Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odločitev o stroških postopka je po višini odvisna od uspeha, ki ga stranka doseže s pravnim sredstvom.
Dolžnost plačila stroškov davčne izvršbe je na dolžniku. V primeru izterjave obveznosti iz 156. člena ZDavP-2 nosi vse stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe.
Če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je končal v njeno škodo.
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.
Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance v II. točki izreka svoje odločbe odločilo, da se v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 1295/2008-13 z dne 19. 1. 2010 v ponovnem postopku v zvezi s stroški, nastalimi zaradi pritožbe zoper sklep Davčnega urada Ljubljana, Izpostava Center, št. 4292-24/2007-0815-02 z dne 18. 2. 2008, poleg že vrnjenega zneska 31,92 EUR, vrne tožnici še nadaljnjih 25,54 EUR stroškov pritožbenega postopka. Te je dolžan vrniti Davčni urad Ljubljana z izplačilom v 30 dneh. V preostalem je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov zavrnilo. V obrazložitvi glede slednje odločitve navaja, da je Upravno sodišče RS dne 18. 1. 2009 izdalo sodbo opr. št. U 1295/2008-13, s katerimi je ugodilo tožbi pritožnice ter sklep pritožbenega organa z dne 16. 5. 2008 odpravilo v zavrnilnem delu (točka III. izreka) in zadevo v tem obsegu vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Po sklepu z dne 16. 5. 2008 je pritožbeni organ odločil, da trpi stroške postopka, nastale v zvezi s pritožbo zoper sklep davčnega organa z dne 18. 2. 2008, Davčni urad Ljubljana, Izpostava Center. Tožnici se je priznalo 31,92 EUR stroškov postopka.
Zoper omenjeni sklep je pritožnica vložila tožbo, ki ji je bila ugodena. V nadaljevanju tožena stranka povzema napotke in ugotovitve sodišča v njegovi sodbi z dne 19. 1. 2010. Ugotavlja, da je v danem primeru pritožnica v pritožbi zoper sklep z dne 18. 2. 2008 priglasila stroške pritožbenega postopka, in sicer za pregled sklepa, posvet s stranko 50 točk, za sestavo pritožbe 250 točk, 2 % administrativnih stroškov ter DDV 306 točk. Del priglašenih stroškov je bil pritožnici povrnjen že s sodbo pritožbenega organa z dne 16. 5. 2008, in sicer v sorazmerju z uspehom, kar predstavlja 31,92 EUR. V tem delu je sklep pritožbenega organa ostal v veljavi.
V nadaljevanju pritožbeni organ citira tarifno številko 29 Odvetniške tarife ter ugotavlja, da v konkretnem primeru stroški postopka znašajo 618,00 EUR oziroma 250 točk. Meni, da je pritožnica uspela v pritožbi zoper sklep z dne 18. 2. 2008 le v delu, zato se stroški pravnega zastopanja delijo v sorazmerju z doseženim uspehom. Pritožnici je bilo ugodeno vračilo stroškov postopka v znesku 140,45 EUR ob upoštevanju neodplačnega dela odločbe pritožbenega organa z dne 14. 3. 2008 v povezavi s sklepom prvostopnega organa z dne 18. 2. 2008. Z odločbo iz I. točke izreka se je pritožnici dodatno priznal tudi znesek 112,36 EUR, torej skupaj 252,81 EUR od skupno priglašenih 618,00 EUR. To predstavlja 40,91 % uspeha, zato se pritožnici glede na vrednost točke 0,459 EUR in uspeh v pritožbenem postopku priznajo stroški pravnega zastopanja v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 18. 2. 2008 v višini 57,46 EUR. Od navedenega zneska je bilo naloženo vračilo prvostopnemu organu že s sklepom z dne 16. 5. 2008, zato se v tem ponovnem postopku pritožnici prizna razlika do navedenega zneska, ki je 25,54 EUR.
