Jedro

Predmet tožbenega zahtevka ni škoda, ki je nastala tožniku, ampak tožnik od toženca uveljavlja terjatev, ki je bila s cesijo prenesena nanj. Vsebina terjatve se s cesijo ne spremeni. Cesionar v celoti vstopi v pravni položaj, ki ga je ime pred cesijo cedent. Pri odškodnini zaradi kršitve leasing pogodbe ni bistveno, kakšna je ocenjena tržna vrednost predmeta leasinga, temveč ali je leasingodajalec pri njegovi prodaji ravnal s potrebno skrbnostjo ter izvedel razumne ukrepe za zmanjšanje škode.

Ustrezna skrbnost leasingodajalca pri prodaji ne obsega tudi oglaševanja v tujini.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 155386/2015 z dne 14. 12. 2015 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 7.949,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 dalje do plačila, ter v tretjem odstavku izreka, v katerem je toženi stranki naloženo v plačilo 44,00 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnim obrestmi od 26. 12. 2015 dalje do plačila, za znesek 46,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 dalje do plačila pa se navedeni sklep v prvem odstavku izreka razveljavi in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 155386/2015 z dne 14. 12. 2015 zaradi delnega umika tožbe razveljavi v prvem odstavku izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 7.995,50 za čas od 15. 11. 2014 do 30.11.2015 in pravdni postopek v tem obsegu ustavi (I. točka izreka) in razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 155386/2015 z dne 14. 12. 2015 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka, in sicer glede zneska 7.995,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka) ter tožencu naložilo v plačilo pravdne stroške tožnika v znesku 1.357,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja prekluzijo vseh trditev in dokazov, ki jih je tožnik podal po prvem naroku za glavno obravnavo in po poteku roka, ki ga je sodišče prve stopnje določilo na naroku 26. 1. 2017. Meni tudi, da je bil tožnik dolžan že na podlagi njegovih ugovornih navedb postaviti ustrezno trditveno podlago in predlagati dokaze, ki dokazujejo utemeljenost zahtevka. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo katere navedbe in dokaze, ki jih je tožnik podal po pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2017, je štelo za pravočasne, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnik je bil zaradi ugotavljanja morebitne škode tudi dolžan izkazati znesek, za katerega je bila terjatev prodana. Tožnik ni ravnal v skladu s 17. točko Splošni pogojev za finančni leasing premičnin (v nadaljevanju splošni pogoji), ki določa obračun razmerja v primeru odstopa od pogodbe. Tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pogojev glede ugotavljanja vrednosti predmeta leasinga ni bilo mogoče upoštevati, ker so bila razhajanja pravdnih strank jasna in do sporazumne vrednosti predmeta leasinga ni moglo priti. Res so bila razhajanja med pravdnima strankama, vendar šele v pravdnem postopku, ko je toženec izvedel kdaj, za kakšno ceno in na kakšen način je tožnik prodal avtomobil. Vse do pravdnega postopka o načinu in prodajni ceni ni bil seznanjen, kar prestavlja kršitev splošnih pogojev. Meni tudi, da je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec načinu obračuna, ki ga je napravil tožnik, ni ugovarjal, protispisen. V pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2017 je pod točko 3 ugovarjal obračunu tožnika, ker je glavnemu dolgu pripisal tudi obračunane zamudne obresti in tako obračunal obresti od obresti. Prav tako je ugovarjal plačilu zneska 1.903,23 EUR in tožnika pozval, da predloži dokazilo o njegovem plačilu. Tožnik je potrdilo predložil prepozno, dne 24. 3. 2017. Predloženo potrdilo tudi ne dokazuje plačila tožencu naloženih zneskov. Toženec obveznosti iz naslova zavarovanja ni bil dolžan plačati, ker je tožnik odstopil od leasing pogodbe, prav tako vozilo ob odvzemu ni bilo registrirano. Tožnik je odstopil od pogodbe 2. 3. 2013, ko je od toženca prevzel vozilo, kar izhaja iz prevzemnega zapisnika. Tožnik je obračunal obresti od 27. do 30. obroka, pri čemer pa obračunani obroki odstopajo od anuitetnega načrta, kar dokazuje ugovorne navedbe toženca, da je tožnik obračunal obresti od obresti. Toženec je ugovarjal tudi, da tožnik vozila ni prodajal z ustrezno stopnjo strokovnosti in vestnosti ter bi ga lahko prodal za bistveno višjo ceno. Vozilo je bilo s strani cenilca ocenjeno prenizko. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaza toženca, da se je isto vozilo v letu 2016 s prevoženimi 83.000 kilometri prodajalo preko interneta za znesek 26.900,00 EUR in je bilo očitno prodano, ker ni bilo več oglaševano, kar dokazuje tudi odgovor Upravne enote, da je vozilo v letu 2016 zamenjalo lastnika. Toženec res ni dokazal, da je bilo vozilo prodano za 26.900,00 EUR, ker tega podatka v javnih evidencah nimajo, vendar je splošno znano, da se vozila prodajajo za 10 do 15% pod oglaševano ceno, kar pomeni, da je bilo prodano za 22.800,00 EUR. To kaže, da leasingodajalec vozila ni prodajal z ustrezno skrbnostjo, vestnostjo in strokovnostjo, in je zato pri prodaji dosegel nižjo ceno, kar pa ne more bremeniti toženca. Prodaja v letu 2016 je bila bistveno drugačna od prodajne ponudbe leasingodajalca. Strokovno bi bilo oglaševanje vozila v tujini. Leasingodajalec je profesionalna organizacija, ki se ukvarja s financiranjem, vendar pa je s prodajo predmetov leasinga dobro seznanjen. Oglaševanje na tujih straneh ne pomeni dodatnih stroškov. Leasingodajalec je prodajo vodil nestrokovno, ker je računal, da bo terjatev tako ali tako izterjal od toženca. Ker je sodišče prve stopnje ugovorne navedbe toženca s predlaganimi dokazi spregledalo, je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje ne pojasni na kakšen način je izračunalo škodo kot nek interes, ki ga je imel tožnik. Tega tudi ni mogoče preveriti. Koliko je tožnik štel kot delno plačilo 27. obroka ne pojasni. Celotna obveznost na dan informativne ponudbe (2. 4. 2013) je znašala 30.981,50 EUR, kar je 10.000,00 EUR več, kot je obveznost iz naslova še neodplačane glavnice. To dokazuje, da tožnik pri informativni ponudbi ni diskotiral obresti. Neplačani zapadli obroki leasinga so obračunani v celotni neporavnani glavnici, od katere je treba odšteti realizirano plačilo. Na to je toženec izrecno opozoril. Pojasnil je tudi, da je dejanski neplačani del glavnice po anuitetnem načrtu na dan 11. 3. 2013, ko je tožnik odstopil od pogodbe, 19.866,31 EUR, vendar so v tej glavnici obračunane zamudne obresti, kar je trdil v pripravljalni vlogi z dne 1. 3. 2017, za to postavil izrecne ugovore ter predložil dokaze, ki pa jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Zgolj navedba tožnika v izpisku odprtih postavk njegove terjatve ne dokazuje, neskladnost odprtih postavk pa izhaja iz anuitetnega načrta po pogodbi in informativne ponudbe, ki so med seboj neskladni. Višina zatrjevane škode s strani tožnika ni dokazana, na kakšen način jo je sodišče prve stopnje izračunalo, ni mogoče ugotoviti. Izpodbija tudi stroškovno odločitev. Meni, da bi, glede na vsebino njegovega ugovora, tožnik moral že v prvi pripravljalni vlogi navesti trditveno podlago in predložiti dokaze, zato so vsi nadaljnji stroški vlog nepotrebni. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmetni postopek se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Ta se nato, če je na podlagi ugovora dolžnika sklep o izvršbi razveljavljen, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Taka tožba je zaradi zakonske ureditve vsebine predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, za katerega Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ne zahteva, da bi moral upnik v njem navesti dejansko podlago svojega zahtevka (23. in 41. člen v času vložitve predloga za izvršbo veljavnega ZIZ), nepopolna. Utrjeno stališče sodne prakse je, da mora pravdno sodišče v takem primeru tožnika na nepopolnost tožbe opozoriti, ga pozvati k ustrezni dopolnitvi trditvene in dokazne podlage ter ga opozoriti na posledice, če poziva ne bo upošteval. Tako je ravnalo sodišče prve stopnje tudi v obravnavanem primeru. Iz izreka pozivnega sklepa z dne 18. 4. 2016 sicer izhaja, da je tožnik dolžan navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati dokaze za ugotavljanje teh dejstev, kar bi napeljevalo na zaključek, kot ga ponuja toženec v pritožbi, vendar iz same obrazložitve sklepa in sankcije za primer, če tožnik ne bi ravnal v skladu s pozivom (zavrženje tožbe), izhaja, da gre za poziv za odpravo nepopolnosti tožbe v skladu s 108. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). To pa pomeni, da je bil dolžan tožnik v pripravljalni vlogi, ki jo je podal na podlagi poziva sodišča, navesti tista dejstva, ki omogočajo jasno individualizacijo postavljenega denarnega zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov, ter predlagati dokaze za ta dejstva. Temu je tožnik v vlogi z dne 9. 5. 2016 zadostil. Na ta zaključek tudi ne vpliva sama vsebina ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, saj gre za splošen ugovor, v katerem je toženec poleg navedb, da listina, ki jo je navedel tožnik, ne izpolnjuje zakonskih pogojev za verodostojno listino, podal le ugovor nevednosti in pavšalno prerekal tožbeni zahtevek po višini.

