Jedro

Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Za priznanje mednarodne zaščiteč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je navedel, da je v Maroku revščina, želel si je izboljšati socialni položaj. Težave je imel tudi z očetom, saj ga je ta pretepal. Zanj ni skrbel ter ga je nadzoroval in usmerjal. Oče je družino preselil v vas, v kateri bivajo njegovi sorodniki, ki pripadajo drugemu plemenu. V vasi je bil izpostavljen rasizmu in pretepanju. Velikokrat so ga izgnali na cesto.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4. Nadalje tožena stranka citira 52. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ – 1), ki določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno iz razlogov, ki so v nadaljevanju tega določila našteti. Tožnik svojo prošnjo utemeljuje s slabimi življenjskimi pogoji v izvorni državi, brezposelnostjo ter s slabim ravnanjem s strani očeta. Poleg tega se je bil tudi prisiljen preseliti v vas, kjer so bili po večini Berberi, ki ga niso dobro sprejeli. Izpostavljen je bil posmehovanju in žalitvam, včasih so vanj tudi metali kamenje. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena, saj ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Njegovih navedb pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja. Tožnik je navedel, da se je z družino preselil v vas, kjer so ga zaradi njegove arabske narodnosti ter nepoznavanja berberskega jezika zasmehovali, poniževali, žalili in vanj celo metali kamenje. Ob predpostavki, ko je prosilec v postopku navedel dejanja, ki bi lahko pomenila preganjanje in ki bi bila v odsotnosti kakršnihkoli listinskih dokazil ocenjena za verodostojno in prepričljivo opisano, bi to pomenilo, da ga v konkretnem primeru preganjajo nedržavni subjekti. Nedržavni subjekti pa so lahko subjekt preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1. Navedeno pomeni, da mora prosilec v tem primeru najprej poiskati zaščito pri subjektu zaščite v izvorni državi in če se dokaže, da mu zaščita ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. V konkretnem primeru pa tožnik ni izkazal, da bi se zaradi izpostavljenih dejanj posameznikov obrnil na policijo. Glede na navedeno, ko ni niti poskusil pridobiti pomoč policije ter na tak način zavarovati sebe, svoje brate in mamo, ni mogoče zaključiti, da mu je bila zaščita v izvorni državi onemogočena. Poleg tega je na osebnem razgovoru povedal, da je v tisti vasi prebival šest mesecev ter v tem času tudi zaključil šolanje in iskal zaposlitev. Ker tam ni bilo ugodnih pogojev, je odšel v Meknas ter naprej v Agadir. To pomeni, da ni odšel zaradi nevarnosti za življenje, ampak zaradi želje po boljšem življenju. Če bi bilo njegovo življenje v vasi dejansko ogroženo, bi jo zapustil že veliko prej, predvsem pa bi poiskal zaščito policije.

5. Kljub navedenemu pa je po smislu njegovih navedb razumeti, da je glavni razlog za zapustitev države težko življenje v Maroku, ki ga je pripisal slabim možnostim za najdbo zaposlitve. Omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz njegovih navedb ne gre razbrati, da bi njegovo ekonomsko stisko, ki je izvirala iz nezmožnosti najti zaposlitev, povzročili tretji akterji, na primer država sama, kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Ni zatrjeval, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, prav tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli gospodarski ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. V Maroku se je šolal, pri čemer je po 13 letih šolanja opravljal tudi prakso, vendar ni mogel nadaljevati, ker ni imel dobrih finančnih pogojev. Tožnik je torej izpostavljal zgolj splošne sistemske hibe, ki pestijo Maroko, in ni omenjal nobenih posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da bi bil sam postavljen v bistveno slabši položaj, kot ostali prebivalci Maroka. Tudi težave z očetom ne morejo biti predmet obravnave v okviru mednarodne zaščite. To predstavlja zasebno, družinsko zadevo in tega ne gre povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja oziroma resne škode. Mogoče je zaključiti, da je tožnika iz države gnala predvsem želja po boljšem življenju v drugih državah sveta. Iz navedenih razlogov tožena stranka njegove navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in se zato njegova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 6. Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Iz tožnikovih navedb ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti. Zaradi tega se njegova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1. 7. Nadalje je tožnik v postopku med drugim zatrjeval, da je svoj osebni dokument namenoma pustil pri neki osebi med Turčijo in Bolgarijo. Povedal je, da je to storil zato, da ga bolgarske oblasti nebi vračale v Maroko. Slednje izkazuje, da je namerno in zavestno želel prikriti svojo identiteto ter tako onemogočiti legitimacijo pristojnim organom držav na svoji poti, tudi slovenskim pristojnim organom je onemogočil preverbo o svoji identiteti. Kljub obljubam, da bo poskušal pridobiti vsaj kopijo osebnih dokumentov, do izdaje odločbe tega ni storil. Ob upoštevanju navedenega so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji, da se njegova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi 4. alineje 52. člena ZMZ-1, saj je verjetno, da je tožnik zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva.

8. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z navedbo, da je prišel v Republiko Slovenijo izključno zaradi težkega življenja v Maroku. Opozarja na 3. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Enako kot zaščito pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je treba šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Tožnik ne bo mogel živeti dostojnega življenja in je že v prošnji navajal, da je Maroko zapustil, ker ni dela, oziroma delo dobiš le, če imaš poznanstva. Plače so zelo nizke, kar ne zadostuje za dostojno življenje. Tveganje je tudi osebno, ker je vplivalo na konkretno življenje tožnika in v tem trenutku tudi predvidljivo. Stopnja verjetnosti, s katero zatrjuje, da bi prišlo do ravnanj, prepovedanih s 3. členom EKČP, presega merilo „zgolj možnost ali sum“, vendar je lahko nižja od merila „zagotovo“. Težave, ki jih je opisal tožnik, se lahko štejejo za resno škodo, kot jo opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1. V državi bi mu grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Človek, ki si ne more zagotoviti osnovnih potrebščin, mu definitivno grozi poniževalno ravnanje. Absolutno je prepovedano vračanje, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Ob vrnitvi v izvorno državo bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik sicer res zatrjeval, da je v Maroku živel v revščini, kar je pripisal slabim možnostim za najdbo zaposlitve, vendar slabi življenjski pogoji še vedno ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP. Tožnik ni izkazal, da bi njegove ekonomske težave v izvorni državi izvirale iz namerne odtegnitve osnovnih dobrin ali storitev s strani države. V postopku ni zatrjeval, da mu je bil v Maroku onemogočen dostop do storitev kot so zdravstvo, socialne storitve ipd. Navajal je, da se je lahko šolal, da je opravljal obvezno prakso, za katero je tudi prejemal neko plačilo. Tožnik z ničemer ni izkazal drugačne, diskriminatorne ali ponižujoče obravnave s strani države, oziroma na podlagi ničesar ne gre skleniti, da bi bila država odgovorna za njegove zatrjevane ekonomske težave. Njegove ekonomske težave ne dosegajo praga resne škode, kakor tudi ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP. Tudi v tožbi zgolj pavšalno navaja, da so plače v Maroku nizke, ter je ponovno izpostavil, da se tam lahko zaposliš zgolj, če imaš veze. To pa nikakor ne more zadoščati za izkaz individualne ogroženosti. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

10. Sodišče je v navedeni zadevi dne 19. 9. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.

11. Tožba ni utemeljena.

12. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Nadalje je v 4. alineji 52. člena ZMZ-1 določeno, da se šteje, da je prošnja očitno neutemeljena tudi, če je verjetno, da je prosilec zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva, še zlasti če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da bi prosilec v izvorni državi lahko pridobil identifikacijske dokumente.

13. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajajo vsi navedeni razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1., 2. in 4. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljajo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke.

14. Tožnik v tožbi navaja, da mu grozi v primeru vrnitve v izvorno državo nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ker so v Maroku plače tako nizke, da ne zadostujejo za dostojno življenje in bi lahko prišlo do ravnanj, prepovedanih s 3. členom EKČP. Tožnik v tožbi uveljavlja nevarnost obstoja resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ker naj bi mu zaradi revščine v državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje zaradi nezmožnosti zagotovitve osnovnih potrebščin.

15. Sodišče pojasnjuje, da je glede revščine v izvorni državi, na katero se tožnik sklicuje, Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve). Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, do česar je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (13. točka obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS). Pri ekonomski stiski posameznika bi moralo iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države, da bi lahko bili podani elementi mednarodne zaščite. Ekonomske težave bi morale izvirati iz namerne odtegnitve osnovnih dobrin ali storitev določeni osebi zaradi neke njene osebne okoliščine. Zgolj navajanje slabega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, pa po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

16. Tožnik v tožbi opozarja tudi na načelo nevračanja. Sodišče se strinja, da je treba upoštevati prepoved nevračanja v izvorno državo, kjer bi posamezniku grozilo mučenje, nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Vendar se tožnika z izpodbijano odločbo ne vrača v izvorno državo, temveč se mu zgolj nalaga da prostovoljno zapusti državo v 10 dnevnem roku, pri čemer mora zapustiti območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, ne nalaga pa mu izpodbijana odločba, da bi se moral vrniti v izvorno državo. Iz navedenega razloga je ta tožbena navedba neutemeljena.

17. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.