Jedro

Glede na prvi odstavek 22. člena ZPIZ-2 je pogoj za prenehanje zavarovalnega razmerja (in s tem prenehanje lastnosti zavarovanca) prenehanje delovnega razmerja, ki je bilo podlaga za ugotovitev obstoja takšnega razmerja (in za pridobitev lastnosti zavarovanca), in ne ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je bilo delovno razmerje vzpostavljeno. Za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja oziroma njegovega prenehanja je pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Ker delovno sodišče v sporu o ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020 ni odločilo o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri stranskem intervenientu (niti s 30. 9. 2021 niti s kasnejšim datumom), toženec ob že vzpostavljenem zavarovalnem razmerju v obdobju od 16. 10. 2020 do 30. 9. 2021, ki je bilo posledica prijave stranskega intervenienta, ni imel podlage za odločitev, da je tožniku prenehala lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu z dnem 15. 10. 2020, torej za nazaj.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni:

-v I. točki izreka v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka tako, da se pritožbi v tem delu ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi:

"II. Odločbi tožene stranke št. dosjeja 9231788, št. zadeve 10301-1252823/2021 z dne 24. 10. 2022 in št. dosjeja 9231788, št. zadeve 10301-1252823/2021 z dne 3. 3. 2022 se odpravita.

Tožeči stranki z dnem 30. 9. 2021 preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A. za polni delovni čas 40 ur na teden.

III. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 529,64 EUR."

-v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 225,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

II.Tožena stranka je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti revizijske stroške v znesku 344,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Stranski intervenient na strani tožene stranke sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti odločb toženca št. dosjeja 9231788, št. zadeve 10301-1252823/2021 z dne 24. 10. 2022 in št. dosjeja 9231788, št. zadeve 10301-1252823/2021 z dne 3. 3. 2022 (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za odpravo navedenih odločb in ugotovitev, da tožniku s 30. 9. 2021 preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A. za polni delovni čas 40 ur na teden (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije svoje stroške pritožbe (II. točka izreka).

3.Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 244/2023-6 z dne 11. 3. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi utemeljuje prenehanje lastnosti zavarovanca z učinkom za nazaj.

4.Tožnik se v reviziji ne strinja s stališčem sodišč druge in prve stopnje, da ničnost pogodbe o zaposlitvi na lastnost zavarovanca učinkuje za nazaj. V zvezi s tem jima očita zmotno uporabo 14. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) ter uveljavlja, da je treba glede posledic ničnosti pogodbe o zaposlitvi upoštevati posebno naravo delovnega razmerja, na katerega so vezane pravice in obveznosti iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Nasprotuje presoji sodišč, da delovno razmerje na podlagi nične pogodbe o zaposlitvi ni moglo nastati. Ker je bil od 16. 10. 2020 do 31. 10. 2021 v bolniškem staležu, je bilo delovno razmerje realizirano, po stališču Vrhovnega sodišča RS pa ničnost pogodbe o zaposlitvi v takšnem primeru ne pomeni, da delavec ni bil v delovnem razmerju (VIII Ips 89/2008). Če sodišče ob ugotovitvi neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne določi datuma prenehanja delovnega razmerja, neveljavnost pogodbe o zaposlitvi pod pogojem, da sta stranki pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja dotlej dejansko izvrševali, učinkuje le za naprej. Navedeno izhaja tudi iz obrazložitve predlagatelja zakona k 12. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) in 14. členu ZDR-1. Tožnik še poudarja, da glede na določbo 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.) zavarovanje traja do prenehanja delovnega razmerja in ne do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Toženec mu je z odvzemom statusa zavarovanca za nazaj nezakonito odvzel pravice iz obveznega zavarovanja iz prvega odstavka 3. člena ZPIZ-2, s tem pa kršil njegovo pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.). Priglaša stroške revizije.

5.Toženec na revizijo ni odgovoril, je pa odgovor na revizijo podal stranski intervenient na strani toženca (v nadaljevanju: stranski intervenient). V odgovoru navaja, da je tožnika na podlagi prisilnih predpisov prijavil v obvezna zavarovanja in do odločitve v individualnem delovnem sporu zanj za obdobje od 16. 10. 2020 do 30. 9. 2021 (ko je bil tožnik v bolniškem staležu) plačeval prispevke za obvezno zavarovanje. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6.Revizija je utemeljena.