6. Večji del nadaljnjih pritožbenih navedb o prekluziji tožnikovih navedb in dokazov izhaja iz zmotnega stališča pritožnika, kdaj je bil izveden prvi narok za glavno obravnavo. Prvi narok za glavno obravnavo se začne šele s podajanjem tožbe (prvi odstavek 284. člena ZPP). Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 26. 1. 2017 izhaja, da do podajanja tožbe ni prišlo, saj je sodišče, zaradi zagotovitve roka tožniku za odgovor na pripravljalno vlogo toženca, ki jo je ta vložil na dan samega naroka, določilo nov datum prvega naroka za glavno obravnavo. Ta je bil nato izveden 20. 6. 2017 in tožnik je vsa dejstva navedel in dokaze predložil/predlagal do vključno konca tega naroka. V pritožbi pa toženec odpira še eno sporno vprašanje, in sicer kakšen je domet poziva, ki ga je sodišče prve stopnje naslovilo na tožnika na naroku 26. 1. 2017. Sodišče prve stopnje je na tem naroku, na prošnjo tožnika za določitev roka za odgovor na vročeno pripravljalno vlogo toženca, tožniku naložilo, „da v roku 15 dni odgovori na navedbe, sicer sodišče njegovih navedb ne bo upoštevalo“. Gre za poziv v skladu z 286.a členom ZPP, s katerim sodišče stranki omeji možnost, da bi na prvem naroku neomejeno navajala nova dejstva in dokaze. Tega je, ker gre za omejitev pravice do izjave, treba razlagati restriktivno. Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da na podlagi tega poziva tožnik ni bil prekludiran tudi glede navajanja novih navedb, ki so po vsebini izven v pripravljalni vlogi toženca z dne 26. 1. 2017 obseženega dejstvenega substrata, prav tako se poziv ni nanašal na predložitev dokazov. Temu je dodati, da glede na nekonkretiziranost in neusmerjenost poziva, ta, v skladu z ustaljeno sodno prakso in teorijo1, tudi sicer ne bi imel za posledico prekluzije glede podajanja novih navedb še na samem prvem naroku za glavno obravnavo.

7. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik vse navedbe podal in dokaze predložil do vključno prvega naroka za glavno obravnavo dne 20. 6. 2017,2 torej pravočasno. To izhaja tudi iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje jasno zapisalo, da „v zvezi z ugovorom prekluzije ugotavlja, da sta obe stranki navedbe podajali pred prvim narokom in zato niso bile prepozne“. Za neutemeljeno se tako izkaže tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere navedbe, podane po pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2017, je štelo za pravočasne.

8. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi moral tožnik za utemeljenost tožbenega zahtevka, navesti znesek, za katerega je leasingodajalec nanj prenesel vtoževano terjatev. Predmet tožbenega zahtevka namreč ni škoda, ki je nastala tožniku, ampak tožnik od toženca uveljavlja terjatev, ki je bila s cesijo prenesena nanj. Vsebina terjatve se s cesijo ne spremeni. Cesionar v celoti vstopi v pravni položaj, ki ga je ime pred cesijo cedent. V zvezi s pogodbo o odstopu terjatev, sklenjeno med tožnikom in družbo H. d.o.o. (prej X., d.o.o.) kot leasingodajalcem, je tako pravno pomembna le ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila na tožnika prenesena terjatev, ki se vtožuje v tem pravdnem postopku.

9. Podana tudi ni zatrjevana protispisnost. Obrazložitev je treba prebrati v celoti. V prvem stavku 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj, da toženec ni ugovarjal načinu obračuna, kot ga je opravil tožnik oziroma njegov pravni prednik, torej sami metodi obračuna odškodnine.3 V nadaljevanju pa je izrecno navedlo, da je toženec ugovarjal posameznim vtoževanim zneskom in ugotavljanju vrednosti predmeta leasinga ter se na nadaljnjih petih straneh obrazložitve v pretežni meri4 tudi opredelilo do ugovorov, ki jih toženec konkretizirano izpostavlja v pritožbi. Za ugotavljanje teh pravno pomembnih dejstev je tudi izvajalo dokaze. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da dejanskega stanja glede na podane ugovorne navedbe toženca, sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo.

10. Do obveznosti plačila 1.691,96 EUR iz naslova stroškov zavarovanja predmeta leasinga se je sodišče prve stopnje opredelilo v 20. točki obrazložitve. Zmotno je stališče pritožnika, da teh stroškov ni dolžan kriti, ker je pravni prednik tožnika odstopil od pogodbe. Bistvo pozitivnega pogodbenega interesa je namreč zagotoviti tak položaj sopogodbenika, v kakršnem bi se ta nahajal, če pogodba ne bi bila razdrta. Vtoževani strošek, ki ga je poravnal pravni prednik tožnika zaradi neizpolnitve s strani toženca, pa je nastal v času veljavnosti leasing pogodbe5 in v skladu s 14. točko splošnih pogojev bremeni toženca. V pritožbi izpostavljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da vozilo dne 2. 3. 2013 ni bilo registrirano, še ne pomeni, da ni bilo registrirano ob nastanku teh stroškov. Prav tako obveznost zavarovanja predmeta leasinga v skladu s splošnimi pogoji ni vezano na registracijo vozila.

11. Pritrditi je tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da je leasingodajalec ta strošek plačal, kar izhaja iz potrdila o izvršenem plačilu (priloga A 45), ki je bil predložen pravočasno, vlogi z dne 24. 3. 20176. Način, na katerega je leasingodajalec ta strošek prevalil na toženca (v več obrokih), na samo obveznosti toženca ne vpliva. Že sodišče prve stopnje je tožencu tudi pojasnilo, da izraz prefakturiranje v konkretnem primeru pomeni „zaračunavanje stroškov tožencu“. Da je z izdanimi računi, ki se glasijo na toženca (priloga A13), leasingodajalec tožencu obračunal plačano zavarovalnino, pa izhaja iz opisa storitve na računih: osnovno in kasko zavarovanje po računu št. 2033140741, torej po računu za katerega je s predloženimi dokazilom dokazal, da ga je plačal. 12. Glede ugovora o prepovedi anatocizma se je sodišče prve stopnje opredelilo v 25. točki obrazložitve. Tožencu je pojasnilo, da tožnik po delnem umiku tožbe zahteva zakonske zamudne obresti le še od 1. 12. 2015, to je od vložitve predloga za izvršbo, kar je v skladu z določbo 381. člena OZ (v nadaljevanju Obligacijskega zakonika). Spregledalo pa je ugovor, na katerega pritožnik izrecno opozarja tudi v pritožbi, da zapadli nediskontirani leasing obroki, od katerih je tožnik obračunal obresti, obsegajo pogodbene zamudne obresti. Vendar pa je, glede na: - naravo ugovora, - zbrano pravno pomembno procesno gradivo, glede katerega je višje sodišče v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje in glede katerega je bilo pravdnima strankama dana možnost, da se o njem izjavita, to procesno kršitev lahko višje sodišče odpravilo samo.

