Jedro

Razžalitev časti in dobrega imena ni namreč samo v določenem pisnem ali verbalnem napadu na oškodovanca (torej pisno ali ustno), ampak tudi na primer s klofuto ali drugo gesto, ali tudi s pretepom, kot v obravnavanem primeru, kar je za tožnika predstavljalo razžalitev in je predstavljalo protipravno dejanje tudi v objektivnem pogledu.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi, dopolnilna sodba sodišča prve stopnje ( v zvezi s sodbo z dne 7.2.2003 ) se s p r e m e n i , tako da je toženec dolžan plačati tožniku še nadaljnjih 155.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

V preostalem delu se pritožba tožnika, pritožba toženca pa v celoti, zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pravdnih stroških se spremeni, tako da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v višini 72.218,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Toženec je dolžan povrniti tožniku pritožbene stroške v višini 10.132,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča druge stopnje dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Toženec nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da plača tožniku odškodnino v višini 295.000,00 SIT ter mu povrne pravdne stroške v višini 56.154,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh. Z dopolnilno sodbo pa je višji tožbeni zahtevek, glede plačila odškodnine v višini 1.805.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, zavrnilo.

Zoper zavrnilni del (dopolnilne) sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da se sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje z upoštevanjem pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopenjske odločbe dalje do plačila. Navaja, da sodišče glede pretrpelih fizičnih bolečin ni upoštevalo izpovedi tožnika, da ga je nos močno bolel približno mesec dni, temveč je odločitev oprlo izključno na izvedensko mnenje, čeprav lahko izvedenec le na podlagi izkušenj oceni, kakšne bolečine so povezane z določeno poškodbo, medtem ko oškodovanec najbolj ve, kakšne bolečine je trpel in koliko časa so trajale. Sodišče pa bi moralo upoštevati tudi nevšečnosti med zdravljenjem, kot so repozicija nosu brez anestezije, boleče izpihovanje in čiščenje strdkov iz nosu in podobno. Prisojena odškodnina v višini 45.000,00 SIT je bistveno prenizka, glede na stopnjo in trajanje bolečin, ki jih je tožnik imel in glede na to, da je bila repozicija nosu izvršena brez anestezije, kar je povezano z zelo hudimi bolečinami, kot tudi bolečinami zaradi izpihovanja in čiščenja strdkov krvi iz nosu. Zato meni, da postavljeni zahtevek v višini 600.000,00 SIT ni bil pretiran in bi ga moralo sodišče v celoti priznati. Enako velja za zahtevek v višini 300.000,00 SIT za odškodnino za strah. Toženec je večkrat zamahnil z nožem proti tožniku ter mu nato prislonil nož na vrat. Tožnik je bil v hudem strahu za življenje. Bal se je, da ga bo toženec ubil, da dogodka ne bo preživel. Ta strah je bil zelo intenziven in je trajal tekom celotnega toženčevega napada in še kasneje, saj se je tožnik bal, da bi se ga toženec ponovno lotil na isti način. Dejstvo, da tega toženec ni storil, ne pomeni, da tožnikov strah ni bil upravičen, kot zaključuje sodišče. Upoštevati je namreč treba nasilno naravo toženca, ki je prišla do izraza tudi tekom postopka na sodišču prve stopnje. Nadalje meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Dejstvo je, da je vidna deformacija nosne piramide in že zaradi tega bi sodišče moralo tožniku verjeti, da zaradi te poškodbe ovirano diha skozi nos. Res je, da je ta oviranost v določeni meri bila podana že prej, vendar se je stanje poslabšalo zaradi deformacije nosne piramide. Zato bi mu sodišče moralo na račun zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznati zahtevano odškodnino. Nepravilno je bila tudi odmerjena odškodnina zaradi razžalitve dobrega imena in časti in nedovoljenega posega v pravice osebnosti. Tožnik je bil pretepen na javnem mestu pred svojimi bližnjimi. Streglo se mu je po življenju, sledovi poškodb so bili vidni še najmanj tri tedne. Nos je bil zatečen, pod levim očesom je imel veliko modrico in je bilo vsakomur, ki ga je pogledal, vidno in jasno, da ga je nekdo pretepel. Biti pretepen pomeni, da je tisti, ki ga je pretepel, posegel v tožnikovo pravico do telesne nedotakljivosti, ki je ena od pravic osebnosti. Pretepanje pa je tudi razžalitev, zaradi obojega je tožnik duševno trpel, tako ob dogodku samem, kakor tudi kasneje, vse dokler so bili vidni sledovi napada. Zato je prisojena odškodnina v višini 50.000,00 SIT nesorazmerno nizka in neprimerna škodi, ki jo je tožnik utrpel. Neprimerna pa tudi zato, ker tako nizko prisojena odškodnina ne more odvračati ljudi od podobnega nezakonitega početja. Zato meni, da je postavljeni zahtevek v višini 1.000.000,00 SIT povsem primeren vsem navedenim okoliščinam in bi ga zato sodišče prve stopnje moralo v celoti priznati.

