Jedro

Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu "višji svetovalec področja III" v Sektorju za finančno poslovanje, nadrejeni delavec A.A. pa ji je za delovno uspešnost v letu 2018 podal oceno 3 (dobro), ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede presodilo, da je tožena stranka postopek ocenjevanja delovne uspešnosti in preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno, da so bili pri izdelavi ocene upoštevani vsi predpisani elementi in kriteriji ocenjevanja, ter da tožnica ni dokazala, da je oceno dobro prejela zaradi negativnega odnosa nadrejenega delavca do nje. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 6. 3. 2019 in ocene tožničine delovne uspešnosti v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna ponovno oceniti tožničino delovno uspešnost za navedeno obdobje. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.282,65 EUR, svoje stroške postopka pa krije sama.

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Nasprotuje presoji sodišča, da sta izpodbijana ocena in sklep ustrezno obrazložena, saj ocena nima ustrezne utemeljitve po posameznih elementih. Isti očitek ne more biti upoštevan pri več elementih ocene. Komisija za preizkus ocene ni bila sestavljena skladno s 17.a členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/2009 in nadalj.), saj po tretjem odstavku 8. člena ZSPJS visokošolska strokovna izobrazba dosega le VII/I. stopnjo izobrazbe. Tudi po Slovenskem in Evropskem ogrodju kvalifikacij ta stopnja izobrazbe dosega nižjo raven kot univerzitetna izobrazba. Sodišče se ni opredelilo do njenih navedb, da je ocena dela pristranska in da je posledica šikaniranja s strani nadrejenega A.A.. Ta je v izpovedi priznal, da je tožnici za leto 2017 naknadno spremenil oceno, kar dokazuje njegov negativen odnos do nje. Sodišče se ni opredelilo do elektronskega sporočila z dne 21. 3. 2018, iz katerega izhaja, da je tožnica nadrejenemu delavcu dala pobudo za boljši medsebojni odnos, da je odpravljala zaostanke v sektorju in da je opravljala delo sodelavcev. Slednje potrjujeta tudi izpoved priče B.B. in elektronsko sporočilo z dne 3. 12. 2018, kar bi sodišče moralo upoštevati pri presoji ustreznosti ocene kriterijev "rezultati dela", "samostojnost" in "natančnost". Okoliščina, da jo je nadrejeni pohvalil za opravljeno delo, dokazuje, da je delo opravljala nad njegovimi pričakovanji. Sodišče se ni opredelilo do zdravstvene dokumentacije v prilogi spisa, iz katere izhaja, da ji je zdravnik med službenim časom svetoval krajše sprehode. To je bil tudi razlog, da se je za čas preoblačenja zaklenila v pisarno. C.C. in B.B. sta izpovedala, da sta imela s tožnico kolegialen odnos, česar sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Ni se opredelilo do številnih elektronskih sporočil, ki dokazujejo, da ji je A.A. neutemeljeno očital opravljanje delovnih nalog sodelavcev, da je zahteval natančno poročilo glede 23 minut delovnega časa, da je njena sporočila posredoval drugim delavcem ter ji omejeval dostop in samostojno delo. V komunikaciji zoper njo je bil nestrpen, pokroviteljski in žaljiv, kar vse dokazuje, da je nad njo izvajal mobing. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da je sama uredila celoten register osnovnih sredstev in drobnega inventarja, da je popisala vse knjige in na uničenje odpeljala osnovna sredstva, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri oblikovanju dokazne ocene je sodišče kršilo 8. člen ZPP. Izpoved priče A.A. je povzelo selektivno, sicer pa se ta niti ni spomnil, na katerih področjih se je tožnica izobraževala. Zaključek, da se izobraževanja niso odražala pri boljšem opravljanju tožničinega dela, je zato protispisen. Opozarja na pisno izjavo D.D., iz katere izhaja, da se je tožnica s področja dela izobraževala v prostem času, da je z zanimanjem pristopala k novemu delu in da je večkrat potožila o tem, da opravlja delo drugih delavcev in da se nekaterih sodelavcev boji. Sodišče se do dokazil o izobraževanjih ni opredelilo. Zatrjuje nasprotje med izpovedjo priče E.E., da se ne spomni, ali so člani komisije v postopku preizkusa ocene A.A. prosili za pojasnila, in nadaljnjo izpovedjo te priče, da je bila ocena soglasno potrjena. Protispisna je ugotovitev sodišča, da E.E. tožnici ni odrejala dela, saj iz izpovedi te priče izhaja, da je tožnici zadolžitve predala po naročilu nadrejenega delavca. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa je materialnopravno pravilna.

