Jedro

Smrt fizične osebe je taka procesna ovira, ki je ni mogoče odpraviti in ki zato onemogoča meritorno odločanje v sporu. Tožbo, ki je vložena proti zaradi smrti pravdno nesposobni stranki, mora sodišče zavreči.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da jo je tožnica vložila proti osebi, ki je že umrla. Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sta nižji sodišči brez ustreznega dokaza, kot je izpisek iz matične knjige umrlih ali sklep o razglasitvi pogrešanca za mrtvega, šteli, da je v zemljiško knjigo vpisana A. F. oziroma N. F. umrla, kar pa ni dokazano. S tem sta ji vzeli sposobnost biti stranka. Zato tožnica predlaga razveljavitev sklepov obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji izpodbija ugotovitev obeh nižjih sodišč, da je v tožbi kot tožena stranka označena fizična oseba umrla, s čimer izpodbija dejansko ugotovitev obeh nižjih sodišč. Tega po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni mogoče uveljavljati, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne glede na to pa revizijsko sodišče ugotavlja, da revizijsko izpodbijana ugotovitev obeh nižjih sodišč temelji na samih tožbenih navedbah, da se ne ve, kdaj in kje je N. F. umrla, pa tudi na tožbi priloženem izpisku iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da je bila N. F. pri sporni nepremičnini vpisana kot lastnica na podlagi pogodbe, ki jo je sklenila leta 1890. Po določbi prvega odstavka 77. člena ZPP je lahko pravdna stranka vsaka fizična in pravna oseba. S to določbo se ZPP sklicuje na pravila materialnega prava o tem, kdo je fizična in kdo pravna oseba. Sposobnost biti stranka zato ustreza pojmu pravne sposobnosti na področju materialnega prava, torej sposobnosti biti nosilec pravic in obveznosti. Fizična oseba jo pridobi z rojstvom, izgubi pa s smrtjo. Sposobnost biti stranka je ena od temeljnih predpostavk za dopustnost tožbe. Zato mora sodišče v skladu z 82. členom ZPP ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko pravdna stranka. Ker pri umrli fizični osebi in njeni posledični nesposobnosti biti stranka ne gre za tako pomanjkljivost, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z ukrepi iz 83. in naslednjih členov ZPP, mora sodišče že v fazi predhodnega preizkusa tožbe na podlagi 281. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 83. člena ZPP tožbo zavreči. Prav to je v obravnavani pravdni zadevi storilo sodišče prve stopnje. Če tega ne bi storilo, bi moralo v skladu z določbo tretjega odstavka 369. člena ZPP sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in samo zavreči tožbo, saj v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 365. člena ZPP mora tudi samo paziti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, med katerimi je tudi nesposobnost biti stranka. Če tožbe ne bi zavrglo nobeno od nižjih sodišč, bi jo moralo na podlagi tretjega odstavka 394. člena ZPP zavreči revizijsko sodišče, ker mora tudi ono v okviru uradnega preizkusa po 386. členu ZPP paziti na določene procesne predpostavke, med katerimi je tudi sposobnost biti stranka.

Po vsem obrazloženem je smrt fizične osebe taka procesna ovira, ki je ni mogoče odpraviti in ki zato onemogoča meritorno odločanje v sporu. Tožbo, ki je vložena proti zaradi smrti pravdno nesposobni stranki, mora sodišče zavreči. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 400. člena ZPP tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.