Jedro

Niso utemeljene pritožničine navedbe, da je obsojenec že od 8. 4. 2022 na prostosti in bi mu izvršitev zaporne kazni po nepotrebnem poslabšala kvaliteto življenja. Dejstvo je, da vsako prestajanje zaporne kazni poslabša kvaliteto življenja, vendar bi na to moral obsojenec misliti pred tem, ko je izvršil kaznivo dejanje, glede katerega sodišče prve stopnje pravilno ni prezrlo, da ga je izvršil celo v navzočnosti pravosodnega policista med prestajanjem zaporne kazni.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Mariboru zavrnilo predlog obsojenega A. A., ki ga je vložil po svoji zagovornici in predlagal, da bi se kazen enega leta zapora, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 38211/2019 z dne 24. 5. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 38211/2019 z dne 11. 10. 2022 izvršila z delom v splošno korist. 2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica obsojenca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obsojenca ugodi, podredno pa predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zgolj povzemalo splošna merila in poročila zaprošenih institucij, medtem ko se v dokazni oceni glede teh okoliščin ni konkretno opredelilo oziroma je kot odločilno izpostavilo le obsojenčevo večkratno predkaznovanost in njegovo domnevno nevarnost v družbi. Zagovornica s takšnimi navedbami smiselno meri na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj naj izpodbijani sklep ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih, vendar nima prav.

5. Zagovornica meni, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo okoliščin, povezanih z osebnostjo obsojenca, ki je na prostosti bolj miren in lahko skrbi za svojo mater in obiskuje svojo mladoletno hčerko, pri čemer bi izvršitev zaporne kazni negativno vplivala na njegovo psihično počutje, saj je že od 8. 4. 2022 na prostosti in bi mu izvršitev zaporne kazni po nepotrebnem poslabšala kvaliteto življenja. S takšnimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje se je poglobljeno in kritično opredelilo do vseh pomembnih okoliščin, ki jih kot materialnopravno izhodišče za presojo utemeljenosti predloga za izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist predvideva deveti odstavek 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Do vseh pravno relevantnih okoliščin, tudi v povezavi s poročili zaprošenih institucij, to je Probacijske enote in Centra za socialno delo, se je zlasti v točkah 9 do 16 natančno opredelilo, ob tem pa je ustrezno upoštevalo še podatke, razvidne iz izpiska iz kazenske evidence za obsojenca.

6. Zagovornica v pritožbi sicer pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da alternativne izvršitve zaporne kazni ni mogoče izključiti niti pri povratnikih, vendar kritizira nadaljnji zaključek prvostopenjskega sodišča, ki je poudarilo dejstvo, da gre pri obsojencu za specialnega povratnika, saj meni, da tudi v tem primeru ni mogoče izključiti alternativnega načina izvršitve kazni. Pri tem se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 16763/2013 z dne 4. 10. 2018, vendar s takšnimi navedbami ne more prepričati. S citiranim sklepom višjega sodišča (s katerim je bil prvostopenjski sklep spremenjen in je bil predlog obsojenca za izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist zavrnjen) je namreč kvečjemu utrjeno stališče prvostopenjskega sodišča, ki je ob obdolženčevi predkaznovanosti presojalo tudi druge objektivne in subjektivne okoliščine, saj se je opredelilo tako do osebnih in družinskih razmer obsojenca, kot tudi glede načina izvršitve kaznivega dejanja, v zvezi s katerim je predlagal alternativni način izvršitve zaporne kazni.

7. Kot ključno pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča upoštevalo obsojenčevo obsežno predkaznovanost tudi za istovrstno kaznivo dejanje, saj je ta presoja bistvena za oceno utemeljenosti obsojenčevega predloga za nadomestno izvršitev izrečene zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je v tem pogledu napravilo povsem pravilno oceno, da kaže obsojenčevo ponavljanje kaznivih dejanj na njegov negativen odnos do pravnih in družbenih norm ter vrednot, ki jih kljub predhodnim kazenskim sankcijam, ko mu je bilo večkrat ugodeno tudi alternativno prestajanje zaporne kazni, ne spoštuje. Pri presoji utemeljenosti predloga za alternativno izvršitev zaporne kazni je namreč treba upoštevati tudi dejstvo, da se z izvršitvijo kazenske sankcije uresničuje splošen namen izrekanja kazenskih sankcij, to je zagotovitev spoštovanja prava in preprečitev grobih kršitev ter ogrožanja pravnih vrednot, varovanih s kazensko zakonodajo. Tako se s kaznijo, še zlasti zaporno kot edino prostostno kaznijo uveljavljata dva temeljna namena, to je povračilnost (retribucija) in preprečevanje (prevencija). Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi utemeljeno zaključilo, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojenemu A. A. ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna nadomestitev kazni tudi ne bi delovala specialno in generalno preventivno, niti ne v usmeri socializacije storilca. Navedeno ga namreč ne bi odvračalo od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje, na kar je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo glede na njegove prehodne obsodbe, ko ga tudi dvakratna uspešna izvršitev dela v splošno korist ni odvrnila od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj.

8. Sodišče prve stopnje pa tudi ni prezrlo obsojenčevih osebnih in družinskih razmer, ko se je v točki 14 razlogov izpodbijanega sklepa opredelilo tudi glede njegovih navedb v zvezi s skrbjo za bolno mamo in izvajanja stikov z mladoletno hčerko, saj je glede na podatke probacijske enote ugotovilo, da je obsojenčeva mati hospitalizirana, z mladoletno hčerko pa glede na poročilo tako probacijske enote kot centra za socialno delo obsojenec nima stikov zadnja štiri leta, pri čemer ima lahko s hčerko stike izključno prek razglednic in zadnjo pošto je hčerka od njega prejela 23. 6. 2021. Pritožnica tako z navedbami, da se je obsojenec pokesal in ustalil ter da bi pričel ponovno skrbeti za svojo bolno mater in da je izkazal željo po ponovni vzpostavitvi stikov z mladoletno hčerko ne more uspeti. Prav tako niso utemeljene pritožničine navedbe, da je obsojenec že od 8. 4. 2022 na prostosti in bi mu izvršitev zaporne kazni po nepotrebnem poslabšala kvaliteto življenja. Dejstvo je, da vsako prestajanje zaporne kazni poslabša kvaliteto življenja, vendar bi na to moral obsojenec misliti pred tem, ko je izvršil kaznivo dejanje, glede katerega sodišče prve stopnje pravilno ni prezrlo, da ga je izvršil celo v navzočnosti pravosodnega policista med prestajanjem zaporne kazni.

9. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi povsem pravilno in utemeljeno zaključilo, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, pri čemer je svoje zaključke v izpodbijanem sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo z razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 10. Po obrazloženem, in ker v pritožbeni obrazložitvi ni bilo zaslediti ničesar drugega, do česar bi se moralo pritožbeno sodišče posebej opredeliti, je o pritožbi obsojenčeve zagovornice odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Pritožbeno sodišče je obsojenca kljub neuspešni pritožbi oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka glede na njegove premoženjske razmere, ugotovljene v kazenskem postopku na prvi stopnji (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).