Jedro

Tožnica, ki izredno občinsko socialno pomoč uveljavlja zaradi nabave kurilnega olja, plačilo zaostalih položnic, zdravljenje in prehrano, do te pomoči ni upravičena, ker ne gre za izjemno težke razmere, kar kot pogoj za priznanje pomoči določa občinski pravilnik, temveč za materialno ogroženost. V sporu glede izredne občinske socialne pomoči, kjer kot toženec nastopa občina, toženec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (6. odstavek izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 9. 2008 in št. ... z dne 12. 12. 2008 in da se tožnici prizna pravica do izredne občinske denarne socialne pomoči za leto 2008 v višini 665,10 EUR. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 12. 2009 ter delno odločba št. ... z dne 23. 9. 2009 tako, da se znesek 226,80 EUR v 1. točki izreka odločbe nadomesti z zneskom 680,40 EUR, v ostalem pa ostane odločba nespremenjena. Zavrnjen je bil tudi podredni zahtevek na odpravo navedenih odločb in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče je nadalje odločilo, da stroški tožeče stranke bremenijo proračun. V 6. odstavku izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 241,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je glede uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje nepravilno razlagalo 7. člen pravilnika, ki dodelitev izredne občinske denarne socialne pomoči ne omejuje določno (taksativno), temveč jo razširi na vse razloge, ki ustrezajo vsebini izredno težkih razmer, na katere prosilec sam ni mogel vplivati. Tožnica je že v tožbi in pripravljalnih vlogah podrobno navedla razloge in zanje predložila dokaze, ki vsebinsko predstavljajo izjemno težke razmere, na katere tožnica sama ni mogla vplivati v povezavi s standardom trenutne materialne ogroženosti iz 1. člena pravilnika. Sodišče se zaradi nepravilne uporabe 7. člena pravilnika do teh navedb ni opredelilo, zato je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za dodelitev izredne občinske denarne socialne pomoči (trenutna materialna ogroženost, izjemno težke razmere). Izredno občinsko denarno socialno pomoč potrebuje za stroške ogrevanja in osnovne stroške preživljanja in sicer v višini treh denarnih socialnih pomoči. Tožnica je tudi izkoristila vse zakonsko določene možnosti za rešitev svoje socialne stiske. Enako kot to velja za stroške ogrevanja in preživljanja, velja tudi za stroške nabave zdravila Serocytol. Sodišče se ni opredelilo do navedb in dokaznih predlogov tožnice v zvezi z zatrjevanimi kršitvami ob izdaji odločbe in glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev občinske denarne socialne pomoči za nakup navedenega zdravila, temveč se je sklicevalo le na dopis ZZZS z dne 16. 9. 