Jedro

Postopek vpisa stavbe v kataster ni postopek, ki bi bil namenjen ugotavljanju, kdo naj bi bil dejanski lastnik določenih delov stavbe, pa tudi ne temu, kdo posamezne dele stavb ali dele skupnih prostorov dejansko uporablja in ima za tako uporabo pravni naslov oziroma tega naslova nima. V geodetskem postopku geometer zgolj izdela elaborat stavbe, ki vsebuje predpisane obrazce in v katerih se povzamejo podatki o številki stavbe ali dela stavbe, stanovanja, poslovnega prostora, dejanski rabi (ne pa o uporabi, torej o tem, kdo prostor uporablja), površini dela stavbe in o drugih okoliščinah, vsebovanih v obrazcih.

Pripojitev pomožnih delov k posamičnim delom stavbe bi bila možna le v primerih, ko pomožni del spada k stanovanju ali drugemu samostojnemu prostoru samo, če je bilo ob delitvi tako izrecno določeno. Če posebnega dogovora ni bilo, spada med skupne dele in tako ne more predstavljati dela posameznega dela stavbe oziroma dela stanovanja ali poslovnega prostora.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, 5. točka izreka sklepa Območne geodetske uprave Ljubljana št. 02112-49/2018-2 z dne 25. 4. 2018 se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 285 EUR v petnajstih dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovna zahtevka strank z interesom A.A. in B.B. se zavrneta.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da se upravne zadeve glede uvedbe postopka za evidentiranje zemljišča pod stavbo na parcelah št. 2547 in št. 2548 v k.o. ... in glede vpisa stavb, povezanih s tema parcelama, v kataster stavb združijo v en postopek (1. točka izreka), da se v zemljiškem katastru na parceli št. 2547 v k.o. ... evidentira zemljišče pod stavbo s površino 157 m2 za stavbo s številko 758 in na parceli 2548 v k.o. ... zemljišče pod stavbo s površino 34 m2 za stavbo s številko 1974 (2. in 3. točka izreka), da se v zemljiškem katastru evidentirajo spremembe, kot izhajajo iz tabele izpodbijanega sklepa (4. točka izreka), da se stavba št. 758, povezana s parcelo 2547, vpiše v kataster stavb in se stavbi in njenim delom določijo številke, površine in dejanska raba stanovanj in poslovnih prostorov, kot je razvidno iz tabele, navedene v 5. točki izreka, in da se stavba št. 1974, povezana s parcelo 2548, vpiše v kataster stavb ter se stavbi in njenim delom določijo številke, površine in dejanska raba, kot je razvidno iz tabele, navedene v 6. točki izreka, ter da stroškov postopka ni.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je A.A. kot solastnica zemljišča na podlagi 64. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja zemljišča pod stavbo na parcelah 2547 in 2548, k.o. ..., ter na podlagi 81. člena ZEN zahtevi za vpis stavb, povezanih s parcelama 2547 in 2548, k.o. ..., v kataster stavb. Zahtevam je bil priložen elaborat, ki ga je po določbah ZEN, Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru in Pravilnika o vpisih v kataster stavb (v nadaljevanju Pravilnik) izdelalo geodetsko podjetje C. d.o.o. iz Ljubljane (v nadaljevanju elaborat). Prvostopni organ je ugotovil, da je zahteve vložila upravičena oseba ter da podatki v elaboratu omogočajo tako evidentiranje zemljišča pod stavbo v zemljiškem katastru, kot tudi vpis stavb v kataster stavb. Glede na to, da je na podlagi zahteve in njej priloženega elaborata prvostopni organ lahko v celoti ugotovil dejansko stanje, je odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kot to določa prvi odstavek 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, saj okoliščine, ki jih navaja tožnica, da je z izpodbijanim sklepom prišlo do pripojitve nerazdeljenih skupnih delov k določenim posameznim delom stavbe oziroma da gre za samovoljno in protipravno uzurpacijo kletnih delov in shramb s strani posameznih etažnih lastnikov, v konkretnem primeru niso relevantne. Postopek vpisa nepremičnine v kataster stavb je namreč namenjen le evidentiranju stavbe in njenih delov v javni evidenci, in sicer na podlagi ugotovljenih dejstev o stanju v naravi oziroma fizičnih lastnostih (število delov stavbe, njihova lega, oblika, površina in podobno). Poleg tega je vlagateljica upravičena oseba za vložitev zahteve, saj je solastnica parcel, na katerih stojita stavbi. Morebitno vprašanje lastništva ali vprašanje uporabe v postopku vpisa v kataster stavb ne more biti sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v konkretnem upravnem postopku, ker gre za stvarnopravna razmerja glede nepremičnine, ki presegajo okvir tega postopka.

