Jedro

Šlo je torej za dogovor med pravdnima strankama, da polog (ara) za nakup vozila, šteje tudi kot varščina po sklenjeni najemni pogodbi od 6.4.2018 do 6.8.2018. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke (in tožene stranke po nasprotni tožbi) se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka (in tožena stranka po nasprotni tožbi) sama nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka (in tožena stranka po nasprotni tožbi) mora povrniti toženi stranki (in tožeči stranki po nasprotni tožbi) 559,98 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. V predmetnem sporu gre za tožbo in nasprotno tožbo, ki sta združeni v skupno obravnavanje. Tožeča stranka po tožbi je hkrati tožena stranka po nasprotni tožbi (A. d.o.o.) in tožena stranka po tožbi je hkrati tožeča stranka po nasprotni tožbi (F., d.o.o.).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, (I.) da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke po tožbi: ″Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 14.867,8 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 8. 2018 dalje do plačila,‶ in (II.) delno ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, da je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi znesek 12.075,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 6. 2019 dalje do dne plačila, (III.) v presežku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, za vtoževani znesek 13.924,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 8. 2018 dalje do plačila in za obrestni zahtevek od zneska 12.075,31 EUR od 7. 8. 2018 do 2. 6. 2019 zavrnilo, ter (IV.) naložilo tožeči stranki po tožbi, da je dolžna povrniti toženi stranki po tožbi 2.064,46 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

3. Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po tožbi in tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju pritožnica) zoper I., II., in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Navaja, da izpovedba priče A. A. ni skladna s predloženo listinsko dokumentacijo in je zaključek sodišča zmoten, posledično pa napačno ugotovljeno dejansko stanje. Iz predloženih dokaznih listin, ki jih je nasprotni tožbi priložila toženka izhaja, da je bila naročnik spornega vozila (BMW M5) B. B. in ne tožnica, niti to ni bil C. C. Iz elektronskega sporočila z dne 20.8.2018 (priloga B14), poslanega s strani zakonitega zastopnika toženke Č. Č. B. B. in C. C. izhaja, kdo je bil naročnik vozila BMW M5 in koga je toženka ves čas štela za naročnika in plačnika vozila. Kot naročnico vozila je toženka štela B. B., saj je večkrat omenjeno, da je ona odgovorna prevzeti obveznosti nakupa in plačila vozila. Tudi iz elektronskega sporočila B. B. z dne 19.7.2018 (priloga B15), ko ta navaja »DOGOVOR PRODAJE: drugače rešujem jaz to z Č. Č. in se tebe v primeru strogega najema ne tiče«, jasno izhaja, da je zaključek sodišča v izpodbijani sodbi, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo, da je bila izpovedba priče A. A. skladna s predloženo listinsko dokumentacijo, zmoten. Izpovedba priče A. A. je v diametralnem nasprotju s povzeto elektronsko korespondenco med B. B. in zakonitim zastopnikom toženke. Ta korespondenca je nastala v času sklepanja pogodbenega razmerja in je nedvomno bolj verodostojna od izpovedi priče, zaslišane več kot tri leta po zaključku pogodbenega razmerja med strankama. Priča A. A. je nedvomno tudi zainteresirana za izid postopka v korist toženke, saj bi bila v nasprotnem primeru ona tista, ki bi imela obveznost do toženke, česar pa sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, navedenih okoliščin in nasprotij med izpovedbo priče in povzeto elektronsko korespondenco ni obrazložilo in ni pojasnilo zakaj ne sledi jasni in nedvoumni komunikaciji, ki se je dogajala v času dobrih odnosov med strankami.

Že iz navedenih listin (B14 in B15) je jasno, da tožnica ni bila nikoli v pogodbenem razmerju s toženko glede nakupa spornega vozila, temveč le v zvezi z najemom po sklenjenih najemnih pogodbah za vozilo BMW M5, da ni imela nikakršne vloge v poslovnem razmerju glede nakupa vozila, ki je bilo očitno vzpostavljeno med toženko in B. B. in za morebitno škodo pri nadaljnji prodaji rabljenega vozila, tožnica ne more biti odgovorna.