2010 in da je tožena stranka v predsodnem postopku upoštevala bistvena pravila postopka. Tožnica je že v drugi pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2010 glede dopisa ZZZS pojasnila, da zavod plača le stroške ene kure zdravljenja z navedenim zdravilom, ne pa treh ali več, ki so potrebne za uspešno zdravljenje. Tožena stranka dejstvom v zvezi z nujnostjo jemanja Serocytola in odnosom med tožnico in zavodom nikoli ni nasprotovala, zato bi jih sodišče moralo šteti za resnične oziroma v okviru dokaznega postopka od zavoda pridobiti dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je s pavšalno obrazložitvijo o spoštovanju določb postopka ter s pavšalno zavrnitvijo predlaganih dokazov bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Niti tožena stranka niti sodišče nista navedla konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevali izpodbijano odločitev o zavrženju zahtevka. S tem je bila tožnici dejansko odvzeta možnost za uspešno uveljavljanje pritožbenih (v upravnem postopku) in tožbenih ter pritožbenih navedb (v sodnem postopku). Tožnica zaradi nepravilne uporabe materialnega prava izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka. V socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka, pri čemer je kot zavod označen državni organ ali nosilec javnih pooblastil. Nobenega razloga ni, da bi se občino glede pravice do povrnitve pravdnih stroškov kot (lokalni) oblastni organ v socialnih sporih obravnavalo drugače kot državne organe ali nosilce javnih pooblastil. Tožnica priglaša tudi stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je nakupu kurjave in plačilu stroškov osnovnega preživljanja namenjena enkratna denarna pomoč, ki jo je tožnica tudi prejela in za posameznike znaša 226,80 EUR, ne pa izredna denarna socialna pomoč, ki se dodeljuje le v izjemnih primerih in ni namenjena plačilu stroškov osnovnega preživljanja. Tožnica je prejemala socialno pomoč več let, njena bolezen je kronična in zdravilo jemlje kontinuirano, zaradi česar je jasno, da ne gre za trenutno materialno ogroženost. Ne gre za redni prihodek socialno ogroženih, ampak je občinska socialna pomoč namenjena občanom, ki se znajdejo v trenutni stiski. Tožena stranka se je tekom upravnega postopka opredelila do obeh vrst socialne pomoči, torej do enkratne in do izredne. Tožničino vlogo je presojala v najširšem kontekstu in tudi preverila, ali obstaja podlaga za uveljavitev pravice do izredne socialne pomoči, kar pomeni, da je v celoti ravnala skladno z zakonodajo in nikakor ne v škodo tožnice. Pri tožnici zdravljenje poteka že dalj časa z zdravilom Serocytol tako, da gre za običajno obliko zdravljenja in ne za izjemno okoliščino, ki bi opravičevala dodelitev enkratne izredne pomoči, prav tako tudi ni šlo za trenutno materialno ogroženost. Tožnica je dne 19. 7. 2004 vložila zahtevo za povračilo stroškov nakupa navedenega zdravila pri ZZZS, ki je njeni vlogi ugodil in ji tako že od leta 2007 dalje povrača stroške za nakup zdravila v celoti. Trenutno veljavna odobritev velja do 9. 3. 2011. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o pravici do izredne občinske denarne socialne pomoči, razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (Zakon o pravdnem postopku – ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