4. Tožnica se s to odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri izpodbija odločitev, vsebovano v 5. točki izreka sklepa. V njej navaja, da so kletni prostori med etažnimi lastniki še nerazdeljeni, izpodbijani sklep pa te nerazdeljene skupne dele večstanovanjske stavbe brez pravne in dejanske podlage arbitrarno priključi zgolj nekaterim stanovanjem kot posameznim delom stavbe. Tako stanovanju št. 2 pripiše dva kletna prostora oziroma shrambi v izmeri 47,4 m2, stanovanju št. 3 prav tako dva kletna prostora v izmeri 12,4 m2, stanovanju št. 5 klet v izmeri 3 m2, stanovanju št. 6 pa klet v izmeri 8,9 m2. Tožnica kot ena od lastnic stanovanja v tej stavbi (št. 4) pa je edina ostala brez pripadajočega kletnega prostora oziroma shrambe, pri čemer izpodbijani sklep ne navede nobenih razlogov, zakaj se posamezne kleti priključujejo samo nekaterim lastnikom stanovanj, ne pa tudi tožničinemu stanovanju. Pri kletnih prostorih in shrambah gre za nerazdeljene skupne dele stavbe, ki še niso v etažni lastnini, saj etažna lastnina na predmetni stavbi še ni dokončana, tako da so posamični deli vpisani pod t.i. začasnimi ID znaki, pri kletnih prostorih pa gre za nerazdeljene skupne dele, ki še niso v etažni lastnini, ker ta še ni dokončno vzpostavljena. Toženka zato ni imela nobene podlage, da je skupne dele stavbe, ki so v skladu s 105. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v solastništvu vseh etažnih lastnikov v skladu z njihovimi solastniškimi deleži, pripisala le k nekaterim posameznim delom stavbe. S tem je tožnico dejansko razlastila. Ker ni niti z besedo pojasnila, zakaj je to storila, izpodbijani sklep ne dosega standarda obrazložitve ter se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Poleg tega izpodbijani sklep nepravilno ugotavlja tudi izmere posameznih delov stavbe. Tako ima posamezni del, označen z začasno ID številko ..., v zemljiškoknjižni lasti B.B., po zemljiškoknjižnih podatkih izmero 91 m2, v izpodbijanem sklepu pa ima izmero kar 147,5 m2. Iz tega izhaja, da je toženka tudi zmotno ugotovila dejansko stanje. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v 5. točki izreka odpravi in zadevo v tem obsegu vrne toženki v ponovno odločanje, naloži pa naj ji tudi povračilo stroškov upravnega spora.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise zadeve.

6. Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo soglašala z navedbami in argumenti toženke, spraševala pa se je tudi o pravočasnosti vložene tožbe.

7. Stranka z interesom B.B. je v odgovoru na tožbo prav tako soglašala z navedbami in argumenti toženke, dodatno pa je še pojasnila, da tožničinemu stanovanju ni nikoli pripadala klet, saj se kletni prostori nikoli niso delili v skladu s površinami stanovanjskih enot. Zato tožnica, ki nima pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice na kleti, le-te ne more izsiliti preko predmetnega sodnega postopka.

