Jedro

Okoliščine dogodka, v katerem je moral tožnik (policist) asistirati dežurni zdravnici v zvezi z njeno odredbo za prisilno hospitalizacijo osebe v psihiatrično bolnišnico, po oceni pritožbenega sodišča niso bile tako posebne, da bi kazale na to, da je pri tem delu obstajalo neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. točki izreka tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki A. A. plačati 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 3. 2017 do plačila, v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 361,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati 225,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 2.800,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2017 do plačila (I. točka izreka sodbe), za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku 22. 10. 2016, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe) in odločilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 2.456,30 EUR, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Sodišče je v sodbi razsodilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku med opravljanjem dela kot policista.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče pri tem, ko je odločilo o odgovornosti tožene stranke, zmotno uporabilo določila drugega odstavka 131. člena, 149. in 150. člena ter drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče je napačno zaključilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastali škodni dogodek in posledično škodo, ker bi naj delo tožnika kot policista v konkretnih okoliščinah predstavljalo nevarno dejavnost. Tožena stranka tudi izpostavlja, da tožnikova poškodba sploh ni bila v neposredni vzročni zvezi s samim delom policista in uporabo transportnega prijema, temveč je do bolečine v križu prišlo po spletu nesrečnih okoliščin oz. naključja, ne pa zaradi neposredne izvedbe transportnega prijema in upiranja B. B., kar nenazadnje izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke. Iz slednjega izhaja, da je tožnik utrpel diagnozo - nenadna bolečina v ledvenem predelu, ki sega vzdolž levega nožnega živca, pri čemer je izvedenec menil, da strokovno medicinsko sploh ni mogoče govoriti o poškodbi, temveč se podobne težave lahko pojavljajo zelo pogosto pri dvigovanju težjih predmetov, njihovem nepravilnem premeščanju, nepredvidenih gibih ali daljših obremenitvah. Takšne bolečine, kot jih je utrpel tožnik, se lahko pojavljajo tudi pri vsedanju v avto ali uleganju na posteljo. Tudi mehanizem samega poškodovanja tako zgolj potrjuje, da bi do poškodbe oziroma bolečine, kot je diagnosticirana pri tožniku, lahko prišlo pri vsakodnevnih povsem običajnih opravilih, in tako potrjuje najmanj, da ni mogoče govoriti o nevarni dejavnosti, saj bi do istih simptomov tožnika lahko prišlo nenazadnje tudi ob tem, ko bi tožnik npr. vstal ali legel na posteljo. Tožena stranka nadalje meni tudi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s prisojo odškodnine, ki ne ustreza kriterijem iz 179. člena OZ. Sodišče je z odmerjeno odškodnino krepko preseglo okvire, ki jih je za podobne primere izoblikovala sodna praksa. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, oziroma podredno, da sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V primeru zgolj delnega uspeha svoje pritožbe, upoštevaje uspeh tožeče stranke v pravdi, le temu prilagodi tudi znesek prisojenih pravdnih stroškov, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka glede na določilo drugega odstavka 154. čl. ZPP. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Višjemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, o nevarni dejavnosti pri delu policista govorimo, kadar ta opravlja tako delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem še s tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil ni mogoče preprečiti nastanka škode, lahko pa povečana nevarnost izhaja iz posebnih okoliščin, v katerih je bila sicer nenevarna dejavnost izvajana. Kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode pri policistih je višji kot pri drugih posameznikih, ker so policisti posebej izurjeni za ukrepanje v nevarnih situacijah. Vsako delo policistov, tudi če gre za intervencijo, samo po sebi ni nevarno. Že ob sami intervenciji so sicer policisti izpostavljeni določenemu tveganju za nastanek škode, vendar to glede na njihovo posebno izurjenost ni neobičajno. Lahko pa takšno postane v določenih posebnih okoliščinah, zaradi katerih je sicer za policista običajno tvegana dejavnost postala nevarna.1

6. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je policija 22. 10. 2016 najprej intervenirala, ko se je B. B. zapletla v konflikt s partnerjem, in ji izdala plačilni nalog zaradi kršitve četrtega odstavka 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru, v katerem je opisano, da je 17. 10. 2016 opustila zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici ..., nekaj dni po vrnitvi k partnerju pa je začela znova prekomerno uživati alkohol; tako je bilo tudi kritičnega dne, ko je po prekomernem pitju začela doma razbijati in je fizično obračunala s partnerjem, ki je poklical policijo, ker B. B. ni hotela odnehati, po odhodu policistov pa je kasneje med njima zopet prišlo do konflikta, zaradi katerega se je B. B. zatekla na dvorišče tuje hiše, od koder so obvestili policij; - da je Policijska uprava Celje dne 22. 10. 2016 ob 20.18 uri prejela klic občana, da se je k njim na vikendu v ... zateklo dekle, staro okoli 35 let, boso, polno modric in navajalo, da jo je pretepel partner; - da sta bila na kraj poslana tožnik in policist C. C., ki sta upoštevajoč zdravstveno stanje ocenila, da na kraju potrebujejo zdravnico, ki naj oceni, ali dekle potrebuje zdravniško pomoč; - da je bila B. B. v kritičnem času pod vplivom alkohola in nepredvidljivega vedenja; - da je bila B. B. pred obravnavanim dogodkom vodena in zdravljena zaradi sindroma odvisnosti od alkohola in zaradi duševnih in vedenjskih motenj zaradi uživanja alkohola in kanabinoidov ter zaradi neopredeljene osebnostne motnje; - da je dežurna zdravnica D. D. ob 23.00 uri odredila prisilno hospitalizacijo B. B. in zaprosila za asistenco policije na kraju, ki se je tudi izvajala; - da se je B. B. burno odzvala na podatek, da je zanjo odrejena prisilna hospitalizacija, in ni imela želje po pogledu in morebiti celo vnovični hospitalizaciji v ... ter se je odzvala z grožnjami o samomoru, nakar se je okoli 23.15 ure pognala v tek proti gozdu; - da je tožnik stekel za njo in ji ukazal, naj se ustavi, vendar ga ni upoštevala; - da jo je nato poskušal prijeti za desno roko, vendar se ji je uspelo izpuliti iz roke, ker sta tekla, nato jo je iz zadnje strani prijel preko obeh rok in stisnil ob svoje telo - uporabil je transportni prijem, ko jo je prijel in dvignil v zrak, se je začela močno upirati s silo telesa - s telesom se je sunkovito, kolikor je šlo, nagibala v vse smeri in brcala; - da se je moral med nošnjo ustaviti, ker mu je drsela, in v tistem ko jo je nekoliko spustil, da bi se popravil, se je odrinila tudi z nogami in se je poskušala na vse načine osvoboditi, da je tožnik ne bi privedel nazaj na kraj; - da se je na kraju po dopovedovanju umirila in je brez upiranja šla v reševalno vozilo, ko je prispelo; - da je tožnik med prenašanjem, transportiranjem B. B. začutil bolečino v križu; - da je bilo tožnikovo ukrepanje nujno in neizogibno zaradi možnosti samopoškodovanja in podhladitve B. B. 7. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da pri delu policista, kot ga je na dan škodnega dogodka opravljal tožnik, ni šlo zgolj za uporabo transportnega prijema, temveč tudi za transportiranje oziroma nošenje vinjene osebe, težke 50 kg, ki se je aktivno upirala, in da je bilo tožnikovo ukrepanje nujno in neizogibno zaradi možnosti samopoškodovanja in podhladitve kršiteljice. Pritrjuje pa toženi stranki, da je sodišče zmotno zaključilo, da nošenje vinjene osebe, ki se pri tem aktivno telesno upira na način, da brca, se hipoma in nekontrolirano nagiba v različne smeri in poskuša iztrgati iz prijema, predstavlja aktivnost, ki vsebuje elemente povečane nevarnosti2; da gre za aktivnost, ki pomeni večje tveganje za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi, kot je običajno, ker tožnik kljub ustrezni skrbnosti ni mogel imeti pod nadzorom vseh okoliščin in jih popolnoma obvladati ter preprečiti nastanek škode. Posledično je zmotno zaključilo, da je podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca - zavarovanca tožene stranke. Okoliščine dogodka, v katerem je moral tožnik (policist) asistirati dežurni zdravnici v zvezi z njeno odredbo za prisilno hospitalizacijo osebe v psihiatrično bolnišnico, po oceni pritožbenega sodišča niso bile tako posebne, da bi kazale na to, da je pri tem delu obstajalo neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s toženo stranko, da asistenca s strani dveh policistov ni obsegala takšnih posebnih okoliščin, zaradi katerih bi delo tožnika kot policista opredelili kot delo s povečano nevarnostjo. Tožena stranka glede na podatke v spisu utemeljeno izpostavlja, da sta v asistenci sodelovala dva policista in ne zgolj tožnik, da B. B. (ob asistenci) ni bila v vlogi kršiteljice, temveč je bila dejansko sama žrtev kaznivega dejanja (nasilje nad njo je pred tem po njenem zatrjevanju izvajal partner), da je bila suhljate postave (teže 50 kg), pri sebi ni imela nobenih nevarnih predmetov, niti ni bila sama neposredno agresivna do tožnika, temveč se je zgolj upirala nošnji (s silo telesa) in ni direktno fizično napadla tožnika oziroma tudi ne kogarkoli drugega. Pritožbeno sodišče deli mnenje tožene stranke, da takšne okoliščine ne spreminjajo dela policista v nevarno dejavnost. Kot izpostavlja tožena stranka in v postopku ni bilo sporno, je šlo za tožnika kot mlajšega, fizično pripravljenega policista, ki je imel opravljena ustrezna urjenja in tečaje samoobrambe in je bil vešč fizičnega obvladovanja morebitnih kršiteljev, delo policista pa je pred škodnim dogodkom opravljal že dalj časa. Nerelevantne so pritožbene navedbe, da ni šlo za običajno intervencijo, temveč zgolj za asistenco dveh policistov, ki se je izvajala na zaprosilo dežurne zdravnice, kar da potrjuje tudi dejstvo, da na kraj policista nista bila napotena z intervencijskim vozilom (″marico″), temveč z osebnim vozilom, ki ga uporabljajo na patrulji, saj to ne vpliva na oceno, ali je bila dejavnost v konkretnih okoliščinah nevarna. Le-te pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