Sodišče prve stopnje je za skupno obravnavanje in odločanje združilo zadevi, vodeni pod opr. št. V Ps 291/2009 in V Ps 259/2010. V postopku je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 12. 12. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 29. 9. 2008, s katero je bilo odločeno, da se tožnici odobri občinska socialna pomoč v višini 221,70 EUR za plačilo stroškov osnovnega preživljanja in stroškov ogrevanja. Vloga za odobritev občinske socialne pomoči za nakup zdravila Serocytol pa je bila zavržena. Sodišče je presojalo tudi drugostopenjsko odločbo toženca z dne 30. 12. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 23. 9. 2009, s katero je bila tožnici odobrena občinska socialna pomoč v višini 226,80 EUR za nakup kurjave in plačila stroškov osnovnega preživljanja.

Tožnica uveljavlja, da se ji prizna pravica do izredne občinske denarne socialne pomoči. Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v Pravilniku o kriterijih za ugotavljanje upravičenosti do občinske socialne pomoči (Uradni vestnik Občine ..., št. 16/02 in nasl.). Po 1. členu navedenega pravilnika so do občinske socialne pomoči upravičeni občani Občine ..., ki imajo na območju občine stalno prebivališče in jim je zaradi trenutne materialne ogroženosti nujno potrebna pomoč občine, izkoristili pa so že vse zakonske možnosti za rešitev socialne stiske. Izredna denarna socialna pomoč pa se glede na 7. člen pravilnika dodeli, če se je občan znašel v izjemno težkih razmerah, na katere sam ni mogel vplivati, kot so smrt edinega hranitelja ali elementarne nesreče. Višina izredne denarne socialne pomoči lahko znaša do višine treh denarnih socialnih pomoči po zakonu in se lahko izplača praviloma le enkrat. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je tožena stranka v predsodnem postopku ugotovila, da so izpolnjeni pogoji po prej citiranem pravilniku za priznanje pravice do enkratne denarne pomoči v višini 221,71 EUR (za leto 2008) in 226,80 EUR (za leto 2009). Znesek je bil odobren za nakup kurjave in plačilo stroškov osnovnega preživljanja. Tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje sta presodila, da v spornem primeru ni podan dejanski stan po 7. členu pravilnika za priznanje izredne denarne socialne pomoči. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. Pri tožnici tudi po stališču pritožbenega sodišča ni šlo za izjemno okoliščino, ki bi opravičevala dodelitev izredne pomoči. Že iz same vloge za priznanje enkratne pomoči izhaja, da tožnica uveljavlja priznanje navedene pomoči zaradi nabave kurilnega olja (topla voda, ogrevanje), plačilo zaostalih položnic, zdravljenje, prehrano. Navedene razloge pa nikakor ni mogoče primerjati z razlogi, ki so navedeni v 7. členu, ki govori o izjemno težkih razmerah. Razmere res niso določene taksativno, vendar že navajanje določenih primerov, kot npr. smrt edinega hranitelja ali elementarne nesreče kažejo na izjemnost dodelitve take vrste pomoči. Razlogi, ki jih navaja tožnica, govorijo v prid njene materialne ogroženosti, ne sicer trenutne, temveč dalj časa trajajoče in zaradi omenjene materialne ogroženosti ji je bila tudi odobrena enkratna denarna pomoč. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno razčistilo vprašanje glede nabave zdravila Serocytol. Tožnica ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da ji je bila zahteva za nakup ali pa povračilo sredstev nabave omenjenega zdravila zavrnjena. Iz dopisa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 16. 9. 2010 pa izhaja, da zavod tožnici že od leta 2007 povrača stroške za nakup zdravila in sicer v celoti na podlagi predloženih računov.

Ker je sodišče tudi glede nabave zdravila zadevo presojalo po vsebini, s tem ni bilo nobene potrebe, da bi se posebej opredelilo do vprašanja, ali je tožena stranka ravnala zakonito, ko je glede omenjenega vlogo tožnice zavrgla.

Glede na navedeno je torej tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da ne obstajajo razlogi za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Glede na vse navedeno je neutemeljena tožničina pritožba, ki se nanaša na priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč glede na uspeh v sporu na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je tožnica toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka v višini 241,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

ZDSS-1 v 19. členu določa, da se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače. Glede stroškov postopka ZDSS-1 kot specialni predpis v 1. odstavku 68. člena določa, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka. V sporni zadevi je tožnica uveljavljala priznanje izredne denarne socialne pomoči po določbah Pravilnika o kriterijih za ugotavljanje upravičenosti do občinske socialne pomoči. Po stališču pritožbenega sodišča gre za odločanje o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjsko cenzus (točka 5 b 1. odstavka 7. člena ZDSS-1). Gre torej za odločanje o pravici, kar pomeni, da je pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka potrebno uporabiti 1. odstavek 68. člena ZDSS-1. Navedena določba se sicer res nanaša na zavod, ki v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnega zavarovanja krije svoje stroške ne glede na izid postopka. V spornem primeru tožena stranka ni bil zavod, temveč je bila občina. Enako kot zavod v drugih primerih je tudi občina odločala o priznanju pravice do socialnega prejemka. Njena dokončna odločba se je presojala v socialnem sporu pred sodiščem prve stopnje, kar pomeni, da je potrebno tudi za občino kot toženo stranko uporabiti enake kriterije, kot veljajo za zavod. To pa, kot je bilo že obrazloženo, pomeni, da tudi v primeru, če tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, tožena stranka sama trpi stroške postopka, ki so ji nastali v tem sporu. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani stroškovni sklep (6. odstavek izreka izpodbijane sodbe, ki je nalagal tožnici, da povrne stroške postopka toženi stranki) spremenilo tako, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Ker je tožnica v pritožbenem postopku uspela z relativno majhnim delom, je pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sama trpi stroške pritožbe. Ker tudi odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).