Nejasna je navedba izpodbijane sodbe, da je bil s C. C. dogovorjen polog (depozit) za nakup vozila BMW M5, ki je štel kot varščina, ker je bilo vozilo sprva štiri mesece v najemu. Očitno sodišče ne razlikuje med pologom (aro) za nakup vozila in varščino, ki je namenjena pokrivanju morebitne škode v času trajanja najemnega razmerja. Izpovedba priče A. A. o tem, da naj bi se vplačani znesek 12.000 EUR štel kot polog za nakup vozila, je neverodostojna tudi zato, ker je priča sama izpovedala, da je za polog za nakup vozila potreben višji znesek, vsaj 10-20% nabavne vrednosti vozila. Izpovedba priče, da bi se tožnica (oz. zanjo C. C.) zavezala plačati še 20.000 EUR na račun pologa, je osamljena in z ničemer izkazana, prav tako ne izhaja iz nobenega predloženega dokaza, kaj takega ni zatrjevala niti toženka. D. D. je izpovedal, da je ara pri nakupu podobnih vozil znašala 30-40% vrednosti vozila, zakoniti zastopnik toženke Č. Č. pa, da znaša ara za takšno vozilo minimalno 30.000 EUR, zato ni mogoče slediti zaključku izpodbijane sodbe, da znesek 12.000 EUR predstavlja polog oz. aro za nakup vozila.

Pravdni stranki se nista nikoli dogovarjali, še manj pa dogovorili o nakupu vozila BMW M5. Iz elektronskega sporočila z dne 18.12.2017 (B10) izhaja, da je bilo med pravdnima strankama sklenjeno najemno razmerje za vozilo, ne pa kupoprodajna pogodba, kar izhaja iz elektronskega sporočila B. B. z dne 18.12.2017. Varščina 10.000 EUR pa je smatrana kot varščina za najem in ne kot polog za nakup vozila. Enako izhaja iz elektronskega sporočila B. B. z dne 14.12.2017, da je bila dogovorjena varščina 12.000 EUR. Drugačni zaključki sodišča so v nasprotju s predloženo listinsko dokumentacijo in so zmotni. Sodišče ne obrazloži, zakaj ne sledi v postopku zatrjevanim in z listinskimi dokazi podkrepljenim navedbam tožnice, saj so nedvomno zaradi časovne komponente zanesljivejši in bolj verodostojni od izpovedi prič. Ni mogoče govoriti, da je bila s plačilom varščine za najem (plačilo 20.12.2017 10.000 EUR in 4.4.2018 2.000 EUR) sprejeta ponudba za nakup vozila, soglasje volj za sklenitev takšne pogodbe med pravdnima strankama ni obstajalo, še manj pa soglasje tožnice o strinjanju s splošnimi pogoji in določili za prodajo novih osebnih vozil BMW in Mini ter motornih koles BMW.

V nasprotju z vsebino listin je zaključek sodišča, da naj bi med tožnico in pričo A. A. potekali dogovori glede odkupa vozila, kar naj bi dokazovala elektronska korespondenca z dne 19.7.2018 in 8.8.2018 (B20 in B21). Vsebina elektronskega sporočila z dne 8.8.2018 potrjuje navedbe tožnice, da je bila kupec vozila B. B. Iz elektronskega sporočila z dne 19.7.2018 pa izhaja, da je govora o najemu vozila in ne nakupu. Navedeno ne dokazuje navedb toženke o sklenitvi prodajne pogodbe, temveč kaže, da prodajna pogodba med strankama ni bila nikoli sklenjena in so tovrstni zaključki sodišča v nasprotju z izvedenimi listinskimi dokazi. Drugega dogovora med pravdnima strankama, razen sklenjenih najemnih pogodb z dne 6.4.2018 in z dne 6.8.2018, nikoli ni bilo. Četudi bi bil, bi bil neveljaven, saj je v nasprotju s pisno pogodbo (56. člen OZ). Prodajna pogodba bi bila zapisana na enak način kot najemna. Niti toženka, niti zaslišane priče tekom postopka niso pojasnile, zakaj prodajna pogodba ni bila jasno zapisana. Zakaj toženka ni postopala enako, kot npr. pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe 1442 z dne 14.12.2018? Ker med pravdnima strankama do soglasja volj glede sklenitve prodajne pogodbe za sporno vozilo ni prišlo. Toženka je pravna oseba, katere glavna dejavnost je trgovina in servis motornih vozil, gre torej za strokovnjaka na področju prodaje vozil in bi bilo postopanje, kot ga opisuje sodišče v izpodbijani sodbi, nenavadno in v nasprotju s pravili stroke in skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Opozoriti velja na izpovedbo priče D. D. ki je na vprašanje o tem, ali je potrebno plačati aro pred naročilom ali po tem, izpovedal, če stranka are ne plača, ni naročila. Ker bi ara za sporno vozilo znašala krepko preko 12.000 EUR, ni mogoče slediti zaključku sodišča, da je mogoče znesek 12.000 EUR šteti kot aro in da je bila med strankama sklenjena pogodba za nakup spornega vozila.

