s pritožbo nista uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krijeta sami (1. odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Zahtevek v zvezi z zavrnitvijo dela pogodbene kazni ne presega zneska 4.172,93 EUR. Zato v tem delu revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija v zvezi z zavrnitvijo dela pogodbene kazni ne dopusti.