7.Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8.V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik pri stranskem intervenientu najprej zaposlen kot ravnatelj na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 16. 10. 2015 do 15. 10. 2020. Dne 10. 9. 2020 je s stranskim intervenientom sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom od 16. 10. 2020 dalje za delovno mesto učitelj v podaljšanem bivanju, na podlagi katere je bil od 16. 10. 2020 do 30. 9. 2021 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot delavec v delovnem razmerju pri stranskem intervenientu. V skladu s to pogodbo je tožnik 16. 10. 2020 tudi prišel na delo k stranskemu intervenientu, vendar je z dela predčasno odšel in še istega dne nastopil bolniški stalež vse do 31. 10. 2021.

9.Stranski intervenient je vložil tožbo z zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020. Delovno sodišče v Kopru, Zunanji oddelek v Novi Gorici, je s sodbo Pd 81/2020 z dne 13. 5. 2021, ki je bila potrjena s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 410/2021 z dne 30. 9. 2021, odločilo, da je navedena pogodba o zaposlitvi nična. Izrek navedene sodbe delovnega sodišča ne vsebuje ugotovitve, da delovno razmerje med tožnikom in stranskim intervenientom na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020 ni obstajalo ali da je prenehalo.

10.Stranski intervenient je po prejemu te sodbe pri tožencu podal zahtevo za uvedbo postopka za ugotavljanje lastnosti zavarovanca za tožnika v obdobju od 16. 10. 2020 do 30. 9. 2021. Toženec je s prvostopenjsko odločbo z dne 3. 3. 2022 odločil, da tožniku z dnem 15. 10. 2020 preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu za polni delovni čas 40 ur na teden. Navedeno odločbo je oprl na to, da je bila v individualnem delovnem sporu pravnomočno ugotovljena ničnost pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020, kar je zadosten razlog za ugotovitev prenehanja obstoja lastnosti zavarovanca na podlagi delovnega razmerja po 14. členu ZPIZ-2. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je toženec zavrnil z drugostopenjsko odločbo z dne 24. 10. 2022.

11.Tožnik je navedeni odločbi toženca izpodbijal v tem socialnem sporu. Primarno je zahteval ugotovitev ničnosti odločb, podredno pa njuno odpravo z ugotovitvijo, da mu lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu preneha z dnem 30. 9. 2021. Oba zahtevka sta pravnomočno zavrnjena.

12.Dopuščeno vprašanje in s tem obseg revizijskega preizkusa se nanaša na pravilnost odločitve o zavrnitvi podrednega zahtevka tožnika.

V tem okviru je revizijsko sporno, ali ničnost pogodbe o zaposlitvi, ki je bila pravnomočno ugotovljena 30. 9. 2021, utemeljuje prenehanje že vzpostavljene lastnosti zavarovanca za nazaj (od 16. 10. 2020), kot je odločil toženec in čemur sta sledili sodišči druge in prve stopnje, ali ne, za kar se v reviziji zavzema tožnik.

13.Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da ničnost pogodbe velja za nazaj (ex tunc), sodna ugotovitev ničnosti pa je le deklaratorne narave. Pri tem je izhajalo iz 14. člena ZDR-1 v zvezi s 86. in 87. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Ob navajanju razlogov za ničnost pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020, ki so bili ugotovljeni v postopku individualnega delovnega spora, je zaključilo, da ni mogoče ugotavljati elementov delovnega razmerja, niti ni mogoče šteti, da je bila pogodba o zaposlitvi izpolnjena. Ker je bila pogodba o zaposlitvi s pravnomočno sodbo ugotovljena za nično, delovno razmerje med tožnikom in stranskim intervenientom 16. 10. 2020 ni nastalo niti ni moglo nastati. Zato tudi zavarovalno razmerje ni nastalo, toženec pa je imel dejansko in pravno podlago za odločitev, da tožniku z dnem 15. 10. 2020 preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu za polni delovni čas 40 ur na teden.

14.Sodišče druge stopnje se je s temi razlogi strinjalo in kot ključno poudarilo, da tožnik v spornem obdobju od 16. 10. 2020 do 30. 9. 2021 ni bil v delovnem razmerju, zato ni izpolnjeval pogojev iz prvega odstavka 14. člena ZPIZ-2 za obvezno zavarovanje na podlagi takšnega razmerja.

15.Presoja sodišč druge in prve stopnje je materialnopravno zmotna.

16.Pravno podlago za odločitev o lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja predstavljajo določbe ZPIZ-2 in Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1, Ur. l. RS, št. 111/13 in nasl.). V prvem odstavku 6. člena ZPIZ-2 je določeno, da so v obvezno zavarovanje vključene fizične osebe ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa ta zakon ali mednarodna pogodba. Po drugem odstavku istega člena zavarovalno razmerje nastane na podlagi tega zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Med takšna pravna razmerja se glede na prvi odstavek 14. člena ZPIZ-2 uvršča tudi delovno razmerje. Trajanje zavarovanja ureja 22. člen ZPIZ‑2, ki v prvem odstavku določa, da zavarovanje traja od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, do prenehanja takšnega razmerja, razen če ta zakon ne določa drugače.