(Ne)verodostojnost izpovedbe priče A. A. je potrebno presojati v duhu njenih »odgovorov na sporna vprašanja« iz maila z dne 27.11.2018 (B24), ki so v nasprotju z vsemi ostalimi listinskimi dokazi. Njeni odgovori v mailu z dne 27.11.2018, kot tudi izpovedba na zaslišanju dne 25.11.2021, je povsem neverodostojna in prilagojena za potrebe tega postopka. Tožnica je na neverodostojnost pojasnil priče A. A. iz maila z dne 27.11.2018 opozarjala že tekom postopka, sodišče pa se do teh navedb glede neverodostojnosti priče in glede navedb o nasprotjih med vsebino maila z dne 27.11.2018 in drugih v spis vloženih mailov priče A. A., ni opredelilo, čeprav je tožnica tekom postopka opozarjala, da so navedbe v e-mailu z dne 27.11.2018 same s seboj v nasprotju. B. B. se najprej sklicuje na »potrditev prejetega naročila in datuma proizvodnje s strani zaposlenega na B. d.o.o. D. D., v nadaljevanju pa navaja, da »pogodba ni veljavna, saj jo je podpisala nepooblaščena oseba D. D.« Oseba D. D., zaposlen pri toženi stranki, je bil očitno »selektivno« pooblaščen za sklepanje pogodb. Iz navedb v e-mailu z dne 28.11.2018 izhaja, da se v času najemne pogodbe dodatno črpa strošek za najem iz že vplačanega avansa, kar potrjuje navedbe tožeče stranke, da je bilo med pravdnima strankama sklenjeno najemno razmerje za vozilo in nikakor ne kupoprodajna pogodba, ter da je bila varščina 10.000 EUR smatrana kot varščina za najem. Iz navedb v e-mailu z dne 27.11.2018 ne izhaja, da naj bi bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba za sporno vozilo. Neverodostojnost navedb iz e-maila z dne 27.11.2018 dodatno potrjuje tudi e-mail z dne 9.8.2018 (A12), poslan s strani B. B. C. C. in Č. Č., v katerem B. B. navaja, da »se ni opredelilo, kdaj se vozilo odkupi s strani A. d. o. o.«. Iz istega e-maila tudi izhaja, da je bilo očitno dogovorjeno, da bo vozilo »odkupilo podjetje G. varščina/ara pa se poračuna z zaostalimi najemi in nastalimi stroški«. Navedeni e-mail z dne 9.8.2018 še dodatno potrjuje navedbe tožeče stranke in negira navedbe in verodostojnost navedb tožene stranke. Prvostopno sodišče se do te korespondence sploh ni opredelilo in ni podalo razlogov, zakaj vsebino teh listin, ki so v diametralnem nasprotju z vsebino izpovedb prič A. A., Č. Č. in D. D., ni upoštevalo. Na obstoj drugačnega dogovora ne more vplivati niti konfiguracija in dodatna oprema vozila, ki je očitno bila dogovorjena med tožnico in B. B., ne med pravdnima strankama. Iz ponudbe 18730 niti ne izhaja na koga je ta naslovljena, sicer pa tožnica ni nikoli sprejela ponudbe 18730, saj je bila plačana varščina za najem (in ne nakup) vozila.

V zvezi s presojo ugovora pasivne legitimacije tožnice v postopku odločanja po nasprotni tožbi, prvostopno sodišče izpoved priče A. A. spregleda in je ne upošteva, niti ne navede razloga, zakaj njeni izpovedbi v tem delu ne sledi. Priča A. A. je namreč izpovedala, da ni bilo nikoli govora o tem, da bo tožnica odkupila avto, ampak C. C. ali kupec C. C. Na dodatno vprašanje pooblaščenca tožnice o tem, ali kot fizična oseba, je priča A. A. temu pritrdila. V tem kontekstu je potrebno presojati tudi izpovedbo priče E. E. kateremu naj bi se C. C., in ne tožnica, pohvalil, da ima nov avto in tudi iskal kupca zanj. Izpovedbo priče E. E. ni mogoče šteti kot dokaz zaključku, da bi tožnica sklenila s toženko pogodbo za nakup spornega vozila. Tudi zakoniti zastopnik toženke Č. Č. in priča D. D. sta v svoji izpovedbi vedno govorila o C. C. in ne o tožnici, kar dodatno potrjuje utemeljenost ugovora tožnice.

