Jedro

Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, če organ, ki odloča o dovoljenju za nabavo orožja, v postopku ni izvedel vseh dokazov v zvezi z razlogi, s katerimi stranka utemeljuje svoj zahtevek (izrečene grožnje, pa čeprav le po telefonu, z vidika primerov, ki jih je stranka kot kazenski sodnik obravnavala).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 13.6.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote z dne 24.2.1995, s katero je tožniku zavrnila izdajo dovoljenja za nabavo samokresa. V obrazložitvi odločbe tožena stranka utemeljuje svojo odločitev s tem, da tožnik ni navedel nobenega konkretnega razloga, iz katerega bi izhajalo, da je upravičen do orožja. Iz splošnih dejstev, da opravlja odgovorno službo, da mu nekateri obsojenci grozijo in da ima hišo na samem, ni mogoče utemeljeno sklepati, da je njegova osebna varnost kakorkoli ogrožena in da bi zato potreboval orožje. Zato je tožena stranka presodila, da je prvostopni organ utemeljeno zavrnil tožnikov zahtevek.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke, ker je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker so kršena pravila postopka in ker je napačno uporabljen materialni predpis. Trdi, da izpolnjuje vse pogoje za izdajo orožnega dovoljenja, tako glede neoporečnosti kot tudi glede ogroženosti. Res je sicer, da še ni prišlo do konkretnih dejanj, vendar ogroženost obstaja glede na funkcijo, ki jo opravlja in glede na dejstvo, kje živi. V podporo svojim trditvam je tožnik predložil tudi dopis z dne 22.10.1996, ki ga je poslalo Okrajno sodišče Ministrstvu za pravosodje v zvezi z varnostnimi razmerami na tem sodišču. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka trdi, da je bil postopek voden v skladu s predpisi, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da je bil pravilno uporabljen tudi materialni predpis. Izpodbijana odločba, kot tudi prvostopna odločba, sta izdani v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Razlog, s katerim opravičuje tožnik nabavo orožja, pa nedvomno ni dovolj tehten za izdajo zaprošenega dovoljenja iz razlogov, ki so po mnenju tožene stranke dovolj obširno obrazloženi v izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za nabavo orožja je bila zavrnjena na podlagi 1. odstavka 20. člena Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in 44/90). Po tej določbi ima upravni organ diskrecijsko pravico da odreče dovoljenje za nabavo orožja iz treh razlogov: 1) če ugotovi, da ni upravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje, 2) če tako narekujejo koristi javnega reda in miru in 3) če so zaradi okoliščin, v katerih prosilec živi, utemeljeni pomisleki zoper izdajo dovoljenja. Tožniku je bila izdana negativna odločba iz prvega razloga in sicer, da ni upravičenih razlogov, da bi imel varnostno orožje. Svojo odločitev je prvostopni organ utemeljil z navedbo, da dejstva, da tožnik stanuje na samem, da opravlja sodniško službo in da mu nekateri bivši obtoženci besedno grozijo, niso zadostni razlogi za izdajo dovoljenja za nabavo samokresa. To isto ponavlja v izpodbijani odločbi tudi tožena stranka s pristavkom, da je tožnik izrecno povedal, da so grožnje izrečene po telefonu in da glede varnosti do sedaj ni imel težav.

Če je upravni organ upravičen odločati v upravni stvari po prostem preudarku, v tem primeru je, mora v upravnem postopku ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki so šele podlaga za odločanje po prostem preudarku. Prosti preudarek pomeni pooblastilo, na podlagi katerega je organ pri istem dejanskem stanju upravičen izbrati izmed več pravno enako možnih odločitev tisto odločitev, ki jo spričo podanih okoliščin v konkretnem primeru, glede na javno korist, šteje za najprimernejšo. Za zakonito in pravilno odločbo mora torej upravni organ ugotoviti tista dejstva, ki jih določa materialni predpis, v tem primeru Zakon o orožju, na podlagi katerega je treba odločiti v konkretni upravni stvari. V tem primeru se upravni organ sklicuje le na dejstvo, da tožnik ni navedel nobenega konkretnega razloga, iz katerega bi izhajalo, da je upravičen do orožja. Iz izpodbijane odločbe, pa tudi iz upravnih spisov, ni razvidno, da bi organ v postopku izvedel konkretne dokaze v zvezi z razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje svoj zahtevek. Okoliščine, da tožnik opravlja odgovorno službo sodnika, očitno kazenskega, da mu bivši obsojenci grozijo in da stanuje na samem (prva najbližja kmetija naj bi bila oddaljena 4 km), po mnenju sodišča, tako z vidika postopkovnih pravil, kot tudi materialnega zakona, ne dovoljujejo odločitve brez ugotovitve materialne resnice in tudi navedbe konkretnih in ne le pavšalnih razlogov, ki so odločilno vplivali na odločitev v stvari. Glede na funkcijo, ki jo tožnik (kazenski sodnik) opravlja, in glede na splošne družbene razmere (povezane z opravljanjem te funkcije), bo moral upravni organ v ponovnem postopku ugotoviti ali okoliščine, na katere opira tožnik svoj zahtevek (izrečene grožnje, pa čeprav le po telefonu, gledano predvsem z vidika primerov, ki jih je tožnik doslej obravnaval), opravičujejo tožnikovo trditev, da je njegova osebna varnost ogrožena oziroma objektivno kažejo na to, da je tožnik bolj izpostavljen konkretnim nevarnostim kot večina ostalih državljanov. Glede na navedeno bo moral upravni organ oceniti, ali je orožje v tem primeru edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za zavarovanje pred konkretnimi nevarnostmi, če te res obstajajo (lahko tudi le z vidika občutka ogroženosti, ker se zanje predvideva, da se lahko tudi udejanjijo). Tožena stranka bo torej morala v ponovnem postopku navedene okoliščine posebej skrbno preveriti in šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev v ugotovitvenem postopku bo lahko napravila sklep o dejanskem stanju in tudi odločila o zadevi.

Ker so bila v upravnem postopku kršena pravila postopka in dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).