Jedro

S pobijano sodbo, zoper katero je vložila revizijo le tožena stranka, je bila zavrnjena le pritožba tožeče stranke. Za izpodbijanje take, na drugi stopnji potrjene sodbe sodišča prve stopnje, zoper katero se toženec ni pritožil, glede na obstoječe procesno stanje toženec ne izpolnjuje predpostavk iz 2. odstavka 389. člena ZPP za uveljavljanje revizije. Namreč po prevladajočem stališču pravne prakse stranka, ki se ni pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje, nima pravice do revizije zoper pravnomočno sodbo, s katero je sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pritožbi nasprotne stranke, to pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo pa mora revizijsko sodišče po določbi 392. člena ZPP zavreči.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tako zahtevku tožeče stranke kot nasprotnemu zahtevku tožene stranke ter toženi stranki naložilo, da je dolžna izprazniti enosobno stanovanje v L. in ga praznega izročiti tožeči stranki, tožeči stranki pa je naložilo, da je dolžna izročiti toženi stranki v uporabo garsonjero na ulici 26 v L. Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke Republike Slovenije in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb ZPP ter predlagal, da naj se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. V razlogih revizije izvaja, da bi moralo sodišče oba tožbena zahtevka zavrniti. Namreč odločba JLA z dne 24.8.1991 ni neveljavna, ker je potrebno upoštevati, da je vlogo za večje stanovanje dal dne 8.6.1987, vendar je bila prošnja rešena šele avgusta 1991. Sicer pa je toženec vložil naknadno še novo prošnjo za izdajo soglasja za zamenjavo stanovanj, ki pa je tožeča stranka še ni rešila.

Na vročeno revizijo Republika Slovenija ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (1. odstavek 382. člena ZPP). V tem primeru se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila le tožeča stranka Republika Slovenija, sodišče druge stopnje pa je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v pobijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

S pobijano sodbo, zoper katero je vložila revizijo le tožena stranka, je bila tako zavrnjena le pritožba tožeče stranke. Za izpodbijanje take, na drugi stopnji potrjene sodbe sodišča prve stopnje, zoper katero se toženec ni pritožil, glede na obstoječe procesno stanje toženec ne izpolnjuje predpostavk iz 2. odstavka 389. člena ZPP za uveljavljanje revizije. Namreč po prevladajočem stališču pravne prakse stranka, ki se ni pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje, nima pravice do revizije zoper pravnomočno sodbo, s katero je sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pritožbi nasprotne stranke, to pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo pa mora revizijsko sodišče po določbi 392. člena ZPP zavreči. Zato je v skladu z obrazloženim stanjem revizijsko sodišče zavrglo revizijo toženca kot nedovoljeno.