Jedro

Tožena stranka tožniku ni hkrati podala odpovedi PZ s ponudbo nove pogodbe po 90. členu ZDR, ampak je tožniku najprej ponudila v podpis novo PZ in mu šele potem, ko tožnik nove ponudbe ni sprejel, podala redno odpoved PZ iz poslovnega razloga. Pri tem je zamudila 30-dnevni rok za podajo redne odpovedi iz poslovnega razloga iz 5. odstavka 88. člena ZDR, saj je od trenutka, ko je tožnika z dopisom obvestila o tem, da je sprejela novo sistemizacijo delovnih mest in ukinila njegovo delovno mesto, pa do podaje redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga minilo več kot

30. dni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dana tožniku B. G. s strani direktorja tožene stranke Livarna Vuzenica, d.o.o. z dne 26.6.2003, št. 2/2003, na podlagi katere je tožniku po izteku 150 dnevnega odpovednega roka delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami iz dela. Sodišče je tudi odločilo, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna plačati nastale stroške v višini 161.568,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožben sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti in stroškovno zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno ugotovilo, da razlogi, ki jih navaja tožnik niso takšni, na podlagi katerih bi bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi. Kljub taki pravilni sodbeni ugotovitvi, pa sodišče takemu logičnemu sklepanju ni sledilo, temveč je tožbenemu zahtevku ugodilo iz razlogov oz. dejstev, ki jih tožeča stranka v svojih navedbah sploh ni izpostavila kot dejstva, zaradi katerih naj bi bila odpoved o zaposlitvi nepravilna.

Zaradi tega je mnenja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, saj napadena sodba sodi mimo temeljne postopkovne maxime iz 7. člena ZPP. Tožnik v tožbi niti v kasnejših navedbah ni nikoli trdil, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razlogov, ki jih izpodbijana sodba ugotavlja v obrazložitvi, zato ta dejstva tudi sodišče ne bi smelo upoštevati. Tudi sicer je toženka mnenja, da ni pravilna pravna presoja sodišča prve stopnje o nujni sočasnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, saj iz besednoslovnične razlage določbe 90. člena ZDR, ki pri obveznostih delodajalca ne uporablja velelnika mora, temveč veznik in, to (nujnost istočasnosti) ne izhaja. Po mnenju tožene stranke je smisel predpisa člena 88 ZDR v možnosti ohranitve delavčeve zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, kar je bilo pri tožniku v najboljši možni meri upoštevano, saj mu je bilo kar dvakrat ponujeno ustrezno drugo delovno mesto, kar pa je tožnik odklonil. Tožena stranka je zato nasproti tožniku v celoti izpolnila obveznost iz 3. odst. 88. člena ZDR, saj je tožniku ponudila novo zaposlitev oz. delovno mesto, ki je ustrezalo zakonitim pogojem. Navaja tudi, da sodišče zmotno ugotavlja, da je rok iz 5. odst. 88. člena ZDR prekluzivne narave, saj omenjeno določilo ne navaja sankcij za prekoračitev objektivnega in subjektivnega roka. Zmoten je tudi zaključek sodišča, naj bi toženi stranki subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči 12.5.2003, ker je ta dan datum dopisa tožene stranke tožniku, ne pa datum, ko se je tožnik s tem dopisom seznanil. Iz navedenih razlogov je tožena stranka mnenja, da tožnik ni uspel izpodbiti utemeljenost odpovednega razloga, niti dejstva, da je toženka, ko je tožniku ponudila ustrezno drugo delovno mesto, iskreno in korektno želela ohraniti tožnikovo zaposlitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da ne glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožena postopek sprejemanja nove organizacije, s katero je ukinila tožnikovo delovno mesto, izvedla pravilno, v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku storila take nepravilnosti, zaradi katerih je potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi. Kot izhaja iz listinskih dokazov, je tožena stranka tožnika dne 12.5.2003 obvestila, da je zaradi sprejetja nove organizacije v družbi prenehala potreba po njegovem delu in da je podana pravna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in prekinitev delovnega razmerja in da v kolikor v kratkem ne bo mogoče najti druge rešitve, mu bo izdana odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Z dopisom z dne 21.5.2003 pa je bila tožniku ponujena zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu (vodja oddelka proizvodnje) s pozivom, da priloženo pogodbo prouči in da se o ponudbi odloči v roku 30 dni, to je do 21.6.2003. Iz citirane ponudbe izhaja, da je tožena stranka tožnika opozorila, da v kolikor ponudbe ne sprejme v postavljenem roku, mu bo dana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker tožnik nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisal, mu je tožena stranka dne

26.6.2003 izdala odločbo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je takšno ravnanje tožene stranke nepravilno, saj v kolikor delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesklenitve ponujene nove pogodbe, je potrebno upoštevati 90. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), ki v 1. odst. določa, da kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odst. 88. člena tega zakona, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka po danem obvestilu dne 12.5.2003 podati tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki ga je opravljal in mu istočasno ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo.

Ker tožena stranka tako ni ravnala in tožniku ni podala redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sočasno s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kot to določa 90. člen ZDR, je s tem, ko je tožniku ponudila v podpis najprej novo pogodbo o zaposlitvi in šele potem, ko tožnik te ponudbe ni sprejel, podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zamudila rok iz 5. odst. 88. člena ZDR. Ta rok je nedvomno prekluzivne narave, saj je v citirani določbi izrecno opredeljeno, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30. dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved.

Ker je bil tožnik z razlogi za redno odpoved seznanjen z dopisom tožene stranke z dne 12.5.2003, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je potrebno ugotoviti, da je od tega dne pričel teči 30 dnevni rok iz 5. odst. 88. člena ZDR. Ob upoštevanju, da se je 30 dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iztekel 12.6.2003, redna odpoved te pogodbe pa je bila tožniku izdana šele dne 26.6.2003, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v posledici takega nepravilnega ravnanja tožene stranke potrebno pogodbo o zaposlitvi razveljaviti in ugotoviti, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje, s katerim je tožbenemu zahtevku ugodilo, materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).