13. Tožnik je na podlagi ugovora toženca, razčlenil terjatev v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, v vlogi z dne 23. 3. 2017. Glede zakonskih zamudnih obresti od zapadlih neplačanih obrokov je navedel, da jih je obračunal za 27, 28, 29 in 30 obrok. Vlogi je predložil obračune zakonskih zamudnih obresti (priloga A26 - A32), v katerih pa se zneski zapadlih obrokov ne ujemajo z zneski, ki jih izterjuje. Ker razlike tožnik ni pojasnil, njegove terjatve v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je višje sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo za znesek vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od zapadlih nediskontiranih leasing obrokov v višini 46,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 dalje do plačila ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

14. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju datuma prenehanja leasing pogodbe tudi ni prezrlo prevzemnega zapisnika z dne 2. 3. 2013. Iz zapisnika res izhaja, da je toženec zaradi neizpolnjevanja finančnih obveznosti vrnil vozilo, ki je bilo predmet leasinga, vendar je v okoliščinah konkretnega primera pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da z vrnitvijo vozila pogodba še ni bila razvezana. Iz predloženih listinskih dokazov7 namreč izhaja, da se je toženec ob odvzemu avtomobila zavezal poravnati svoj dolg, prav tako je bila s strani leasingodajalca dana ponudba za predčasen odkup vozila, katere veljavnost se je izteka po tem datumu. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da je pravni prednik tožnika od pogodbe odstopil še preden je podal pisno izjavo o odstopu od pogodbe dne 9. 4. 2013.8

15. Glede ugotavljanja vrednosti predmeta leasinga je v obravnavani zadevi bistveno, da v 15 dneh po odstopu od pogodbe med pravnim prednikom tožnika in tožencem ni prišlo do sporazuma glede njegove vrednosti. V takem primeru je v 17.5 točki splošnih pogojev določeno, da se kot vrednost predmeta vzame vrednost, ki jo bo uspel leasingodajalec doseči s prodajo predmeta leasinga, kot je to upošteval pri obračunu pravni prednik tožnika. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moral leasingodajalec toženca, ko je prejel cenitev, obvestiti o ocenjeni vrednosti vozila in načinu prodaje, saj ta dolžnost lizingodajalca iz pogodbe ne izhaja. Temu je dodati, da sta pogodbeni stranki enakopravni. Kljub temu, da iz splošnih pogojev jasno izhaja, da je naslednja faza po odstopu od pogodbe prodaja predmeta leasinga, toženec ni niti zatrjeval, da bi poizkušal priti v stik s pravnim prednikom tožnika oziroma z njim skušal doseči dogovor o prodajni vrednosti stvari. Ostal je popolnoma pasiven, zato tudi pravnemu predniku tožnika ni mogoče očitati, da ga ni posebej obveščal o samem teku postopka prodaje.

16. V skladu z utrjenim stališčem sodne prakse9 pri odškodnini zaradi kršitve leasing pogodbe ni bistveno, kakšna je ocenjena tržna vrednost predmeta leasinga, temveč ali je leasingodajalec pri njegovi prodaji ravnal s potrebno skrbnostjo ter izvedel razumne ukrepe za zmanjšanje škode (tretji odstavek 243. člena OZ).

17. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je leasingodajalec dal vozilo oceniti cenilcu pri podjetju S., d.o.o. Cenilec si je vozilo ogledal 11. 4. 2013 in dne 22. 4. 2013 vozilo ocenil na tržno vrednost 25.920,00 EUR. Isto podjetje je nato na dan 16. 9. 2013 korigiralo tržno vrednost avtomobila na 23.700,00 EUR. Leasingodajalec je začel vozilo prodajati nad vrednostjo, ki jo je določil cenilec10 in vozilo ves čas oglaševal ter dne 7. 1. 2014 vozilo prodal po ceni11, ki jo je bil kupec pripravljen plačati za vozilo.

18. Lizingodajalec je torej vozilo začel prodajati po ceni 27.900,00 EUR, ki neznatno odstopa od tržne vrednost avtomobila, kot jo je na dan 2. 3. 2013 določil postavljeni sodni izvedenec za avtomobilsko stroko K. (28.450,00 EUR). Avtomobil je prodajal aktivno in ga ves čas oglaševal na spletni strani avto.net in ...prodaja.si. Oglaševanje na spletni strani avto.net je bilo primerno, saj je vsebovalo osnovne podatke o vozilu (leto prve registracije, prevožene kilometre, prostornino in moč motorja, dodatno opremo in kontaktne številke). Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ustrezna skrbnost leasingodajalca pri prodaji ne obsega tudi oglaševanja v tujini. Toženec tudi ni dokazal cene, po kateri je bilo kasneje, v letu 2016 prodano vozilo, ki naj bi bilo predmet leasinga. Ker gre za vozilo, za katerega je na našem trgu nizko povpraševanje, torej, ki ni tržno zanimivo, na podlagi splošnih odstopanj oglaševane cene od dosežene prodajne ceni, ni mogoče sklepati na ceno, za katero je bilo vozilo prodano. Tudi sicer pa tudi morebitna ugotovitev višje dosežene kupnine za vozilo v letu 2016, glede na zgornje ugotovitve ter glede na enako metodo prodaje (oglas preko spletne strani avto.net), ne bi vodila v zaključek o nevestni in neskrbni prodaji predmeta leasinga. Iz načina prodaje predmeta leasinga tudi ne izhaja pavšalno navržen očitek, da je leasingodajalec tako ali tako računal, da bo razliko izterjal od toženca. Toženec tako tudi po oceni višjega sodišča ni dokazal, da je do nižje prodajne cene predmeta leasinga prišlo zato, ker je bil pravni prednik tožnika pri prodaji neskrben.

19. Sodišče prve stopnje je na razumljiv in preverljiv način pojasnilo kaj sestavlja prisojeno terjatev. Neutemeljen je tako očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo na kakšen način je izračunalo pozitivni pogodbeni interes in, da tega ni možno preveriti. Tožnik se je glede višine zapadlih neplačanih obrokov skliceval na izpisek odprtih postavk, iz katerega izhaja, da je kot delno plačilo 27. obroka upošteval znesek 390,95 EUR. Da je to tožencu znano, izhaja tudi iz njegovih pritožbenih navedb, v katerih to dejstvo izrecno navaja. Pritožnik poizkuša v pritožbi pavšalno, s primerjavo med zneski iz anuitetnega načrta in informativne ponudbe, prikazati, da tožnik ni diskontiral nezapadlih obrokov leasinga. Pri tem spregleda, da so v informativni ponudbi v stolpcu obrok neto poleg leasing obrokov zajeti tudi stroški, ter da informativna ponudba vsebuje tudi stolpec, v katerem je pri obračunu razmerja upoštevana diskontirana vrednost nezapadlih leasing obrokov. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni trdil, da je znašal neplačani del glavnice po anuitetnem načrtu na dan 11. 3. 2013 19.866,31 EUR ampak 13.897,32 EUR. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo v 19. točki obrazložitve in pravilno pojasnilo, da v listinah ni podlage za tak znesek. Da bi glavnica v anuitetnem načrtu vsebovala tudi zamudne obresti, iz anuitetnega načrta ne izhaja, niti to, upoštevajoč, da je anuitetni načrt vnaprejšnji načrt odplačevanja dolga, ne bi bilo logično, saj so zamudne obresti sankcija za zamudo. Sodišče prve stopnje je tožencu tudi pojasnilo, da je neskladje med višino leasing obroka v anuitetnem načrtu in informativni ponudbi posledica uskladitve obroka v skladu z 7. členom pogodbe. Prav tako je ugotovilo, da je tožnik od nezapadlih diskontiranih obrokov leasinga odštel znesek, ki je višji od zneska, za katerega je bil predmet leasinga prodan. Katerih dokazov toženca sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri ugotavljanju (ne)utemeljenosti zahtevka, toženec konkretizirano ne navaja.