K I. točki izreka

8. Tožba je utemeljena.

9. Uvodoma sodišče odgovarja na vprašanje stranke z interesom glede pravočasnosti vložene tožbe. Odločba, s katero je bil postopek končan, tj. drugostopna odločba, je bila tožnici po njenem pooblaščencu vročena 16. 11. 2018, torej se je 30 dnevni rok za vložitev tožbe iztekel v nedeljo, 16. 12. 2018. Če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika (četrti odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku, (v nadaljevanju ZPP), ki se v skladu s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1. Ker je bila zadnji dan roka nedelja, se je rok za vložitev tožbe iztekel v ponedeljek, 17. 12. 2018, takrat pa je bila tožba dejansko tudi vložena priporočeno po pošti (drugi odstavek 112. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1).

10. V obravnavani zadevi je sporno, ali so v elaboratu, ki je podlaga za izpodbijani sklep, kletni prostori oziroma shrambe večstanovanjske stavbe na ... v Ljubljani evidentirani pravilno in v skladu s predpisi.

11. ZEN v prvem odstavku 80. člena določa, da podrobnejši način oštevilčenja in označevanja stanovanj in poslovnih prostorov določi vlada. Ta je sprejela Pravilnik o vpisih v kataster stavb (v nadaljevanju Pravilnik), ki znotraj Poglavja 2.2 v 10 a. členu ureja vsebino etažnega načrta in določa, da se etažni načrt izdela za vsako etažo posebej.

12. Iz izreka izpodbijanega dela sklepa in etažnega načrta, ki je sestavni del elaborata, je razvidno, da ima navedena večstanovanjska stavba 6 etaž. Pritličje se nahaja v 2. etaži, torej se kletni prostori oziroma shrambe nahajajo v 1. etaži. Pri tem iz elaborata jasno izhaja, da elaborat v 1. etaži sploh ne označuje kletnih prostorov, ki predstavljajo kleti oziroma shrambe, ampak so ti prostori označeni s številkami 2, 3, 5 in 6, ki so dodeljene posameznim delom stavbe - stanovanjem ali poslovnim prostorom, ki pa se vsi nahajajo v višjih etažah stavbe. To pomeni, da jih elaborat prikazuje kot sestavni del posamičnih delov stavbe, označenih s temi številkami, ki se nahajajo v 2., 3., 4. in 5 etaži stavbe.

13. Tožnica (ki je lastnica stanovanjske enote št. 4) zatrjuje, da je toženka s tem posegla v še nerazdeljene skupne dele stavbe, saj je z izpodbijanim sklepom v postopku vpisa stavbe in njenih delov v kataster stavb odločila, da se v posamezne dele stavbe (stanovanja in poslovne prostore) vključijo tudi kletni prostori, za katere tožnica zatrjuje, da so še skupni prostori, ker si jih doslej etažni lastniki niso razdelili. Po tretjem odstavku 105. člena SPZ pa so skupni deli zgradbe namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov in so v solastnini vseh etažnih lastnikov, tj. lastnikov posameznih delov stavbe (četrti odstavek). Tožbeni ugovor je po presoji sodišča utemeljen. Postopek vpisa stavbe v kataster stavb je postopek evidentiranja stavb in delov stavb (70. člen ZEN), in sicer predvsem na podlagi materialnih dejstev (število delov stavbe, njihova lega, oblika, površina itd.), ne pa tudi pravnih razmerij, za kar prvostopni organ ni pristojen. Kot navaja tudi drugostopenjski organ, postopek vpisa stavbe v kataster ni postopek, ki bi bil namenjen ugotavljanju, kdo naj bi bil dejanski lastnik določenih delov stavbe, pa tudi ne temu, kdo posamezne dele stavb ali dele skupnih prostorov dejansko uporablja in ima za tako uporabo pravni naslov oziroma tega naslova nima. V geodetskem postopku geometer zgolj izdela elaborat stavbe, ki vsebuje predpisane obrazce in v katerih se povzamejo podatki o številki stavbe ali dela stavbe, stanovanja, poslovnega prostora, dejanski rabi (ne pa o uporabi, torej o tem, kdo prostor uporablja), površini dela stavbe in o drugih okoliščinah, vsebovanih v obrazcih (enako tudi sodna praksa - sodba Upravnega sodišča RS I U 1279/2016 z dne 28. 11. 2017), in sicer natanko tako, kot je razvidno v naravi.