Zmoten je zaključek, da naj bi bila prodajna pogodba s strani toženke realizirana, kar naj bi izhajalo iz primopredajnega zapisnika z dne 6.4.2018 (B18). Dejstvo namreč je, da gre pri primopredajnem zapisniku zgolj za standardiziran obrazec, pripravljen s strani toženke, ki je bil dan v podpis C. C. ob sklenitvi najemne pogodbe z dne 6.4.2018. Primopredajni zapisnik se je nanašal na prevzem vozila s strani tožnice kot najemnika, za kar je bilo doseženo soglasje volj pogodbenih strank. Nikakor primopredajni zapisnik ne izkazuje, da je bilo med strankama doseženo soglasje volj za sklenitev prodajne pogodbe, saj iz njega ne izhajajo bistvene sestavine prodajne pogodbe. Podlaga za prevzem vozila in podpis primopredajnega zapisnika z dne 6.4.2018 je bila istega dne sklenjena najemna (in ne prodajna) pogodba.

Zmoten je zaključek sodišča, da najemna pogodba z dne 6.8.2018 ni bila veljavno sklenjena, ker je ni podpisal pooblaščeni zastopnik, saj D. D. naj ne bi imel posebnega pooblastila za sklepanje najemnih pogodb in naj bi sklenil pogodbo brez soglasja in vednosti zakonitega zastopnika toženke. D. D. je zaposlen pri tožnici kot prodajni svetovalec in ima glede na svojo delovno mesto t.i. pooblastilo po zaposlitvi skladno z 80. členom OZ, kar potrjuje tudi dejstvo, da je kupoprodajno pogodbo št 1442 z dne 14.12.2018 s kupcem v imenu in za tožnico sklenil ravno D. D. Tudi ponudba št 18730, na katero se sklicuje toženka, je bila pripravljena s strani D. D. Navedbe, da za sklepanje najemnih pogodb D. D. ni bil pooblaščen, medtem ko je za sklepanje prodajnih pogodb bil pooblaščen, se izkažejo za najmanj neverjetne, saj je nevarnost nastanka škode bistveno večja pri sklepanju prodajnih kot pa pri sklepanju najemnih pogodb. Takšne izpovedbe zakonitega zastopnika toženke in priče D. D. so prilagojene le za potrebe tega postopka. Da ni mogoče slediti takšni izpovedbi dokazuje tudi dejstvo, da zoper D. D. niso bili zaradi podpisa najemne pogodbe z dne 6.8.2018 sproženi nikakršni postopki s strani delodajalca (disciplinski postopek, opozorilo pred odpovedjo), do česar bi v primeru tovrstne kršitve pogodbenih obveznosti nedvomno prišlo. Nenazadnje pa tudi v kolikor bi bile navedbe toženke glede neobstoja pooblastila D. D. za sklepanje najemnih pogodb resnične, takšno notranje razmerje ne učinkuje proti dobroverni tretji osebi, temveč je to razmerje relevantno le v razmerju delavec (D. D.) - delodajalec (toženka) iz vidika presoje morebitne delavčeve kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in odškodninske odgovornosti. Najemna pogodba z dne 6.8.2018 je veljavno sklenjena in zavezujoča. V posledici napačne odločitve o temelju in višini tožbenega zahtevka, je zmotna tudi odločitev o dolžnosti povrnitve pravdnih stroškov.

4. Tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na tožbo, priglasila pritožbene stroške in izpostavila, da je prvostopenjsko sodišče v obširnem in natančno izvedenem dokaznem postopku z gotovostjo ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba za luksuzno osebno vozilo znamke BMW M5, zaradi česar je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Tožeča stranka v pritožbi nekritično povzema izvedene dokaze, zlasti zaslišanja prič in zakonitega zastopnika tožene stranke, ki so vsebinsko pojasnili medsebojne odnose med pravdnima strankama in napolnili vrzeli, ki izhajajo iz posameznih elektronskih sporočil, katere si tožeča stranka povsem zmotno in enostransko razlaga.