17.Na povzete določbe ZPIZ-2 se navezuje ureditev v ZMEPIZ-1. Po 74. členu v času izdaje odločb toženca veljavnega ZMEPIZ-1 je zavarovalno razmerje po tem zakonu razmerje med fizično osebo, ki se vključi v obvezno zavarovanje na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zavodom. Skladno s prvim odstavkom 75. člena ZMEPIZ-1 ima lastnost zavarovanca po tem zakonu vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po predpisih, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je prijavljena v obvezno zavarovanje. Po prvem odstavku 76. člena ZMEPIZ-1 oseba pridobi lastnost zavarovanca z dnem vzpostavitve pravnega razmerja, ki je podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če je bila zanjo vložena prijava v zavarovanje.

18.Posledice ničnosti pogodb v splošnih pravilih civilnega prava ureja 87. člen OZ, ki v prvem odstavku določa, da mora v primeru, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. Po tej določbi ničnost pogodbe učinkuje za nazaj (ex tunc), vendar pa se splošna pravila civilnega prava pri določanju posledic ničnosti (in izpodbojnosti) pogodbe o zaposlitvi skladno s 14. členom ZDR-1 uporabljajo smiselno, če ta zakon ne določa drugače. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS že v odločbi VIII Ips 89/2008 z dne 23. 6. 2009 pojasnilo, da ničnost pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da delavec ni bil v delovnem razmerju, če je bilo delovno razmerje dejansko realizirano. Podobno stališče izhaja tudi iz obrazložitve 14. člena Predloga zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1).

19.Tožnik v reviziji utemeljeno uveljavlja, da sta sodišči nižjih stopenj pri določanju posledic ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020 zmotno izhajali predvsem iz splošne ureditve v OZ, ne da bi pri tem upoštevali predstavljeno omejeno učinkovanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi na delovno razmerje, ki se je dejansko izvrševalo. Pri tem je bilo napačno že njuno izhodišče, da zaradi odsotnosti elementa podrejenosti delavca do delodajalca ob sklenitvi sporne pogodbe o zaposlitvi in dejstvu, da je bila ta sklenjena v nasprotju prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, delovno razmerje med tožnikom in stranskim intervenientom na njeni podlagi sploh ni moglo nastati niti se pogodba o zaposlitvi ne more šteti za izpolnjeno.

20.Te okoliščine niso ovira, da se pravice in obveznosti iz nične pogodbe o zaposlitvi v praksi uresničujejo oziroma da se delovno razmerje na njeni podlagi dejansko realizira. Iz ugotovitev sodišč in tudi iz navedb stranskega intervenienta izhaja, da je stranski intervenient na podlagi sporne pogodbe o zaposlitvi z dnem 16. 10. 2020 tožnika prijavil v zavarovanje kot svojega delavca in iz tega naslova zanj plačeval prispevke. Podpisana pogodba o zaposlitvi se je torej v obdobju od 16. 10. 2020 do 30. 9. 2021 izvrševala. Na drugačno presojo tudi ne vpliva okoliščina, da je bil tožnik ves čas v bolniškem staležu. Uresničevanje medsebojnih pravic in obveznosti delavca in delodajalca v času trajanja bolniškega staleža predstavlja izvrševanje pravic iz delovnega razmerja, glede vpisa v matično evidenco in priznavanja lastnosti zavarovanca pa se obdobje bolniškega staleža obravnava enako kot obdobje, v katerem delavec opravlja delo (in s tem izvršuje svoje obveznosti iz delovnega razmerja).

21.Tožnik v reviziji prav tako utemeljeno poudarja, da je glede na prvi odstavek 22. člena ZPIZ-2 pogoj za prenehanje zavarovalnega razmerja (in s tem prenehanje lastnosti zavarovanca) prenehanje delovnega razmerja, ki je bilo podlaga za ugotovitev obstoja takšnega razmerja (in za pridobitev lastnosti zavarovanca), in ne ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je bilo delovno razmerje vzpostavljeno. Za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja oziroma njegovega prenehanja je pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Ker delovno sodišče v sporu o ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020 ni odločilo o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri stranskem intervenientu (niti s 30. 9. 2021 niti s kasnejšim datumom), toženec ob že vzpostavljenem zavarovalnem razmerju v obdobju od 16. 10. 2020 do 30. 9. 2021, ki je bilo posledica prijave stranskega intervenienta, ni imel podlage za odločitev, da je tožniku prenehala lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu z dnem 15. 10. 2020, torej za nazaj.

