Jedro

V primeru, da vloži družbeni pravobranilec tožbo po 50. členu ZLPP, ker gre za oškodovanje po 48. členu ZLPP, je dolžan dokazati oškodovanje oziroma prikrajšanje, ker se to ne domneva (primerjaj 48.a člen ZLPP). V tem pogledu revizijsko poročilo nima dokazne listine, v njem pa se domneva, da so resnična samo ugotovljena dejstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi bili dolžni drugotožena stranka in tretjetožena stranka solidarno in nerazdelno plačati prvotoženi stranki skupni znesek 106.109,25 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da povrne drugotoženi stranki stroške v višini 62.043,00 SIT, tretjetoženi pa v višini 35.220,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se z obrazložitvijo prvostopne sodbe, da bi morala tožeča stranka kljub revizijskemu poročilu in ugotovljenih dejstev v njem, prikrajšanja prvotožene stranke dokazati in da se ta ne domneva. Tožeča stranka vztraja, da dodatno dokazovanje ni potrebno in da je celotno prikrajšanje razvidno iz revizijskega poročila. Vsekakor pa določbe zastaranja v tem primeru ne pridejo v poštev.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljana pritožbena razloga nista podana. Prvostopno sodišče je določbe materialnega prava uporabilo pravilno, ni pa podana tudi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so navedeni pravilno in niso med seboj v nasprotju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za oškodovanje družbene lastnine po 48. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in sicer konkretno po prvi alinei drugega odstavka 48. člena ZLPP (glej revizijsko poročilo z dne 2.2.1999 pod II. točka 4 in pod III. točka 1). Družbeni pravobranilec je tako zoper vse tri tožene stranke začel postopek po 50. členu ZLPP. To pa pomeni, kot pravilno obrazlaga prvostopna sodba, da se v revizijskem poročilu, ki je javna listina, sicer domneva, da so v njem ugotovljena dejstva (vendar samo dejstva) resnična, da pa mora tožeča stranka dokazati tako eventualno prikrajšanje kot škodo, ki naj bi jo utrpela prvotožena stranka zaradi ravnanja drugo in tretjetožene stranke. Stališče tožeče stranke v pritožbi, da velja domneva oškodovanja družbene lastnine in da ji tega ni potrebno posebej dokazovati, bi veljalo le v primeru, če bi bila vložena tožba po 48.a členu ZLPP.

Breme dokazovanja, da je bila prvotožena stranka oškodovana oziroma prikrajšana ravno za znesek 106.109,00 SIT zaradi ravnanja drugotožene in tretjetožene stranke, je bilo torej na strani tožeče stranke, ki pa potrebnih dokazov, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, v zvezi s tem ni predložila. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z izpodbijano sodbo, da ni mogoče slediti oceni revizijskega organa, ki višino zmanjšanja premoženja prvotožene stranke v znesku 106.109,00 SIT, zaključuje zgolj na osnovi izkazanega deleža (49 %) prvotožene stranke v osnovnem kapitalu drugotožene stranke. Drugotožena stranka je bila v spornem razdobju samostojna pravna oseba, prvotožena stranka pa je imela v njej le izkazan delež v osnovnem kapitalu v višini 49 %. Dejstvo, da je drugotožena stranka neupravičeno izplačevala določene stroške tretjetoženi stranki, v posledici ne more pomeniti, da je bil s takšnim ravnanjem poslovni delež prvotožene stranke avtomatično manjši oziroma, da je prejela prvotožena stranka ravno iz tega razloga manjši dobiček (glej 429. člen Zakona o gospodarskih družbah; ZGD). Tožeča stranka bi vsekakor morala predložiti ustrezen dokaz o tem, na kakšen način so neupravičeno izplačani stroški drugotožene stranke tretjetoženi stranki, v posledici lahko vplivali na zmanjšano vrednost deleža prvotožene stranke oziroma na njeno oškodovanje pri dobičku v spornem razdobju. Možno je, da neupravičena izplačila (v višini 216.549,50 SIT) na vrednost deleža tožene stranke oziroma na njen dobiček sploh niso vplivala, zato bi morala tožeča stranka navedeno prikrajšanje oziroma oškodovanje izkazati. Tega pa tekom prvostopnega postopka ni dokazala. Zato je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče njen zahtevek tudi pravilno zavrnilo.

Ker zahtevek tožeče stranke že iz tega razloga ni utemeljen, se pritožbeno sodišče v ostale navedbe tožeče stranke v pritožbi ni več spuščalo, saj na drugačno odločitev ne bi mogle vplivati.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 353. členom ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi v skladu z prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama svoje stroške pritožbenega postopka.