Jedro

Tudi če je bila tožnica zaradi spleta okoliščin objektivno prisiljena na življenje s tožencem, to ne predstavlja zakonskega zadržka (odsotnost svobodne privolitve) za veljavnost izvenzakonske skupnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da mora toženec izprazniti stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše v L., ugodilo pa zahtevkoma iz nasprotne tožbe in ugotovilo, da spada stanovanje v skupno premoženje strank, da sta njuna deleža na tem premoženju enaka ter da mora tožnica tožencu izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnica in predlaga sprmembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je pogoj za obstoj izvenzakonske skupnosti svobodna privolitev. Take privolitve pa pri tožnici ni bilo. S svojim majhnim otrokom namreč nima kam drugam in je zato prisiljena še naprej živeti s tožencem v istem stanovanju.

Predlagala je izdajo začasne odredbe prav zaradi toženčevega fizičnega nasilja nad njo. Kljub temu pa se je sodišče postavilo na stališče, da sta stranki živeli skladno kot mož in žena. Obenem pa je zapisalo, da medsebojni fizični obračuni strank s samimi zahtevki niso povezani. Sodišče torej hkrati ugotavlja fizično nasilje in skladno življenje strank. Stranki sta prišli v Slovenijo pred nekaj leti iz drugega okolja, kjer ženska nima nobene besede. Tožnica živi v Ljubljani sama, medtem ko ima tožnik tu številno sorodstvo. Ona je snažilka, on pa podjetnik. Gre torej za izrazito podrejen odnos in predvsem zato, ker se ne more umakniti, je tožnica dobesedno prisiljena v življenje v istem stanovanju in seveda tudi v določena dejanja. V konkretnem primeru torej manjka temeljni pogoj za izvenzakonsko skupnost, t.j. prostovoljnost. Razen tega je zmotna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede denarja za nakup stanovanja. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožnica prejela 8.000 DEM, toženec pa 5.000 DEM odškodnine, kar je skupaj 13.000 DEM.

Sodišče tega podatka ni preverjalo. Povzelo je le trditev toženca. V resnici pa je tožnica prejela 7.200, toženec pa 3.863 DEM odškodnine.

V nobenem primeru ni jasno, zakaj naj bi za nakup stanovanja toženec potreboval 3.000 do 4.000 DEM. Podano je tudi nasprotje med trditvijo toženca, da je tožnica od odškodnine porabila za svoje potrebe na letovanju 3.000 DEM, prav toliko pa še v času, ko je bil toženec v priporu, torej skupaj 6.000 DEM. Če je toženec dobil 3.863 DEM odškodnine, potem je jasno, da se račun ne izide. Razlike očitno ni mogla dati tožnica, saj naj bi po toženčevi trditvi denar porabila.

Denar za nakup Golfa je moral torej toženec dobiti drugje, zato mu ni mogel manjkati le denar za nakup stanovanja, ampak tudi denar za nakup avtomobila. Po tej logiki tudi 4.000 DEM ne bi bilo dovolj.

Sodišče je utemeljevalo obstoj izvenzakonske skupnosti tudi z ugotovitvijo, da je odvetnik P. izročil toženčev denar tožnici. Od kod ta ugotovitev, ni jasno. Sodba torej svojih ugotovitev ne utemeljuje z dokazi oziroma jih sploh ne utemeljuje. Ker je zato nerazumljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je jasna, razumljiva in konsistentna, tako da jo je v vseh pogledih mogoče preizkusiti. Res je, da v dokaznem gradivu ni nikjer omenjen odvetnik P., pač pa le odvetnik R. Vendar gre tu očitno za redakcijsko napako, ki jo lahko predsednica senata vsak čas popravi (342. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče sprejema tako dejanske kot pravne zaključke sodišča prve stopnje. Ugotovitev, da sta stranki živeli v izvenzakonski skupnosti, temelji na skladnih izpovedbah toženca, prič in ne nazadnje tudi tožnice. Tožnica v pritožbi končno niti ne zanika zunanjih znakov izvenzakonske skupnosti, zlasti ne njene notornosti.

Zatrjuje le, da je bil podan zakonski zadržek pomanjkanje svobodne privolitve ter da zato skupnosti strank ni mogoče pravno kvalificirati kot izvenzakonsko skupnost. Kljub načelnim pomislekom, ali je ta zakonski zadržek pri izvenzakonski skupnosti sploh lahko relevanten, zlasti, ker je nastajanje take skupnosti dalj časa trajajoč proces in ne trenutni akt (in si je zato težko zamisliti situacijo, ko bi bila partnerjeva privolitev izsiljevana ves čas nastajanja skupnosti), velja opozoriti, da je privolitev mogoče šteti kot izsiljeno le, če temelji na strahu, povzročenem z resno grožnjo (2. odstavek 17. člena ZZZDR). Take konstantne, ves čas izvenzakonske skupnosti trajajoče grožnje pa tožnica ni dokazala. V pritožbi sicer govori o toženčevem fizičnem nasilju, vendar nekonkretizirano in za to ne ponuja nobenih dokazov. Tudi iz njene izpovedbe ne izhaja nič takega, kar bi kazalo na resne grožnje. Tožničine trditve o pomanjkanju svobodne privolitve pa demantira zlasti dejstvo, da je toženca obiskovala, ko je bil v priporu in mu nosila pakete in hrano ter z njim tudi dopustovala na morju v Črni gori. Ob tem pa ima dejstvo, da sta stranki iz drugega civilizacijskega okolja, kjer je položaj ženske bistveno drugačen, ter da je zato toženec tožnico kdaj tudi pretepel, povsem drugačno konotacijo, kot jo želi tem dejstvom pripisati pritožba. O tem, da je tožnica s tožencem dopustovala in ga obiskovala, ko je bil v priporu, je brez pomena tudi zatrjevanje, da se pred njim nima kam umakniti. To, da je tožnica zaradi spleta okoliščin (kot so dejstvo, da je toženec podjetnik, sama pa snažilka, da ima toženec v Ljubljani številno sorodstvo ter da sta stranki iz drugega civilizacijskega okolja, kjer je ženska v izrazito podrejenem položaju) objektivno prisiljena na življenje s tožencem, pa ne more biti pravno relevantno. Kot rečeno je namreč zakonski zadržek zgolj pomanjkanje privolitve zaradi strahu, povzročenega z resno grožnjo.

Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da sta deleža strank na skupnem premoženju enaka. Tožnica namreč sploh ni izpodbijala pravne domneve o enakosti deležev (1. odst. 59. člena ZZZDR), v pritožbi pa glede tega zatrjuje zgolj napake pri obračunu denarja, porabljenega za nakup stanovanja in avtomobila.

Vendar te trditve ne morejo ovreči omenjene pravne domneve. Zlasti ne, da je tožencu brat posodil bodisi več kot je bilo potrebno za nakup stanovanja (3.000 do 4.000 DEM, namesto 900 DEM), bodisi da je upoštevaje zneske, ki naj bi jih tožnica porabila na dopustu, in v času, ko je bil toženec v priporu (skupaj 6.000 DEM), toženec moral priti do denarja za nakup avtomobila in stanovanja na kak drug način (ter da mu v tem primeru tudi bratovo posojilo 4.000 DEM ne bi zadoščalo). Bistveno je torej, da tožnica niti ne zatrjuje, da je njen prispevek k skupnemu premoženju večji od toženčevega.

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo (12. člen, 2. odstavek 51. člena in 1. odstavek 59. člena ZZZDR) in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).