Nesporne ugotovitve so, da je tožeči stranki bila posredovana ponudba št. 18730 z dne 8.12.2017, da je navedena ponudba bila sprejeta s plačilom varščine (are) v znesku 10.000,00 EUR, da iz priloženega izpisa prometa za družbo A. d.o.o. izhaja, da je bilo plačilo izvedeno kot plačilo avansa po ponudbi 18730 v znesku 10.000,00 EUR dne 20.12.2017, naknadno še v znesku 2.000,00 EUR dne 4.4.2018, da je bila med pravdnima strankama sklenjena najemna pogodba za osebno vozilo za obdobje med 6.4.2018-8.8.2018, da je tožeča stranka (prokurist C. C.) avtomobil uporabljal, najem pa je bil dogovorjen v višini 1.037,00 EUR na mesec, da je tožeča stranka dan pred sklenitvijo najemne pogodbe plačala na račun tožene stranke znesek 4.148,00 EUR, kar ustreza vrednosti štirih mesečnih najemnin za celotno obdobje veljavnosti najemne pogodbe, da je v nadaljevanju tožeča stranka izvedla še dva plačila, da je pri omenjenem poslu sodelovala B. B., da je C. C. oz. tožeča stranka želela imeti avtomobil individualno opremljen po njegovih željah, kar kaže na nelogičnost zatrjevanja in dokazovanja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena le najemna pogodba. C. C., kot prokurist tožeče stranke, je glede opreme in konfiguracije bil v kontaktu s D. D., prodajalcem vozil BMW pri toženi stranki, hkrati je bil na vezi tudi z B. B., kateri je z mailom z dne 8.12.2017 navedel želeno opremo. Tožena stranka je tožeči stranki po uskladitvi vseh njenih želja poslala ponudbo št. 18730 za osebno vozilo, kot si ga je sama želela in tožeča stranka je ponudbo sprejela, kar potrjuje plačilo are. Iz priloženega izpisa prometa za družbo A. d.o.o. izhaja, da je bilo plačilo izvedeno kot plačilo avansa po ponudbi 18730 v znesku 10.000,00 EUR dne 20.12.2017, naknadno pa še v znesku 2.000,00 EUR dne 4.4.2018. Da je tožeča stranka z navedenim plačilom potrdila ponudbo št. 18730 kaže oznaka namena plačila, saj se je tožena stranka pri plačilu sklicevala na številko ponudbe. Že v samih navedbah v odgovoru na tožbo je bilo pojasnjeno, da je direktor tožene stranke izjemoma dovolil naročilo takšnega avtomobila ob tako nizko vplačani ari, čeprav je vedel, da gre za posebno naročilo s posebno specifikacijo opreme. Ker mu je B. B. obljubljala, da je s tožečo stranko (C. C.) dogovorjeno, da bo tožeča stranka v roku štirih mesecev plačala celotno kupnino. Navedeni način nakupa osebnega vozila s predhodnim štiri mesečnim najemom, je tožeča stranka želela iz razloga, da bi vozilo lahko registrirala na nemške tablice. Tožeča stranka nekritično in selektivno prikazuje posamezne pasuse iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke, kar pa ne odraža celotne slike dogovarjanja. B. B. je namreč pojasnila, da je bil dogovor, da se bo vozilo najprej najelo, kasneje pa odkupilo. Dogovorjen je bil najem z odkupom. Logično je, da če bi bil dogovorjen samo najem, si konfiguracije vozila tožeča stranka ne more izbrati. Tudi zakoniti zastopnik tožene stranke je na glavni obravnavi dne 14.9.2020 izpovedal, da je bilo vozilo naročeno po izbiri C. C., da je bila plačana premajhna ara, nakar mu je B. B. dejala, da bo v roku štirih mesecev plačana še ara v znesku 20.000 EUR. Najemna pogodba s tako nizko najemnino je bila sklenjena pod pogojem, da bo vozilo kupljeno. V najemni pogodbi ni navedeno, da je potrebno plačilo varščine. Tudi priča D. D. je povedal, da je glede nakupa kontaktiral z C. C., ki je predlagal spremembo konfiguracije vozila. Odgovoril je, da mu je jasno, da želi tožeča stranka avto kupiti, pooblastil za sklepanje najemne pogodbe pa ni imel. Tožeča stranka je s plačilom are po ponudbi št. 18730 soglašala s Splošnimi pogoji in določili za prodajo novih osebnih vozil BMW in MINI ter motornih koles BMW. Ara je bila dana za utrditev pogodbene obveznosti strank, z namenom kasnejše sklenitve glavne - prodajne pogodbe. Namen are je bil, da je ponudba sprejeta. Ara je bila dana kot zavarovanje, da bo prodajna pogodba sklenjena, s čimer je bila dogovorjena tudi sankcija za primer neizpolnitve v smislu prvega in drugega odstavka 65. člena OZ. C. C. je bil prokurist tožeče stranke, plačilo je izvedla tožeča stranka, prav tako je sodišče pravilno ugotovilo, da je pri poslu sodelovala B. B. in pri tem podrobno pojasnilo njeno vlogo. Sodišče je tudi podrobno in vsebinsko natančno analiziralo poslane maile s preostalimi izvedenimi dokazi, na podlagi katerih drugačen zaključek sodišča nikakor ni možen.