9. Kot pojasnjuje tožena stranka v pritožbi, je bila objektivna odgovornost uzakonjena zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti, previdnosti in upoštevanju varnostnih navodil ni mogoče nadzorovati in ne odvrniti škode, ki iz njih izvira, pri čemer mora biti verjetnost nastanka (relativno velike) škode neobičajno povečana. Merilo za presojo nevarnosti je abstrakten primer, pri katerem je vse opravljeno, tako kot je treba, pa iz dejavnosti vseeno izvira povečana nevarnost za nastanek škodne posledice. Objektivna odškodninska odgovornost je pridržana le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari in dejavnosti, da je kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Pritrditi je toženi stranki, da je v konkretnem primeru šlo pri delu tožnika kot policista za tveganje, ki je razmeroma majhno ter pri delu policistov sprejemljivo, da naloga policista ni bila neobičajna, kakor tudi, da mora odrasla oseba, ki se odloči za tak poklic, sprejeti tudi določeno mero tveganja pri opravljanju svojega dela. Kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode pri policistih je višji, kot pri drugih občanih, saj so policisti posebej izurjeni za ukrepanje ravno v podobnih situacijah, kot je bila obravnavana. Tožena stranka utemeljeno navaja, da vse konkretne okoliščine primera niso predstavljale izjemnega ali nadpovprečnega tveganja glede na običajno delo policistov in njihovo usposobljenost za takšno delo. Tožnik je najprej uporabil strokovni prijem - transportni prijem, ki pa spada med milejša prisilna sredstva, ki jih policisti uporabljajo pri svojem delu, ko preprečujejo kršitve javnega reda in miru, samo izvajanje transportnega prijema pa ne sme povzročiti poškodbe pri zdravi osebi, ampak je njegov namen le umiritev osebe, na kateri je strokovni prijem izveden3, nato pa je B. B. še nosil, kot je zgoraj opisano. Nevarnost, ki ji je bil tožnik izpostavljen pri uporabi transportnega prijema in pri nošenju vinjene osebe, ki se je aktivno, na zgoraj opisani način, upirala uporabi prisilnih sredstev, kar vse je bilo sicer nujno in neizogibno zaradi možnosti samopoškodovanja in podhladitve B. B., ni bila izredno povečana glede na nevarnosti, ki jim je sicer izpostavljen pri svojem delu. Verjetnost nastanka (relativno velike) škode glede na obrazloženo ni bila neobičajno povečana. Po obrazloženem je utemeljeno sklepanje tožene stranke, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca - zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo določila drugega odstavka 131. člena, 149. in 150. člena OZ, ki urejajo objektivno odgovornost. 10. Pritožbi, ki je utemeljena že zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar ni bilo potrebno presojati preostalih pritožbenih navedb, je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (355. člen ZPP) spremenilo v I. točki izreka tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 3. 2017 do plačila, v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 361,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila. Tožena stranka je priglasila strošek izvedenine v znesku 450,00 EUR in materialne stroške za fotokopije, poštnino in pisarniški material v znesku 30,00 EUR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje že odredilo, da se toženi stranki vrne neporabljen del predujma za stroške izvedenine v znesku 119,00 EUR, je upravičena še do povrnitve 331,00 EUR stroškov izvedenine in do povrnitve celotnega priglašenega zneska za materialne stroške, skupaj do zneska 361,00 EUR. Tožeča stranka, ki v pravdi ni uspela, mora toženi stranki na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP ta znesek poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

11. Tožeča stranka toženi stranki, ki je bila uspešna s pritožbo, povrniti 225,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, sama pa mora zaradi neuspeha v pritožbenem postopku kriti svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo kot potrebne pravdne stroške pritožbenega postopka sodno takso za pritožbo 195,00 EUR in materialne stroške v znesku 30,00 EUR. Tožeča stranka mora znesek stroškov pritožbenega postopka plačati toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Prim. sklep VSRS II Ips 40/2018 z dne 9. 5. 2019, sklep VSRS II Ips 299/2017 z dne 24. 1. 2019. 2 Sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da gre za aktivnost, ki pomeni večje tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi, kot je običajno, ker tožnik kljub ustrezni skrbnosti ni mogel imeti pod nadzorom vseh okoliščin in jih popolnoma obvladati ter preprečiti nastanek škode. 3 Prim. s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 59/2000.