6. Pritožba na več mestih zmotno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do vseh s strani tožnice predloženih dokazov. Ta pritožbeni očitek, ki po vsebini v resnici predstavlja očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, se nanaša predvsem na številna elektronska sporočila (pritožba izrecno opozarja na tista z dne 14. 7. 2017, 29. 1. 2018, 17. 4. 2018, 19. 4. 2018, 1. 2. 2019, 22. 1. 2019 in 2. 4. 2019), ki jih je tožnica predložila v potrditev navedb, da je bila žrtev mobinga s strani nadrejenega delavca in ocenjevalca A.A.. Sodišče prve stopnje je v vsa ta elektronska sporočila vpogledalo in jih pri odločitvi upoštevalo, pri čemer ni bilo dolžno zavzeti stališča do vsebine prav vsakega od njih. Predmet presoje v obravnavanem delovnem sporu ni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu iz četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), temveč preizkus ocene delovne uspešnosti, zato se je sodišče prve stopnje do navedb in dokazov v zvezi z mobingom pravilno opredeljevalo v okviru ugotavljanja odločilnega dejstva, ali je bila izpodbijana ocena tožnici res podana zaradi negativnega odnosa ocenjevalca do nje. Pri ugotavljanju tega vprašanja se je izrecno ali z zavzetjem drugačnega stališča opredelilo do vseh ključnih navedb in dokazov obeh strank, za zaključek, da je bila ocena podana iz objektivnih razlogov in da je bila sprejeta ob upoštevanju vseh predpisanih kriterijih, pa je navedlo jasne in prepričljive razloge, med katerimi ni nobenih nasprotij.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj očitano nasprotje med ugotovitvami sodišča prve stopnje in vsebino zapisnikov o izvedbi dokazov ni podano. Sodišče prve stopnje je v 16. točki ugotovilo, da je priča E.E. v izpovedi izrecno zanikala, da je tožnici sama odrejala delo, kar je skladno z vsebino prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 14. 4. 2021. Pritožba s sklicevanjem na nadaljnjo izpoved te priče, da je zadolžitve tožnici predala le v primeru, če ji je nadrejeni to naročil, po vsebini uveljavlja drug pritožbeni razlog (zmotne ugotovitve dejanskega stanja), do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Iz enakega razloga je neutemeljen tudi očitek protispisnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da se izobraževanja niso odražala pri boljšem opravljanju tožničinega dela, ki ga pritožba zmotno utemeljuje z navedbo, da se A.A. v izpovedi niti ni spomnil, na katerem področju se je tožnica izobraževala.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu "višji svetovalec področja III" v Sektorju za finančno poslovanje, nadrejeni delavec A.A. pa ji je za delovno uspešnost v letu 2018 podal oceno 3 (dobro), ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadalj.; v nadaljevanju: Uredba) presodilo, da je tožena stranka postopek ocenjevanja delovne uspešnosti in preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno, da so bili pri izdelavi ocene upoštevani vsi predpisani elementi in kriteriji ocenjevanja, ter da tožnica ni dokazala, da je oceno dobro prejela zaradi negativnega odnosa nadrejenega delavca do nje. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

9. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila komisija za preizkus ocene sestavljena skladno z določbo 17.a člena ZSPJS, po kateri jo sestavljajo trije javni uslužbenci, ki imajo najmanj enako stopnjo izobrazbe, kot se zahteva za delovno mesto javnega uslužbenca, ki je zahteval preizkus ocene. Tožnica je v zvezi s tem opozarjala na neustreznost izobrazbe članice F.F., vendar ima ta po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje kot diplomirana ekonomistka in specialistka managementa stopnjo izobrazbe, primerljivo VII/2. stopnji izobrazbe, ki se zahteva na delovnem mestu "višji svetovalec področja III". Univerzitetna izobrazba in specializacija po visokošolski izobrazbi sta namreč glede na tretji odstavek 8. člena ZSPJS uvrščeni v isti tarifni razred (VII/2.), po Uredbi o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja (Ur. l. RS, št. 46/2006 in nadalj.) pa sta uvrščeni v isto, to je 7. stopnjo izobrazbe. Navedeni izobrazbi dosegata isto raven tudi po Slovenskem (raven 8) in Evropskem (raven 7) ogrodju kvalifikacij, zato pritožba zmotno zatrjuje nasprotno.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izpodbijana ocena delovne uspešnosti ustrezno obrazložena. Ocenjevalec A.A. je skupno oceno dobro na ocenjevalnem listu utemeljil s podajo ocen po posameznih kriterijih oz. elementih iz ZSPJS in Priloge III k Uredbi, tožnico pa seznanil s pisno oceno in z utemeljitvijo, kot to določa četrti odstavek 4. člena Uredbe. Pritožba zmotno uveljavlja, da bi morala biti skupna ocena dela na ocenjevalnem listu dodatno obrazložena, saj to iz določb Uredbe ne izhaja. Tudi sicer ima tožena stranka po ustaljenem stališču v sodni praksi (glej npr. zadeve pritožbenega sodišča Pdp 104/2015, Pdp 407/2016 in druge) podano oceno možnost obrazložiti tudi v sodnem postopku in ji ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnila dane ocene glede na kriterije iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje glede ustrezne obrazložitve izpodbijanega sklepa komisije, ki ji pritožba nasprotuje le pavšalno. Čeprav se članica komisije E.E. med zaslišanjem ni več spomnila vseh podrobnosti postopka preizkusa ocene, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi predsednice G.G. in članice F.F. pravilno zaključilo, da je komisija v tem postopku upoštevala pojasnila ocenjevalca A.A. in da je bila izpodbijana ocena dela soglasno potrjena, kar nenazadnje izhaja tudi iz samega sklepa.

11. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi izpovedi ocenjevalca, ki je natančno obrazložil vpliv tožničinih ravnanj na ocene po posameznih elementih, pravilno presodilo, da je izpodbijana ocena delovne uspešnosti objektivna in nepristranska ter da je bilo vrednotenje po vseh kriterijih iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS in Priloge III k Uredbi ustrezno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu je celovita, skrbna in ustrezno obrazložena, zato pritožba zmotno uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje pritožbe, da se isti očitek ne more odražati pri večih elementih ocene, saj po pravilnem stališču sodišča prve stopnje neustreznost oziroma nedovoljenost takšnega načina ocenjevanja ni nikjer določena.

12. Tožnica se s pritožbenimi navedbami o tem, da je v ocenjevalnem obdobju uredila register osnovnih sredstev in register drobnega inventarja, popisala vse knjige in osnovna sredstva za odpis odpeljala na uničenje, za kar jo je nadrejeni delavec tudi pohvalil, neutemeljeno zavzema za zaključek, da je svoje delo opravila bolje kot izkazuje ocena dobro. Sodišče ni pristojno za presojo, da je opravljanje določenih del in nalog pomenilo delo tožnice, ki je nad pričakovanji tožene stranke, saj ocena sodišča ne more nadomestiti subjektivne ocene tožene stranke oziroma tožničinega nadrejenega o tem, kakšen je bil njen prispevek k delovanju tožene stranke (prim. zadeve pritožbenega sodišča Pdp 373/2017, Pdp 557/2020 in druge). Ocena sodišča je omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz ZSPJS oziroma Priloge III k Uredbi, ki pa jo je sodišče prve stopnje opravilo in tudi skrbno obrazložilo, zato uveljavljana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana.

13. S sklicevanjem na elektronska sporočila z dne 21. 3. 2018 in 3. 12. 2018 ter vsebino pisne izjave D.D. pritožba neutemeljeno vztraja, da je morala tožnica v letu 2018 poleg svojega dela opravljati tudi delo sodelavcev. Iz navedenih dokazov izhaja zgolj tožničino (subjektivno) mnenje glede opravljenih nalog, ki (ne) sodijo v njen delokrog obveznosti, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izpovedi prič A.A. in E.E. ter pisne izjave H.H. pravilno zaključilo, da je bila tožnica v ocenjevanem letu 2018 kvečjemu manj obremenjena od sodelavcev in da ji ti niso nalagali svojega dela. Pritožba v zvezi s tem neutemeljeno opozarja na izpoved priče B.B., iz katere izhaja, da je tožnico prosil za pomoč pri nekaterih zadevah in da sta v relevantnem obdobju usklajevala glavno knjigo in knjigo osnovnih sredstev (za vodenje katere je bila zadolžena tožnica), saj to ne pomeni, da je nanjo prenašal svoje delovne zadolžitve. Predvsem pa je v tej zvezi bistveno, da je obseg dela poleg strokovnosti in pravočasnosti le eden od treh elementov kriterija "rezultati dela", pri katerem je tožnica prejela oceno dobro (skladno s pričakovanji), ugotovitve sodišča, da kljub številnim opozorilom dela ni opravila v predpisanih rokih, da so se ji pri delu pojavljale napake, da se nanjo ni bilo mogoče zanesti in da je določene delovne naloge namerno opuščala, pa ne omogočajo zaključka, da so bili njeni rezultati dela nad pričakovanji delodajalca, za kar se zavzema v pritožbi. Pritožba pavšalno nasprotuje tudi oceni nezadovoljivo pri kriterijih "samostojnost" in "natančnost", saj je sodišče prve stopnje glede na zgoraj povzete ugotovitve pravilno presodilo, da je bila uporaba teh kriterijev ustrezna in ne kaže na šikaniranje tožnice s strani nadrejenega delavca.

14. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je ocena nezadovoljivo pri kriteriju "komuniciranje" temeljila na okoliščinah, da je bila tožnica v komunikaciji zelo agresivna, da je hitro vzkipela in povzdignila glas, da je izražala nespoštovanje in poniževalen odnos do nadrejenega delavca in sodelavcev (še posebej tistih z nižjo stopnjo strokovne izobrazbe), da se je zaklepala v pisarno in loputala z vrati, da je v poslovni komunikaciji kljub nasprotnim prošnjam večkrat uporabljala odebeljene besede, velike črke in klicaje, ter da je večkrat izjavila, da je ona magistra in da drugi določenih stvari ne bi smeli delati, ker za to niso ustrezno usposobljeni. Tožnica v pritožbi sicer uveljavlja, da se je v pisarni preoblačila, ker ji je zdravnik med službenim časom svetoval krajše sprehode, vendar tudi v primeru, če je imela tožnica za zaklepanje v pisarno opravičljive razloge, ocena nezadovoljivo pri tem kriteriju ne bi kazala na pristranskost ocenjevanja. Pritožba zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se v razlogih sodbe ni opredelilo do izvida v prilogi A 6, iz katerega izhaja omenjeni nasvet zdravnika, saj ne gre za odločilen dokaz. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilne uporabe navedenega kriterija upoštevalo tudi izpovedi prič C.C. in B.B., na kateri izrecno opozarja pritožba. Glede C.C. je pravilno ugotovilo, da je delo opravljal na drugem področju kot tožnica in zato o njenih odnosih v kolektivu ni znal izpovedati, izpoved priče B.B., da ni opazil, da bi bila tožnica s strani A.A. drugače obravnavana in da so mu A.A. in ostali sodelavci potožili, da morajo odgovarjati na tožničina (pre)številna elektronska sporočila, pa kvečjemu potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožnica tista, ki je s svojim ravnanjem vnašala nemir v kolektiv.

15. Pritožba nadalje neutemeljeno vztraja, da je bil v resnici nadrejeni A.A. tisti, ki je bil v komunikaciji do tožnice nestrpen, pokroviteljski in žaljiv. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi in pisne izjave A.A., B.B., F.F. in H.H. ter obširne elektronske korespondence v prilogah spisa (A12 do A21, B6) pravilno zaključilo, da se je nadrejeni delavec do tožnice obnašal spoštljivo, da je ni žalil, ignoriral ali kritiziral brez razloga, da ji je bil vedno na razpolago in jo spodbujal k dobro in natančno opravljenemu delu, kolegialnosti in spoštljivim odnosom. Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje s pavšalnim navajanjem, da je A.A. tožnici za leto 2017 naknadno spremenil oceno, saj to samo po sebi ne daje podlage za zaključek o zatrjevanem šikaniranju.

16. Pritožbeno sodišče nima pomislekov niti o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da tožničini predlogi glede izobraževanj in kadrovskih vprašanj bodisi niso bili povezani z njenim delom bodisi niso bili izvedljivi. Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na pisno izjavo priče D.D., iz katere izhaja, da se je tožnica v prostem času izobraževala s področja dela, da je bila pri delu proaktivna in da je z zanimanjem pristopala k novemu delu. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je D.D. delo opravljala na drugem področju kot tožnica in je bila o tožničinem delu ter odnosih v kolektivu seznanjena le s strani tožnice. Ker tožnica po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni uspela dokazati, da so se izobraževanja odražala pri boljšem opravljanju dela, za odločitev niti ni pomembno, na katerih področjih se je izobraževala, sodišče prve stopnje pa zato ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko se do izpovedi A.A. in listinskih dokazov v zvezi s tem ni izrecno opredelilo.

17. Glede na vse navedeno je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna, posledično pa je upoštevaje določbo 154. člena ZPP pravilna tudi odločitev v II. točki izreka sodbe, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka, svoje stroške postopka pa krije sama. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, upoštevaje določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni prispeval k rešitvi zadeve in zato ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).