Jedro

Ker je bil tožnik na čakanje napoten z delovnega mesta glavni delovodja, razporeditev na to delovno mesto pa je bila s pravnomočno sodbo sodišča razveljavljena, je sodišče utemeljeno razveljavilo tudi sklepa o napotitvi na začasno čakanje, saj je bil tožnik na začasno čakanje napoten z delovnega mesta, za katero se je ugotovilo, da je bil nanj nezakonito razporejen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbi direktorja tožene stranke z dne 17.2.1994 in sklep Komisije za ugovore z dne 29.3.1994 (1. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek v skupni višini 803.436,03 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v plačilo do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (2. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več iz naslova razlike v plači, je zavrnilo (3. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna za tožnika od dosojenih zneskov razlike v plači plačati ustrezne davke in prispevke, v 8 dneh pod izvršbo (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 182.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka zoper 1., 2., 4. in 5. točko izreka sodbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa o začasnem čakanju tožnika na delo doma iz razloga, ker je bil tožnik napoten na čakanje z delovnega mesta glavni računovodja, ta razporeditev pa je bila s pravnomočno sodbo opr.št. I Pd 2681/94 v zvezi s sodbo opr.št. Pdp 246/98 naknadno pravnomočno razveljavljena. Tožena stranka meni, da sodišče samo zato, ker je prišlo naknadno in čez več let do sodne razveljavitve razporeditve tožnika z delovnega mesta vodja računovodstva na delovno mesto glavni delovodja, ni imelo zakonske osnove, da je razveljavilo sklepa o začasnem čakanju na delo. Če je sodišče pravnomočno ugotovilo, da sta sklepa o prerazporeditvi nezakonita, to še ne pomeni, da sta tudi sklepa o začasnem čakanju nezakonita. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določil postopka po 14. točki 339. člena ZPP, saj v zvezi s sklepoma ni izvajalo nobenega dokaznega postopka, niti ni preizkušalo ali sta bila sklepa o začasnem čakanju izdana skladno z določbami ZDR in podjetniške kolektivne pogodbe, zaradi navedenega pa ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi o denarnih zahtevkih tožnika, saj delovnega mesta vodje računovodstva ni bilo več, zato bi bil tožnik kvečjemu lahko razporejen na delovno mesto računovodja v V. tarifnem razredu, saj je zanj predpisana srednja strokovna izobrazba ekonomske smeri. Tožnik je na obravnavni dne 27.2.2002 pojasnil način obračuna razlike v plači oz. koeficient v višini 3,40, ki ga je našel na plačilnih listah. Tožniku bi tako kvečjemu pripadal količnik 1,63 in ne 3,40. Tožena stranka je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu, ki ga določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - v nadaljevanju ZPP). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da rešuje vsak individualni delovni spor posebej, v konkretnem primeru upoštevaje pravilo trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank. Tožnik je pred delovnim sodiščem vodil več zadev. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi pravilno ugotovilo, da je sodišče s sodbo opr.št. I Pd 261/94 potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr.št. Pdp 246/98 razveljavilo sklepe tožene stranke o razporeditvi tožnika na delovno mesto glavni delovodja. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o sklepih, s katerimi je bil tožnik razporejen na začasno čakanje na delo doma. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da, ker je bil tožnik na čakanje napoten z delovnega mesta glavni delovodja, razporeditev na to delovno mesto pa je bila s pravnomočno sodbo sodišča razveljavljena, je sodišče utemeljeno razveljavilo tudi sklepa o napotitvi na začasno čakanje, saj je bil tožnik na začasno čakanje napoten z delovnega mesta, za katero se je ugotovilo, da je bil nanj nezakonito razporejen.

Glede na podane pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravnomočne sodne odločbe v drugih zadevah ne vežejo sodišča, da bi odločalo tudi v konkretni zadevi enako, saj je pri tem potrebno upoštevati tudi kot že navedeno dokazno breme ene ali druge stranke, ki v postopku predlagata izvedbo različnih dokazov in predložita tudi različno listinsko dokumentacijo, na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa sodišče na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj sprejme ustrezno dokazno oceno. V našem pravnem sistemu tudi ne velja precedenčno pravo.

Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki 339. člena ZPP, saj je ustrezno razložilo, zakaj je razveljavilo sklepa o začasnem čakanju, tako da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe in v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejastvih, navedeni razlogi pa so jasni in niso med seboj v nasprotju.

V zvezi s prisojenimi denarnimi zahtevki tožnika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkretni zadevi, tožnik s predložitvijo vrsto listinskih dokazov uspešno dokazal, da mu je za sporno obdobje pripadal koeficient 3,40 za delovno mesto vodje računovodstva. Upoštevaje izhodiščno plačo, tožnikovo minulo delo, prispevne in davčne stopnje, je tako sodišče tožniku za sporno obdobje pravilno prisodilo mesečne razlike v plači v skupni višini 803.436,03 SIT za čas od 19.8.1993 do 19.8.1994. Pritožbeno sodišče izrecno pojasnjuje, da je bilo trditveno breme v zvezi z izdanimi sklepi o začasnem čakanju in v zvezi z izplačilom mesečnih razlik v plači na tožniku, dokazno breme, da je tožena stranka izplačala tožniku pravilno višino mesečne plače, pa na toženi stranki. Pravdni stranki nista predlagali izvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi lahko pravilno izračunal razlike v plači, zato je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi predložene listinske dokumentacije in tožnikovega izračuna. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede višine razlike v plači upoštevaje pri tem dokazno breme tožene stranke glede pravilnosti izračuna.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo pravdne stroške.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.