Tožnica v tožbi najprej opisuje celoten potek postopka ter v nadaljevanju ugotavlja, da se strinja s 1. točko izreka izpodbijane odločbe, po kateri mora dolžnik plačati tožeči stranki 112,36 EUR. Ne strinja pa se z odločitvijo točke II. izreka odločbe v delu, kolikor so stroški za pritožbo zavrnjeni. Tožena stranka je napačno ravnala, ko je brez pravne podlage uporabljala računske operacije in zmanjševala stroške pritožbenega postopka zoper sklep z dne 18. 2. 2008, čeprav je bila pritožba utemeljena. Sklep organa prve stopnje je bil nezakonit, zaradi česar je tožnica vložila pritožbo. V pritožbenem postopku pa je bil sklep odpravljen. Upravno sodišče RS je v sodbi z dne 19. 1. 2010 povsem korektno zavzela pravno stališče in na najbolj enostaven način pojasnilo, da v zadevi gre za upravno izvršbo denarnih obveznosti, ki jo, po določbi 2. odstavka 289. člena ZUP opravlja davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Glede stroškov pa povsem jasno pove, kako je potrebno odločiti. V ponovljenem postopku bi morala tožena stranka tožnici priznati najmanj 118,53 EUR, ne pa da ji je priznala zgolj 25,54 EUR. Tožena stranka glede na navedeno uveljavlja 118,53 EUR stroškov pritožbenega postopka, kolikor bi ji bilo potrebno še priznati ter hkrati predlaga, da naslovno sodišče odloči tudi o stroških tega postopka, skladno s 25. členom ZUS.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri odločitvi iz razlogov njene obrazložitve v izpodbijani odločbi. Hkrati dodaja, da se stroški po točki I. in II. izreka izpodbijane odločbe razlikujejo iz razlogov vrednosti zadeve, ki je bila podlaga za izračun stroškov, in glede na uspeh, ki ga je imela tožeča stranka v zvezi z zadevami, v katerih je bilo odločeno. Glede roka za izdajo odločbe pa pojasni, da je tožena stranka prejela upravne spise od sodišča 18. 2. 2010 ter z dopisom z dne 2. 3. 2010 seznanila o zadevi ZPIZ ter slednjemu dala 15 dnevni rok, da se o zadevi izreče. V ponovnem postopku je bilo tako odločeno po izteku navedenega roka, danega ZPIZ. Tožeča stranka pa je bila s potekom zadeve tudi seznanjena s pojasnilom z dne 22. 3. 2010. Izpodbijana odločba je bila tako odpremljena 2. 4. 2010 upravnemu organu prve stopnje, torej pred vložitvijo tožbe zaradi molka organa druge stopnje.
Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.
Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se tožena stranka v njej sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja davčni organ in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Pri tem še dodaja, da je po mnenju sodišča drugostopni organ v izpodbijani odločbi sledil napotkom sodišča v sodbi U 1295/2008-13 z dne 18. 1. 2010. V tej sodbi je sodišče zapisalo, da je odločitev o stroških postopka po višini odvisna od uspeha, ki ga stranka doseže s pravnim sredstvom. Pri tem ugotavlja, da je po določbi 152. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-1) dolžnost plačila stroškov davčne izvršbe na dolžniku. V primeru izterjave obveznosti iz 156. člena ZDavP-2 nosi vse stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe. Pri tem se, po presoji sodišča, zlasti ob upoštevanju 114. člena ZUP, v primeru, kot je obravnavan, nanaša na vse stroške davčne izvršbe, tako na stroške davčnega organa, kot tudi stroške v postopku udeleženih strank, upnika in dolžnika. Ne drži torej trditev tožnice v tožbi, da je tožena stranka stroške postopka odmerila brez pravne podlage. Če je namreč v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi (za kar je danem primeru šlo), krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je končal v njeno škodo. Če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, trpi del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Upravni organ je v postopku ugotovil, da je tožnica v postopku davčne izvršbe v zvezi s pritožbo le deloma uspela, in je stroške porazdelila v sorazmerju z doseženim uspehom. Da je tožnici priznala polovičen uspeh, izhaja iz dejstva, da je tožnici od skupno priglašenih in priznanih stroškov 618,00 EUR priznala skupno v prejšnjih in v tem postopku 252,81 EUR, 31,92 EUR oziroma 25,54 EUR, kar znaša 310,27 EUR oziroma 50 % od zneska 618,00 EUR. Da bi tožnica uspela z višjim zneskom, pa niti ne dokazuje.
Glede zahteve za povrnitev stroškov upravnega spora ter v zvezi s tem prvotno vložene tožbe zaradi molka organa, ki je bila kasneje razširjenja na izpodbijano odločbo, pa sodišče pripominja naslednje. Po mnenju sodišča tožba zaradi molka v danem primeru ni bila potrebna, saj je, ko izhaja iz podatkov v spisu tožena stranka izdala svojo odločbo 25. 3. 2010, tožeča stranka pa je tožbo zaradi molka vložila 6. 4. 2010. Ne glede na slednje pa v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora, v smislu 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, kar enako velja tudi za priglašene stroške upravnega spora.