Jedro

V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka glede na 3. odstavek 86. člena ZPP pravdna dejanja na pravno veljaven način opravlja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, oziroma sama v skladu s 4. odstavkom 86. člena ZPP le tedaj, če ima opravljen pravniški državni izpit. Ker v konkretni zadevi revizija ni bila vložena po odvetniku, tožnica, ki je revizijo vložila, pa ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje vloženo revizijo pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo revizijo, vloženo zoper pravnomočno sodbo Psp 388/2015, ker ni izkazane postulacijske sposobnosti za opravljeno procesno dejanje.

2. Sklep izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov.

Nikakor se ne more strinjati s pravnomočno sodbo Psp 388/2015 z dne 10. 12. 2015, da ji pri dopolnjenih 33,5 letih delovne dobe pripada denarno nadomestilo za brezposelnost le za 9 mesecev. Ni res, da je leta 1994 prejemanje denarnega nadomestila v celoti izkoristila. Povzema zakonsko besedilo, po katerem je čas prejemanja denarnega nadomestila odvisen od celotne zavarovalne dobe.

Nadalje meni, da je zavrženje revizije skrajno nehumano in neetično. Dejstvo je, da je brez službe, brez zdravstvenega in socialnega zavarovanja, da nima za kruh in za preživetje, sodišče pa brez sramu zahteva, da jo zastopa odvetnik. S takšnim postopanjem ji je odvzeta možnost iskanja pravice na Evropskem sodišču za človekove pravice, na katerem se lahko vsak brani in ga vsakdo zastopa na podlagi pisnega pooblastila ne da bi bil nujno odvetnik. Pravnomočna sodba nima pravnega pouka, ki bi jo opozarjal na možnost uveljavljanja izrednega pravnega sredstva po odvetniku. Sklicuje se na 23. člen Ustave RS, ki zagotavlja pravico do sodnega varstva, zato postavljanje pogoja za vlaganje revizije po odvetniku predstavlja kršitev te pravice. Sodiščem očita, da v končnih obrazložitvah svojih sodb ne zmorejo citirati Ustave RS, po kateri so prvenstveno dolžna soditi. Pričakuje pojasnilo, ali je bila pravnomočna sodna odločba v skladu s 375. členom ZPP poslana državnemu tožilstvu RS, ki lahko v treh mesecih zahteva varstvo zakonitosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ki je izdan ob dovolj razčiščenem procesnem stanju in pravilno uporabljenem pravu. Ob izdaji sklepa ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je izključno podana v 374. členu ZPP. Po navedeni določbi ZPP je sodišče prve stopnje brez naroka s sklepom dolžno zavreči prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo. Revizija pa glede na 2. odstavek 374. člena ZPP med drugim ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki te pravice nima. Torej če jo vloži oseba, ki nima pravniškega državnega izpita.

V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko namreč stranka glede na 3. odstavek 86. člena ZPP pravdna dejanja na pravno veljaven način opravlja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, oz. sama v skladu s 4. odstavkom 86. člena ZPP le tedaj, če ima opravljen pravniški državni izpit. Ker takšno procesno stanje v obravnavani zadevi ni podano, je v predmetni zadevi revizija, vložena zoper pravnomočno sodno odločbo Psp 388/2015 z dne 10. 12. 2015, z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.

6. Z izpodbijanim sklepom ni kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do pravnega sredstva, torej tudi izrednega, je zagotovljena vsakomur, tudi tožnici.

Obvezno pravno zastopanje po odvetniku namreč ne učinkuje tako, da stranka ne bi bila več nosilka pravice do pravnega sredstva in z njim ne bi mogla učinkovito braniti svojih pravic. Vendar pa lahko pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije svoja procesna dejanja na pravno veljaven način uresničuje le na način, kot je določeno z ZPP. Torej bodisi po pooblaščencu odvetniku oziroma sama tedaj, če ima opravljen pravniški državni izpit. Takšna zakonska ureditev ni protiustavna. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že zavzelo stališče(1) , da obvezno pravno zastopanje pripomore k povečanju kakovosti sojenja, s tem k razvoju prava v sodni praksi, k razbremenitvi sodišč, pospešitvi postopkov in zmanjšanju sodnih zaostankov, saj so vloge, ki jih sestavi oseba z ustrezno pravno izobrazbo v primerjavi z vlogami laičnih strank, preglednejše in kakovostnejše. Ocenilo je, da je obvezno pravno zastopanje po kvalificiranih pooblaščencih v interesu celotnega pravnega reda, saj se z njim zagotavlja učinkovitost sodstva, zato takšna zakonska ureditev ni v nasprotju z ustavo.

7. Povsem neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki o nehumanem, neetičnem in celo sramotnem postopanju sodišča zaradi zavrženja revizije v predmetni zadevi. Pri sojenju je sodnik dolžan spoštovati postopkovna procesna pravila ter soditi po ustavi in zakonu. Dejstvo, da je tožnica brez službe, brez zdravstvenega in socialnega zavarovanja in torej v težkem gmotnem položaju, ne pomeni odvzema pravice do sodnega varstva, niti možnosti uveljavljanja izrednega pravnega sredstva.

Zaradi ustavne pravice do sodnega varstva je namreč osebam, ki bi jim bil zaradi stroškov onemogočen dostop do sodišča, z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/01 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZBPP), zagotovljeno pravno zastopanje na račun države. Po 7. členu ZBPP se lahko brezplačna pravna pomoč dodeli za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči, vključno Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ob uveljavljanju izrednih pravnih sredstev. Država v skladu z načelno določbo 4. člena ZBPP torej skrbi za uresničevanje načela enake dostopnosti do sodnega varstva, tako da v proračunu zagotavlja sredstva za plačilo storitev osebam, ki so po zakonu pooblaščene za izvajanje pravne pomoči. Tožnica torej zaradi svojega slabega gmotnega položaja ni v neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, ki si lahko zagotavljajo pravno pomoč z lastnimi sredstvi. Ob zakonsko zagotavljanji brezplačni pravni pomoči zato ne more uspešno zatrjevati niti kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije o enakem varstvu pravic.

8. Glede sklicevanja na 385. člen(2) v zvezi s 375. členom ZPP, ki sodniku sodišča prve stopnje nalaga, da izvod dovoljene oz. dopuščene revizije pošlje nasprotni stranki in le v primerih, ko je ta vložena zoper sodno poravnavo, zamudno sodbo, sodbo na podlagi odpovedi ali pripoznave in vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank, če gre razpolaganje v nasprotju s prisilno-pravnimi predpisi in moralo, tudi državnemu tožilcu, je potrebno na koncu le še pojasniti, da je s 33. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) tovrstno izredno pravno sredstvo v delovnih in socialnih sporih, izključeno.

9. Preostale navedbe pritožnice, ki pomenijo vsebinsko nestrinjanje s pravnomočno zavrnilno sodbo glede trajanja pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost in nekatere druge, za pritožbeno rešitev te procesne zadeve pravno sploh niso odločilne. V tem pritožbenem postopku se do njih ponovno ni dopustno niti opredeljevati.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na temelju 2. odstavka 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

(1) Npr. v odločbi opr. št. U-I-69/07

(2) Ki ureja Zahtevo za varstvo zakonitosti.