Toženec se zoper sodbo po pooblaščencu pritožuje v delu glede prisojene odškodnine za strah in zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Meni, da sodišče ne bi smelo priznati odškodnine za primarni strah v višini 200.000,00 SIT. Splošno priznano načelo je, da se priznava odškodnina za strah le, če je bil strah posebno intenziven, dolgotrajen in motnja, ki jo je povzročil, trajnejša. Tožnik je, zaslišan kot stranka, izpovedal, da se toženca sploh ni bal, bal se je noža, ki ga je imel toženec v rokah. Bal se je, da ga bo toženec še kdaj počakal z nožem. Ker mu sodišče ni verjelo, da se je bal toženca tudi po tem, ko je bil dogodek končan, mu je priznalo odškodnino le za primarni strah. Toženec meni, da tožniku iz tega naslova ne gre nobena odškodnina. Iz kazenske sodbe izhaja, da je dogodek trajal le nekaj trenutkov, in da je toženec le nekajkrat zamahnil z nožem proti tožniku, sam tožnik je povedal, da se toženca ni ustrašil, ampak, da se je bal le noža. Toda nož je bil v rokah toženca, in če se tožnik ni bal toženca, se ni imel kaj bati noža. A tudi v primeru, če bi se tožnik ustrašil toženca, je potrebno ugotoviti, da je ta strah trajal le nekaj trenutkov, da ni mogel biti intenziven, da bi pa ta strah pustil na tožnikovi psihi kake trajnejše motnje, tožnik niti zatrjeval ni. Zaslišan kot stranka je tožnik utemeljil zahtevek za odškodnino zaradi razžalitve dobrega imena in časti s trditvijo, da je slišal od marsikoga, da kako ni mogel opraviti s tožencem, da so mu govorili znanci, ki so slišali za dogodek, da kako ga je en starejši možakar premlatil. Teh svojih trditev pa tožnik ni dokazal. A tudi v primeru, če bi to dokazal, mu odškodnina iz tega naslova ne gre. V naši družbeni sredini ljudje ne obsojajo in zaničujejo oz. kritizirajo mladega, močnega, zdravega človeka (kot je tožnik), če dovoli, da ga udari star, šibak upokojenec (kot je toženec). Na obravnavi 8.10.2002 je sodnica v zapisniku ugotovila, da je toženec za več kot 20 cm nižji od tožnika in manj korpolenten, je pa tudi 26 let starejši. Izpodbijana sodba ima prav, ko navaja, da sodna praksa priznava odškodnino zaradi razžalitve le v primeru, če je razžalitev povzročila pri oškodovancu posebej intenzivno bolečino, ki se tudi po svojem trajanju in odražanju v okolju jasno izraža kot kršitev časti in ugleda človekove osebnosti. Toda sodba potem ne navaja dokazov, da se je res tako zgodilo in izrecno navaja, da tožnik ni trpel močnejših duševnih bolečin zaradi razžalitve časti. Tudi, da tožnik ni navajal in dokazoval, da bi ga zaradi tega dogodka hči in partnerka manj spoštovali, da se je izogibal družbi zaradi sramu, da je zaradi tega iskal zdravniško pomoč. Prav tako iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik ni utemeljil svojih tožbenih trditev o posegu v pravico osebnosti in če vse to drži, se postavi vprašanje, na podlagi česa se potem tožniku iz tega naslova priznava 50.000,00 SIT. Razlogi sodbe so zato v nasprotju med seboj. Zato predlaga, da se odškodnina tudi iz tega naslova zavrne in pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi v izpodbijanem delu ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da se sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da se zavrne zahtevek še za nadaljnjih 250.000,00 SIT.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

