Jedro

V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec do trajne denarne socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, upravičencu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije. Tožnik je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč 24-krat in je denarno socialno pomoč prejel tudi v mesecu januarju 2014. Tožnik je tudi solastnik nepremičnin. Zato je tožena stranka pravilno odločila o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije.

Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena Ustave RS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 8. 2014 in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Odločilo je tudi, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik priznava, da je denarno socialno pomoč prejel 24 + 1-krat, vendar meni, da je zaznamba prepovedi obremenitve in odtujitve v konkretnem primeru nesorazmeren ukrep, ki ne zasleduje legitimnega cilja in je v posledici nesorazmeren poseg v pravico do socialne varnosti in pravico do zasebne lastnine. Premoženje, v konkretnem primeru polovica hiše, ki je v lasti tožnika, sama po sebi ne prinaša dohodka in jo tožnik nujno potrebuje za sebe in za bivanje svoje družine in treh šolajočih otrok. V kolikor bi denarno socialno pomoč prejel le 24-krat in ne bi več zaprosil zanjo, do odločbe o zaznambi prepovedi obremenitve in odtujitve ne bi prišlo. Z odobritvijo denarne socialne pomoči za en mesec nad mejo 24 prejemkov, se je socialna pomoč spremenila v (brezobrestno?) kreditiranje, to pa nasprotuje ustavnemu načelu socialne države, kršeno je tudi načelo sorazmernosti. Tožnik še navaja, da pristojni organ ni sprejel tožnikove odpovedi denarne socialne pomoči za mesec januar 2014 z obrazložitvijo, da se ji ne more odpovedati, ker je popolnoma nerazumno in v nasprotju z osnovnimi pravnimi načeli. Zakon o socialno varstvenih prejemkih ne določa časovne omejitve vpisa prepovedi razpolaganja z nepremičnino, kar je nesorazmerno glede na to, da bo navedena prepoved vpisana iz razloga prejema denarne socialne pomoči le za mesec januar 2014. Tožnik meni, da gre pri takšnem izvajanju sedmega odstavka 36. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih za protiustavno omejitev lastninske pravice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 8. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 1. 2014. Z omenjeno odločbo je bila med drugim tožniku priznana pravica do denarne socialne pomoči v višini 428,83 EUR mesečno za čas od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014. Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, ki je določila prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, s tem da se prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije.

6. Iz dokumentacije v spisu (priloga B/6) je razvidno, da je tožnik 29. 1. 2014 vložil pisno odpoved pravici do denarne socialne pomoči. Z odločbo št. ... z dne 29. 1. 2014 je CSD odločil, da se odločba št. ... z dne 21. 1. 2014 razveljavi s 1. 2. 2014 in da upravičenost tožniku in njegovim družinskim članom preneha s 1. 2. 2014. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje iz dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi tožnik zoper omenjeno odločbo vložil pritožbo, temveč je vložil zgolj zahtevo za dopolnitev odločbe. Znesek za mesec januar 2014 pa je tožnik prejel, kot tudi pred tem 24 zneskov denarne socialne pomoči. 7. Glede na navedeno predmet presoje ni bila prej navedena odločba z dne 29. 1. 2014, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo, ali je bilo pravilno odločeno o razveljavitvi odločbe z dne 21. 1. 2014 ter s tem v zvezi, ali je CSD pravilno upošteval odločbo 42.c člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 in naslednji), kjer je določeno, da se lahko upravičenec odpove pravici do javnih sredstev tudi po vročitvi odločbe, s katero mu je bila priznana pravica. V tem primeru CSD izda odločbo, s katero razveljavi odločbo o priznanju pravice, s prvim dnem naslednjega meseca, v katerem se je upravičenec odpovedal pravici ali s prvim dnem naslednjega meseca po mesecu zadnjega plačila, če je le-to bilo izplačano po mesecu, v katerem se je upravičenec odpovedal pravici.

8. Ker je bila glede odpovedi pravici že izdana očitno pravnomočna odločba, je bilo potrebno odgovoriti le na vprašanje, ali je imela tožena stranka pravno podlago za odločitev, da se tožniku prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin, katerih lastnik je in da se omenjeno tudi zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije.

9. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 in naslednji) v sedmem odstavku 36. člena določa, da če je upravičenec do trajne denarne socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije. O prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v korist Republike Slovenije CSD odloči v izreku odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči. Prepoved odtujitve in obremenitve se zaznamuje v zemljiški knjigi na podlagi dokončne odločbe iz osmega odstavka 36. člena (osmi in deveti odstavek 36. člena).

10. Kot izhaja iz pritožbenih navedb med strankama ni sporno, da je tožnik v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč 24-krat in da je denarno socialno pomoč prejel tudi v mesecu januarju 2014 (24 + 1). Tožnik je tudi solastnik nepremičnin, kar pomeni, da je tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločila o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije.

11. Tožnik v pritožbi odpira predvsem vprašanja, ali taka odločitev nasprotuje ustavnemu načelu socialne države, ali je bilo kršeno načelo sorazmernosti in ali gre za protiustavno omejitev lastninske pravice.

12. Po mnenju pritožbenega sodišča so pritožbene navedbe neutemeljene. Ustavno sodišče RS je že v postopku presoje 128. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. RS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 67/01) pobudo za začetek postopka zavrnilo(1). Ustavno sodišče RS poudarja, da iz pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave RS) za dediča ne izhaja pravica, da bi lahko dedoval premoženje zapustnika, ne da bi bil hkrati pripravljen sprejeti morebitne obveznosti, ki so povezane z dedovanjem zapustnikovega premoženja. Mednje sodi tudi obveznost povračila vrednosti dane socialne pomoči, ki jo je zapustnik prejel od države. Zaznamba prepovedi razpolaganja s premoženjem torej ne pomeni protiustavnega posega v pravico do socialne varnosti, prav tako tudi ni bilo kršeno načelo sorazmernosti oziroma ne gre za protiustavno omejitev lastninske pravice. Kot to poudarja pritožbeno sodišče že v drugi zadevi(2) , zaznamba prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnine v korist Republike Slovenije v zemljiški knjigi ne pomeni protiustavnega posega v pravico do socialne varnosti. Tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS(3) izhaja, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena Ustave RS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. 13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

(1) Glej sklep opr. št. U-I-223/08 z dne 8. 4. 2010. (2) Glej Psp 569/2014 z dne 22. 1. 2015. (3) Glej VIII Ips 95/2015 z dne 25. 5. 2015.