Jedro

Delavec lahko uveljavlja pravico do odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja po 51. členu ZPPSL šele z dnem prenehanja delovnega razmerja, to pa je vedno potem, ko je postopek prisilne poravnave že pravnomočno končan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 1.078.737,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2000 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Višji zahtevek tožnice iz naslova odpravnine je zavrnilo. S sklepom je ugovora tožene stranke glede pasivne legitimacije in stvarne pristojnosti zavrnilo in sprejelo umik tožbe glede plačila jubilejne nagrade v znesku 95.956,00 SIT s pp in postopek v tem delu ustavilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 88.622,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je odločitev o stvarni pristojnosti delovnega sodišča nepravilna, ker ta ni odvisna le od ocene določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - 4. člena zakona, ampak je povezana z vprašanjem pasivne legitimacije toženca iz naslova terjate, ki jo tožnik uveljavlja v tej pravdi. Upoštevati je treba določila ZJPS (pravilno: ZJSRS), ki določajo, da je to terjatev, ki jo delavec uveljavlja od Jamstvenega sklada in ne delodajalca. Glede na določilo 22. člena ZJSRS lahko o pravicah delavca, po tem zakonu odloča le sklad in ne delovno sodišče. Sodišče prve stopnje je zmotno oprlo svojo odločitev na uporabo 2. odstavka 19. člena ZJSRS, ki daje možnost uveljavljanja pravice do odpravnine le v obstoječem postopku po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Zmotno je tudi utemeljevanje odločitve z uporabo 160. člena ZPPSL, ker ta velja le za postopke stečaja, pri čemer niti z uporabo členov 51 in 71 Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji tega člena ni moč uporabiti za potrebe prisilne poravnave. Sodišče je tudi zmotno uporabilo določbe 8. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. V posledici zmotne uporabe materialnega prava je tudi napačno odločilo o pravnem vprašanju obstoja pravice terjati odpravnino od delodajalca, kakor tudi o vprašanju stvarne pristojnosti in pasivne legitimacije. Posebej se pritožuje tudi glede odločitve o stroških postopka. Toženi stranki je odmerilo prijavljene stroške v nasprotju z Odvetniško tarifo. Za prvo glavno obravnavo je priznalo le 200 točk, čeprav bi moralo priznati 400 točk po Odvetniški tarifi, ker je šlo za prvo in edino glavno obravnavo. Odločitev o priznanju stroškov toženi stranki je tudi nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti. Prav tako je sodišče neutemeljeno priznalo tožeči stranki 225 točk za pripravljalno vlogo, čeprav ne predstavlja vsebinske vloge.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov v delu, v katerem tožena stranka ni uspela v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da predstavlja pravno podlago za plačilo odpravnine delavcem, ki jim delovno razmerje preneha v postopku prisilne poravnave, 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o jamstvenem skladu (Ur. l. RS, št. 25/97, 10/98, 41/99 in 53/99). Po 19. členu navedene novele, ki je začela veljati 3.7.1999 (Ur. l. RS, št. 53/99), imajo namreč do uveljavitve novega zakona o delovnih razmerjih delavci iz 16. člena zakona (to so delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca - zaradi uvedbe stečaja ali zaradi finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave) pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). Pravico do odpravnine uveljavljajo v postopku in na način, ki ga določajo predpisi o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, sklad pa izplačuje odpravnino v višini, določeni s 3. alineo 2. odstavka 19. člena ZJPSRS. S citirano določbo 19. člena novele ZJSRS-C so delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca, pridobili pravico do odpravnine, ki po 3. odstavku 36. f člena ZDR/90 pripada trajno presežnim delavcem, ki jim delovno razmerje preneha zaradi nujnih operativnih razlogov.

Po navedenih določbah je Jamstveni sklad dolžan delavcu izplačati le odpravnino v višini, določeni s 3. alineo 2. odstavka 19. člena ZJSRS, to je največ do zneska v višini ene minimalne plače, določene z zakonom na dan izdaje odločbe, zmanjšane za davke in prispevke. Zato ni nobenega dvoma, da je za plačilo odpravnine do višine polne odpravnine (po 36. f členu ZDR/90), ki pripada delavcu, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, zavezan delodajalec. Zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo tako ugovor pasivne legitimacije, kakor tudi ugovor stvarne nepristojnosti.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da uveljavljanje pravice do odpravnine s tožbo po pravnomočno končanem postopku prisilne poravnave ni možno, ker naj bi 2. odstavek 19. člena ZJSRS dal možnost uveljavljanja pravice do odpravnine le v obstoječem postopku po Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93 - 39/97). Delavec namreč lahko uveljavlja pravico do odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja po 51. členu ZPPSL šele z dnem prenehanja delovnega razmerja, to pa je vedno potem, ko je postopek prisilne poravnave že pravnomočno končan. Tudi iz 17. člena ZJSRS izhaja, da je delodajalec insolventen po tem zakonu, če je sklep o potrditvi prisilne poravnave z načrtom finančne reorganizacije nad njim postal pravnomočen. Zato je edino možno in dopustno uveljavljanje pravice do odpravnine šele potem, ko je postopek prisilne poravnave pravnomočno končan, ne pa v okviru postopka prisilne poravnave.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožnici prisodilo odpravnino v skladu z določbo 3. odstavka 36. f člena ZDR/90. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z napačno odmero stroškov postopka. Tožena stranka se zmotno sklicuje na napačno uporabo Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS, št. 7/95 in naslednje), ki je veljala na dan odločanja sodišča prve stopnje, ker bi moralo za zastopanje na prvem naroku priznati 100 % tarifne postavke, saj kaj takega ne izhaja iz tar. št. 10 OT, ki določa nagrade v postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči. Novelirana tar. št. 15 (Ur. l. RS, št. 49/2000), katero ima verjetno v mislih tožena stranka, se nanaša namreč na pravdni postopek, ki je urejen v drugem poglavju, kot postopek pred delovnimi sodišči. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo priznati zaznamovanih stroškov tožene stranke za sestavo pripravljalne vloge. Tožeča stranka je namreč s predmetno pripravljalno vlogo odgovorila na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, tako da je bila ta potrebna.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.