K pritožbi tožnika glede odškodnine za telesne bolečine: Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je sledilo izvedenskemu mnenju o trajanju in intenziteti telesnih bolečin, kateremu tudi tožnik ne oporeka, upravičeno pa pritožba opozarja tudi na repozicijo nosu brez anestezije, boleče izpihovanje in čiščenje strdkov in torej v zvezi s tem povezane bolečine. Upoštevajoč, da je tožnik v škodnem dogodku dne 9.11.1996 utrpel, poleg udarnine glave, podplutbe leve spodnje veke in odrgnine nosu, tudi zlom nosne kosti (torej poškodbo občutljivega dela telesa) in v zvezi s tem povezane bolečine v opisanem obsegu in trajanju in tudi boleče zdravljenje ob repoziciji in izpihovanju ter upoštevajoč okvire sodne prakse (določitev odškodnin v drugih podobnih primerih ter upoštevajoč razmerje med različnimi oblikami škod in odškodninami zanje - objave v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse, GV Založba, Ljubljana, 2001), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je iz tega naslova primerna odškodnina v višini 150.000,00 SIT, zato je pritožbi v tem delu ugodilo in tožniku iz tega naslova priznalo odškodnino še 105.000,00 SIT.

K pritožbi tožnika glede plačila odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti: Tožnik se neutemeljeno pritožuje zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedensko mnenje je jasno - zatrjevano težje dihanje skozi nos je pri tožniku posledica že prej spremenjene oblike nosnega pretina in ni povezano s poškodbo, utrpelo v obravnavanem škodnem dogodku. Pritožbene trditve o poslabšanju dihanja vsled deformacije nosne piramide pa so nove in zato neupoštevne (podane v nasprotju s 337. čl. ZPP).

K pritožbam obeh pravdnih strank glede plačila odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu: Pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine primera. Upoštevalo je, da je tožnik ob toženčevem napadu z (žepnim) nožem utrpel hud primarni strah, verjelo mu je, da se je ustrašil za svoje življenje, ko je toženec z nožem večkrat zamahnil proti njemu in mu nato (ko sta ležala na tleh) nož držal na vratu in mu zato iz tega naslova, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, prisodilo primerno odškodnino v višini 200.000,00 SIT. Zato tožnikova pritožba, ki se zavzema za višjo odškodnino za strah, ni utemeljena, niti toženčeva pritožba ob zavzemanju, da tožniku odškodnina iz tega naslova ne pripada. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje in je tožnik tudi sam izpovedal, je doživel hud strah ob dejstvu, da ga je toženec napadel z nožem, torej je šlo brez dvoma za strah občutne stopnje intenzivnosti. Za tak primarni strah ob poškodbi je zato sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo odškodnino. Po obravnavanem škodnem dogodku pa tožnik s tožencem ni imel nobenega kontakta več. Izvedeni dokazi tožnikovih trditev o dalj časa trajajočem strahu (po škodnem dogodku) zato ne potrjujejo, tak strah tudi iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Zato sodišče prve stopnje odškodnine za nadaljnji strah tožniku utemeljeno ni prisodilo in so zato brezpredmetne tudi toženčeve pritožbene navedbe, da "strah na tožnikovi psihi ni pustil trajnejših posledic". Upoštevajoč vse okoliščine tožnikovega primera in upoštevajoč okvire sodne prakse, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina za (primarni) strah povsem primerna.

