Jedro

Ne glede na to, da pogodba o razdružitvi zemljiškoknjižno ni bila izvedena, to ne predstavlja ovire, da bi organ za BPP z njo dogovorjene fizične delitve stanovanjske stavbe v postopku ne upošteval, saj bi kazalo, da je tej ustreza dejanska fizična delitev stavbe ter da slednja upošteva tudi velikost idealnih solastninskih deležev.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 1153/2013 z dne 21. 10.2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), vloženo 17. 4. 2013. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da premoženje tožnika presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, kar po določbi petega odstavka 152. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) v zvezi s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izključuje njegovo pravico do BPP. Iz baze podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije in elektronske zemljiške knjige izhaja, da je tožnik do ¼ lastnik nepremičnine na parceli 747/7 v k.o. ..., ki v naravi predstavlja stavbo z dvema stanovanjema na naslovu ..., kjer tožnik s svojo družino biva. Iz uradnega zaznamka z dne 10. 10. 2012 v spisu Bpp 2806/2012 izhaja, da je tožnik navedel, da z družino živi v pritličnem stanovanju navedene stavbe. Ker je neto tlorisna površina pritličnega stanovanja 87 m2 uporabne površine oziroma znaša tožnikov delež 21,75 m2, tožnik pa ima štiričlansko gospodinjstvo, kakršnemu po Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik) pripada kot primerno stanovanje s površino 130 m2, tožnik ne presega maksimalne površine primernega stanovanja, zato tega stanovanja organ za BPP glede na 1. točko prvega odstavka 24. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPe) ni upošteval kot premoženje tožnika in njegove družine. Ker pa je organ ugotovil, da je tožnik lastnik do ¼ stanovanja tudi v 1. nadstropju hiše, kjer ne biva, je to stanovanje upošteval kot tožnikovo premoženje, in sicer glede na njegov delež do ¼ v izmeri 18,93 m2, ki je po oceni iz Registra GURS vreden 22.668,86 EUR. S tem pa je presežen mejni znesek iz petega odstavka 152. člena ZUJF ter tožnik ni upravičen do BPP.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da kot solastnik do ¼ stanovanjske hiše na parceli 747/7 k.o. ... živi v spodnjem pritličnem delu stavbe (št. 1 po podatkih GURS); navedeni pritlični del stavbe uporablja s solastnico A.A. Stanovanje v 1. nadstropju (del stavbe št. 2) pa uporablja izključno samo solastnica stavbe do ½, B.B. Stanovanje v 1. nadstropju hiše tako ni njegovo premoženje in z njim ne more razpolagati ter se to v postopku za dodelitev BPP ne more upoštevati kot njegovo premoženje. Tožnik prilaga sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20. 1. 2010, s katero izkazuje, da stanovanje v 1. nadstropju (del stavbe št. 2) ni njegova lastnina ter tako ni njegovo premoženje; prilaga tudi zapisnik in sodno poravnavo z dne 11. 7. 2013 v zadevi IP 2637/2012 ter pogodbo o razdružitvi solastnega nepremičnega premoženja z dne 20. 2. 2002. Navaja, da se v postopku za dodelitev BPP ni imel možnosti izjaviti o odločilnih dejstvih. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna pravico do BPP oziroma naj odloči, da mu mora organ izdati novo odločbo v 30 dneh.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je vrednost tožnikovega solastninskega deleža do ¼ na stanovanjski stavbi na parc. št. 747/7 k.o. ... kot njegovega premoženja v smislu določb ZBPP in ZSVarPre tolikšna, da tožnik z njo presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP.