14. S povezovanjem določenih kletnih prostorov s posameznimi stanovanji (z označbo stanovanja in kletnega prostora z eno samo skupno številko) ni bila upoštevana določba 10 a. navedenega Pravilnika, saj prostori v 1. etaži niso bili oštevilčeni s samostojnimi številkami in označeni v skladu s pravili, ampak so bili „pripojeni“ k stanovanjskim enotam, označenim s številkami 2, 3, 5 in 6, ki so številke posameznih stanovanj. Taka pripojitev pomožnih delov k posamičnim delom stavbe bi bila možna le v primerih, ki jih opredeljuje 105. člen SPZ in četrti odstavek 20. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). SPZ namreč v drugem odstavku 105. členu določa, da mora posamezni del zgradbe predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, kot so zlasti stanovanje, poslovni prostor ali drug samostojen prostor. K posameznemu delu v etažni lastnini lahko spadajo tudi drugi individualno odmerjeni prostori, če so del nepremičnine v solastnini etažnih lastnikov. Pomožni del torej spada k stanovanju ali drugemu samostojnemu prostoru samo, če je bilo ob delitvi tako izrecno določeno. Če posebnega dogovora ni bilo, spada med skupne dele1 in tako ne more predstavljati dela posameznega dela stavbe oziroma dela stanovanja ali poslovnega prostora. Da je tak način evidentiranja prostorov, ki so po naravi sicer skupni, možen, izhaja tudi iz 20. člen SZ-1, ki določa, da se del zemljišča, ki ima svojo parcelno številko (npr. atrij ali odmerjen parkirni prostor), šteje kot del stanovanja in ne kot poseben skupni del, če je s pravnim poslom ali odločbo sodišča izrecno določen kot sestavni del stanovanja. V obravnavanem primeru niti iz elaborata niti iz listin upravnega spisa ne izhaja, da bi šlo za tako situacijo, saj ni dokazil, ki bi izkazovala take pravne posle, niti odločb sodišča (tega pa ne prilagata niti stranki z interesom, ki navajata, da tožnici kletni prostor ne pripada).

15. Zaradi vsega zgoraj navedenega sodišče zaključuje, da je toženka zaradi napačne razlage predpisov nepravilno ugotovila dejansko stanje, saj ni upoštevala, da elaborat ne vsebuje predpisanih sestavin oziroma je nepravilno sestavljen.

16. Ker je po navedenem na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je zadevo na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Glede na razlog odprave izpodbijanega akta (napačna uporaba materialnega prava) se sodišče ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov.

K II. in III. točki izreka

17. Stroškovnemu zahtevku tožnice je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji odmerilo stroške postopka na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, v znesku 285 EUR. Ker tožničin pooblaščenec ni zavezanec za DDV, ta znesek ni povečan za 22 % DDV.

18. O stroškovnih zahtevkih strank z interesom A.A. in B.B., ki sta nastopali na strani toženke (predlagali sta zavrnitev tožbe), je sodišče odločilo skladno z načelom uspeha po 154. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbi ugodilo in torej navedeni stranki z interesom s svojima predlogoma, da sodišče tožbo zavrne, nista uspeli, je sodišče njun stroškovni zahtevek zavrnilo.

1 M. Juhart in ostali, Komentar SPZ, GV založba, Ljubljana 2004, stran 521