Jedro

Poznejša odprava izvršilnega naslova, navedenega v seznamu zaostalih obveznosti, na zakonitost in pravilnost sklepa o prisilni izterjavi nima vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5. 2. 2002, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu o prisilni izterjavi dolga iz sredstev na njegovih računih, ki ga je izdal Davčni urad Novo mesto, z dne 13. 3. 2001. Z njim je bilo na podlagi 40. in 42. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP odločeno, da se tožniku opravi prisilna izterjava dolžnega zneska davčnih obveznosti, ki znašajo po stanju na dan 13. 3. 2001 z obračunanimi zamudnimi obrestmi do dne 28. 2. 2001 1.417.685,00 SIT (glavnica 1.264.833,50 SIT, zakonite zamudne obresti 151.851,50 SIT, stroški za sklep o prisilni izterjavi 1.000,00 SIT) in izvirajo iz seznama zaostalih obveznosti z dne 13. 3. 2001, ki je sestavni del tega sklepa.

2. Sodišče prve stopnje v sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa ter dodaja, da sklep o prisilni izterjavi dolžnega zneska temelji na seznamu zaostalih obveznosti, ki je pravilno sestavljen v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZDavP in opozarja na določbo prvega odstavka 46. člena ZDavP.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh razlogov. Ne strinja se s stališčem, da so bile vse obveznosti, ki so predmet izterjave, predhodno ugotovljene v postopkih, v katerih je imel možnost zavarovati svoje pravice. Trdi, da je bila odmera njegove dohodnine za leto 1996 odpravljena. Smiselno predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi odločbo tožene stranke in sklep organa prve stopnje.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekal tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporna pravilnost seznama zaostalih obveznosti. Tožnik namreč navaja, da je bila njegova odločba za odmero dohodnine za leto 1996 odpravljena (izvršilni naslov z dne 7. 2. 2000) in kot dokaz predloži sodbo U 264/2001 z dne 6. 3. 2003, s katero je bila odpravljena odločba Davčne uprave RS, Glavnega urada Ljubljana z dne 23. 12. 2000, in odločbo Ministrstva za finance z dne 15. 4. 2003, s katero je bila odpravljena odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Novo mesto, z dne 7. 2. 2000. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v davčnem postopku (nanj je revizijsko sodišče vezano in glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 tudi ni pristojno za presojo njegove pravilnosti), pravilno presodilo, da je sklep o prisilni izterjavi dolga iz sredstev na tožnikovih računih z dne 13. 3. 2001, pravilen in pravilno temelji na določbah 40., 42., 43., 44. in 46. člena ZDavP.

10. Ker tožnik zapadlih davkov ni plačal v predpisanih rokih, je bil zoper njega v skladu z 40. členom ZDavP s sklepom z dne 13. 3. 2001 pravilno in utemeljeno uveden postopek prisilne izterjave davčnega dolga iz sredstev na njegovih računih. Navedeni sklep vsebuje vse obligatorne sestavine, določene v 43. členu ZDavP, pri čemer je izvršilni naslov seznam zaostalih obveznosti, ki ga je sestavilo knjigovodstvo davčnega urada, tako kot je določeno v 44. členu ZDavP in je sestavni del navedenega prvostopnega sklepa. V seznamu zaostalih obveznosti so za vsako vrsto obveznosti navedeni izvršilni naslov, datum izvršljivosti posameznih izvršilnih naslovov, višina dolga in višina obresti, kar je v skladu z določbami 43. in 44. člena ZDavP.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožniku v predhodnem odmernem postopku že dana možnost izpodbijati izvršilni naslov. S pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi pa ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo, to je izvršilnega naslova (prvi odstavek 46. člena ZDavP).

12. V upravnem sporu se pravilnost in zakonitost upravnega akta presojata glede na dejansko in pravno stanje ob odločitvi o pravici, kar je praviloma v upravnem postopku ob odločanju prvostopnega upravnega organa. Nove okoliščine so lahko predmet novega postopka, ki utesni izvršbo (47. člen ZDavP). Že zato poznejša odprava izvršilnega naslova (odločba o dohodnini za leto 1996 je bila odpravljena šele leta 2003) na pravilnost odločitve davčnih organov oziroma sodišča prve stopnje ne vplivajo. Tako sta sodba U 264/2001 z dne 6. 3. 2003 in odločba Ministrstva za finance z dne 15. 4. 2003, ki ju je tožnik priložil reviziji, za odločitev v tej zadevi nepomembni novoti. Sicer pa smejo stranke v skladu s 87. členom ZUS-1 v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Takšnih ugovorov pa revident nima.

13. Katere določbe postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo v izpodbijani sodbi, revident ne navede izrecno. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, pavšalnega in neobrazloženega ugovora ni presojalo.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.