Po prvem odstavku 12. člena ZBPP se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina. Po 14. členu ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe Zakona o socialnem varstvu oziroma (po ustaljeni upravno sodni praksi) od uveljavitve ZSVarPre dalje določbe tega zakona. Po 27. členu ZSVarPre znaša - na podlagi določb petega odstavka 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) – od 31. 5. 2012 do 31. 12. 2014 premoženjski cenzus 13.780 EUR. Pri tem pa se po prvem odstavku 24. člena ZSVarPre kot premoženje po tem zakonu ne upošteva (med drugim) stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja. Po drugem odstavku tega člena pa se pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo, primerna velikost stanovanja pa je dvakratnik največje površine, določene s predpisom, ki ureja dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, pri kateri ni plačila lastne udeležbe in varščine. Po prvem odstavku 14. člena Pravilnika pa znaša površinski normativ za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem brez plačila lastne udeležbe in varščine za štiri člansko gospodinjstvo (kakršno je tožnikovo, kar ni sporno) od 55 do 65 m2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ pri odločanju upošteval, da je tožnik solastnik do ¼ dveh stanovanj v stanovanjski stavbi na parc. št. 747/7 k.o. ..., stanovanja v pritličju (del stavbe št. 1), v katerem z družino živi, ter stanovanja v 1. nadstropju (del stavbe št. 2), v katerem ne živi ter da z navedenim premoženjem glede na predpise vrednostno presega premoženjski cenzus. Tožnik pa v tožbi navaja, da gre za nepravilne ugotovitve organa ter da je kot solastnik stanovanjske stavbe v deležu do ¼ solastnik zgolj stanovanja v pritličju (druga solastnica je A.A.). Navedbe opira na priložene listine: pogodbo o razdružitvi solastnega nepremičnega premoženja, ki sta jo 20. 2. 2002 sklenila C.C. in B.B., sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4490/2009 z dne 20. 1. 2010 ter še druge. Pri tem pa bi iz navedene pogodbe o razdružitvi izhajalo, da sta jo pogodbenika (ki sta bivša zakonca in tožnikova starša) sklenila zaradi razdružitve solastnega premoženja, pri čemer bi lahko med drugim šlo tudi za stavbo na parc. 747/7, in da po njej C.C. prejme (med drugim) stanovanje v pritličju navedene stavbe, B.B. pa stanovanje v 1. nadstropju. Iz sodbe II Cp 4490/2009 pa bi med drugim izhajalo, da je tožnik po svojem pok. očetu C.C. dedoval ¼ solastniški idealni delež na nepremičnini ter da tožnik stanovanja v 1. nadstropju stanovanjske stavbe nima v uporabi in posesti. Navedeno bi kazalo, da je pri pogodbi z dne 20. 2. 2002 šlo za fizično delitev stvari v solastnini; fizična delitev pa pomeni sočasno odsvojitev in pridobitev lastninske pravice. Ne glede na to, da navedena pogodba o razdružitvi zemljiškoknjižno ni bila izvedena, pa po mnenju sodišča ni ovire, da bi organ za BPP z njo dogovorjene fizične delitve stanovanjske stavbe v postopku ne upošteval, saj bi kazalo, da je tej ustrezna dejanska fizična delitev stavbe ter da slednja upošteva tudi velikost idealnih solastninskih deležev; glede na to naj bi bil tožnik solastnik do ½ stanovanja v pritličju (dela stavbe št. 1) oziroma solastnik do ¼ stanovanjske stavbe.

Ker bi iz navedenega izhajalo, da organ za BPP ni pravilno oziroma popolno ugotovil obsega tožnikovega premoženja v smislu določb ZSVarPre, zaradi česar bi bila lahko nepravilna njegova ugotovitev o vrednosti tožnikovega premoženja ter njegov zaključek, da tožnik presega premoženjski cenzus 13.780,00 EUR – posledično tudi zato, ker zaradi razjasnitve nejasnih dejstev in okoliščin v zvezi s tožnikovim premoženjem tega ni pritegnil v postopek, je sodišče moralo tožbi ugoditi ter izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrniti organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Glede na to, da tožnik v tožbi navaja, da mu v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, na katerih odločba temelji (9. člen ZUP) in ker drugače ne izhaja niti iz izpodbijane odločbe niti iz spisne dokumentacije, tožnikovih navedb dejstev in okoliščin v zvezi s solastništvom stanovanj sodišče ni štelo kot nedopustnih tožbenih novot (tretji odstavek 20. člena ZBPP). V ponovnem postopku bo tako organ moral voditi posebni ugotovitveni postopek ter v tem tožniku omogočiti sodelovanje.