22.Odgovor na dopuščeno vprašanje se zato glasi, da v okoliščinah konkretnega primera ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne utemeljuje prenehanja lastnosti zavarovanca z učinkom za nazaj.

23.Tožnik je v obravnavanem socialnem sporu zahteval odpravo izpodbijanih odločb toženca, vendar mu sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeno nista ugodili. Zato je vrhovno sodišče reviziji ugodilo, odločitvi sodišč nižjih stopenj v delih, ki se nanašata na zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka za odpravo odločb toženca in na ugotovitev, da tožniku z dnem 30. 9. 2021 preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A. za polni delovni čas 40 ur na teden, spremenilo tako, da je podrednemu tožbenemu zahtevku ugodilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

24.V posledici te odločitve je vrhovno sodišče spremenilo tudi odločitvi o stroških postopka na prvi in drugi stopnji. Ker je tožnik v sporu v pretežnem delu uspel (uspel ni le z zahtevkom za ugotovitev ničnosti odločb toženca, zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški), mu mora toženec v skladu z Odvetniško tarifo (Ur.l. RS, št.2/15 in nasl.) povrniti potrebne stroške postopka na prvi stopnji, in sicer 300 točk za tožbo in 300 točk za udeležbo na naroku za glavno obravnavo, 120 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko, 2 % materialnih stroškov in 89,00 EUR kilometrine, kar skupaj znaša 529,64 EUR. Vrhovno sodišče o zakonskih zamudnih obrestih od teh stroškov ni odločalo, ker jih tožnik ni priglasil. Toženec mora tožniku povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini 375 točk, kar znaša 225,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

25.Tožnik je upravičen tudi do povračila stroškov v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, in sicer za predlog za dopustitev revizije in revizijo v višini priglašenih 562,50 točk, povečano za materialne stroške, kar skupaj znaša 344,25 EUR. V primeru zamude bo moral toženec tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti. Stranski intervenient sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

26.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------

1Tožnik je bil po podatkih matične evidence zavarovancev v obdobju od 16. 10. 2015 do 30. 9. 2021 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu za polni delovni čas 40 ur tedensko, od 1. 10. 2021 pa je bil vključen v zavarovanje iz naslova delovnega razmerja pri drugem delodajalcu za polni delovni čas 40 ur tedensko.

2Revizija zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti odločb toženca ni bila niti predlagana.

3Po tej določbi se obvezno zavarujejo delavci v delovnem razmerju na območju Republike Slovenije.

4V tej zadevi je šlo za individualni delovni spor, presoja o ničnosti pogodbe o zaposlitvi pa je temeljila na ugotovitvi, da je bila ta sklenjena za neustrezno delovno mesto v nasprotju s prisilnim predpisom 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ‑1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.). Z vidika vprašanja omejenega učinkovanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi na delovno razmerje, ki je bilo dejansko realizirano, vzrok ničnosti sicer ni pomemben.

5

Primerjaj tudi zadevo VSRS VIII Ips 79/2009 (sodba z dne 26. 10. 2010). V tem individualnem delovnem sporu je sodišče presojalo posledice spremembe že izvršene pravnomočne ugodilne odločitve o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi na delovno razmerje v zavrnilno. Delodajalec je namreč na podlagi pravnomočne sodbe o nezakonitosti odločitve o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v predhodnem sporu delavko pozval nazaj na delo in z njo sklenil pogodbo o zaposlitvi, nato pa je vrhovno sodišče spremenilo pravnomočno ugodilno sodbo sodišča druge stopnje in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Delodajalec je zato delavki izdal ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je delavka neuspešno izpodbijala pred sodiščem. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da zaradi oživitve dokončne odločitve o prenehanju delovnega razmerja ni bilo pravne podlage, da bi tožnica imela status delavke v delovnem razmerju in pravice iz delovnega razmerja, ob tem pa poudarilo, da to ne more veljati za čas, ko je delodajalec na podlagi pravnomočne sodbe delavki vzpostavil delovno razmerje. V času do ponovne odjave iz delovnega razmerja je bila tožnica namreč dejansko v delovnem razmerju na podlagi podpisane pogodbe o zaposlitvi in ji ni mogoče odvzeti pravic iz tega razmerja.

EPA: 728-VI z dne 19. 10. 2012. Iz obrazložitve predloga izhaja, da ničnost oziroma razveljavitev pogodbe o zaposlitvi pod pogojem, da sta obe stranki dotlej dejansko izvrševali pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, učinkujeta od njune ugotovitve naprej.

Točka a prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.).

Podlaga za takšno odločitev bi bil lahko četrti odstavek 118. člena ZDR-1.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 14, 14/1, 22, 22/1 Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (2013) - ZMEPIZ-1 - člen 76, 76/1 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.