K pritožbam obeh pravdnih strank glede odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti: Nedvomno je tožnik po škodnem dogodku trpel, ko so ga znanci spraševali o tem, da ga je toženec premlatil, ob tem, da je bil prizadet že zaradi samega pretepa na javnem mestu in ob navzočnosti hčerke in partnerke. Vse navedene okoliščine so sodišču prve stopnje narekovale prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve tožnikove časti in dobrega imena, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča prav na neizpodbijane ugotovljene dejanske okoliščine primera in tudi ob upoštevanju okvirov sodne prakse v podobnih primerih, v nekoliko višjem znesku. Kot izhaja iz tožnikovih pritožbenih navedb in kot izhaja tudi iz v izpodbijani sodbi povzete tožnikove izpovedi, je bilo za tožnika toženčevo ravnanje sramotno. Duševno je trpel zaradi toženčevega posega v njegovo osebno sfero in to tako v okviru najbližjih članov družine, kot tudi v širšem okolju znancev, vsled očitkov in vprašanj v zvezi s pretepom. Razumljivo je, da se je za dogodek izvedelo, saj je bil pretep na javnem mestu v mestnem naselju K. in je tožnik imel vidne zunanje znake poškodb (na nosu in modrice pod očesom) in razumljivo je, da je bil tožnik ob vprašanjih znancev zato prizadet. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča, tožnik iz tega naslova upravičen do odškodnine v višini 100.000,00 SIT, ne pa do višje odškodnine, katere pravni standard pravične denarne odškodnine v obravnavanem primeru ne dosega. Res je sodišče prve stopnje očitno napačno zapisalo, kot opozarja toženčeva pritožba, da tožnik ni utemeljil posega v osebnostne pravice, saj je pravica do časti in dobrega imena kot osebnostna pravica zavarovana z odškodninsko sankcijo in je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova tožniku tudi prisodilo. Razžalitev časti in dobrega imena ni namreč samo v določenem pisnem ali verbalnem napadu na oškodovanca (torej pisno ali ustno), ampak tudi na primer s klofuto ali drugo gesto, ali tudi s pretepom, kot v obravnavanem primeru, kar je za tožnika predstavljalo razžalitev in je predstavljalo protipravno dejanje tudi v objektivnem pogledu. Ni pa utemeljena toženčeva pritožba v preostalem delu, saj je z v pritožbi zgolj ponovljenimi sodbenimi razlogi (1. odstavek 6. strani izpodbijane sodbe) sodišče prve stopnje utemeljevalo le zavrnitev (višjega) tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi razžalitve tožnikove časti in dobrega imena (to je razlike do vtoževanega zneska odškodnine 1.000.000,00 SIT), ne pa kot zmotno razlaga pritožba, da tožniku iz teh razlogov odškodnina iz tega naslova ne bi pripadala. Zato očitanega nasprotja, v smislu zatrjevane kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ni.

Ob vsem povedanem je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožniku prisodilo še nadaljnjih 155.000,00 SIT odškodnine s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila (4. odst. 358. čl. ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo tožnika, pritožbo toženca pa v celoti zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Zaradi spremembe odločbe o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi izrek o stroških postopka na prvi stopnji. Glede na končni uspeh v pravdi je tožnik uspel v višini 60 % in v tej višini mu je zato toženec dolžan povrniti odmerjene stroške na prvi stopnji (v višini 286.397,00 SIT), torej v višini 171.838,00 SIT. Toženec pa je upravičen do povrnitve stroškov v višini 40 % odmerjenih na prvi stopnji v višini 249.050,00 SIT, torej v višini 99.620,00 SIT. Po pobotanju je zato toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v višini 72.218,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel (8,5 %), je v taki višini upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (165.,154. čl. ZPP). Pritožbeni stroški se nanašajo na odvetniške stroške po Odvetniški tarifi - OT (sestava pritožbe po tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18 OT - 500 točk, 20 % DDV - 11.000,00 SIT ) in sodno takso za pritožbo po Zakonu o sodnih taksah v višini 53.200,00 SIT.