20. Tožnik je specificiral obveznost toženca po posameznih postavkah ter kot dokaz za obstoj svoje terjatve ni predložil le izpiska odprtih postavk ampak obširno listinsko dokumentacijo. S tem je zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (prvi odstavek 7. člena, 212. člen ZPP)12. Breme obrazloženega nasprotovanja je tako prešlo na toženca, ki pa ga ni zmogel. 21. Neutemeljena je tudi pritožbena graja nepotrebnosti priznanih pravdnih stroškov tožnika. Glede na vsebino ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je ostal na splošni in pavšalni ravni, je tožnik z dopolnitvijo tožbe zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Nadaljnje vloge tožnika pa so bile potrebne, glede na ugovore, ki jih je v svojih nadaljnjih vlogah podal toženec.

22. Glede na navedeno je pritožba delno utemeljena, in sicer za 46,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 dalje do plačila, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v navedenem obsegu razveljavilo sklep o izvršbi v njegovem dajatvenem delu in tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP). V preostalem delu pa je, ker tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

23. Ker je pritožbeno sodišče v izpodbijano sodbo poseglo le glede sorazmerno majhnega dela terjatve, ni poseglo v odločitev o stroških izvršilnega in pravdnega postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, odločilo pa je tudi, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Prim. VSL I Cpg 899/2013 z dne 26. 9. 2013, VSL I Cp 1674/2013 z dne 11. 12. 2013, I Cpg 1383/2015 z dne 18. 11. 2015, Aleš Galič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, GV Založba in Uradni list RS, 2010, 4. knjiga, stran 232. 2 Po prvem naroku za glavno obravnavo je tožnik vložil še eno pripravljalno vlogo dne 3. 1. 2018, in sicer kot odgovor na izvedensko mnenje, ki pa ne vsebuje novih navedb in v kateri ni predlagal novih dokazov. 3 V 5. točki pripravljalne vloge z dne 26. 1. 2017 je le splošno navedel, da je v 17. točki splošnih pogojev določen način obračuna razmerja v primeru odstopa od pogodbe, pri čemer pa je v nadaljevanju vloge konkretizirano ugovarjal zgolj načinu ugotavljanja vrednosti predmeta leasinga. 4 Izostal je zgolj del obrazložitve glede vtoževanih zamudnih obresti od zapadlih neplačanih nediskontiranih leasing obrokov pred vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. 5 Iz predloženega računa izhaja, da je bila storitev opravljena 6. 12. 2012, terjatev je zapadla v plačilo 22. 12. 2012, zavarovanje se je nanašalo tudi na obdobje, v katerem je bila leasing pogodba še veljavna (priloga A13). 6 Glede pravočasnosti predloženih dokazov glej 7. točko obrazložitve te sodbe. 7 Informativna ponudba za predčasen odkup (priloga A9) in prevzemni zapisnik (priloga A8). 8 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Prim. VSL II Cp 1768/2012 z dne 3. 1. 2013, VSL I Cp 1007/2015 z dne 20. 5. 2015, VSL I Cpg 55/2017 z dne 5. 6. 2018. 10 27.900,00 EUR (priloga A20), dodalo višje sodišče. 11 19.900,01 EUR, kar vključuje 22% DDV (priloga A11), dodalo višje sodišče. 12 Razen glede zakonskih zamudnih obresti od zapadlih nediskontiranih leasing obrokov, kot je bilo to pojasnjeno v 13. točki obrazložitve te odločbe.