Tožeči stranki je bilo na podlagi zelo nizke vplačane are kot potrditve ponudbe in garancije za nakup vozila premijskega razreda s posebno specifikacijo opreme, omogočeno naročilo in nakup, pred tem pa še štiri mesečna uporaba vozila za najemnino, ki je par tisočakov pod tržno mesečno najemnino za istovrstna, primerljiva vozila, kot je ugotovil tudi izvedenec avtomobilske stroke.

Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče in je bilo v postopku potrjeno z izvedenimi personalnimi dokazi sta pravdni stranki najemno pogodbo za dobo štirih mesecev sklenili iz razloga, ker je tožeča stranka želela po izteku najemne pogodbe osebni avtomobil kupiti pod ugodnejšimi pogoji, na način, da bi osebno vozilo izvozila v tujino, kar bi ji naj uredila B. B. Toženi stranki nikakor ni bilo v interesu, da sama obdrži naročeno vozilo, ki si ga je opremil C. C., zato ji je bila v interesu samo prodaja vozila znamke BMW. Pričanje prič ni v ničemer v nasprotju z izvedenimi listinskimi dokazi.

Tožena stranka je utemeljeno pričakovala, da bo tožeča stranka kupila osebno vozilo za sprejeto ponudbeno ceno po ponudbi, ki jo je tožeča stranka sprejela, vendar do dokončne realizacije nakupa ni prišlo. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je prišlo do kršitve pogodbenih obveznosti, kar je rezultiralo v povzročeni škodi toženi stranki.

5. Pritožba tožeče stranke (in tožene stranke) po nasprotni tožbi ni utemeljena.

6. Prvostopno sodišče je v predmetnem postopku odločalo o tožbi zaradi vračila varščine in najemnine po najemnih pogodbah z dne 6.4.2018 in 6.8.2018 (priloga A6, B5, B6) ter o nasprotni tožbi zaradi plačila škode po drugem odstavku 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zaradi kršitve pogodbene obveznosti.

7. Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je razvidno iz prvostopne izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče posebej ne povzema, se pa opredeljuje do pritožbenih očitkov. Pritožba izrecno izpodbija le I., II., in IV. točko izreka prvostopne sodbe, zato se sodba preizkusi v navedenem obsegu (350. člen ZPP).

8. Pritožba navaja, da izpovedba priče A. A. ni skladna s predloženo listinsko dokumentacijo, ker iz predloženih dokaznih listin, ki jih je predložila tožena stranka izhaja, da je bila naročnik spornega vozila B. B. in ne tožnica, niti C. C. Iz elektronskega sporočila z dne 20.8.2018 (priloga B14) poslanega s strani zakonitega zastopnika Č. Č. B. B. in C. C. jasno izhaja, da je bila naročnik vozila B. B. in je njo toženka ves čas štela tudi za plačnika vozila. Tudi iz elektronskega sporočila B. B. z dne 19.7.2018 jasno izhaja, da je napačen zaključek sodišča v izpodbijani sodbi, da naj bi tožena stranka uspela dokazati, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo. Izpovedba priče A. A. je v diametralnem nasprotju s povzeto elektronsko korespondenco med B. B. in zakonitim zastopnikom tožene stranke. Povzeta korespondenca, ki je nastala v času sklepanja pogodbenega razmerja, je nedvomno bolj verodostojna od izpovedi priče, ki je bila zaslišana več kot tri leta po zaključku pogodbenega razmerja med strankama, pri čemer naj bi bila priča nedvomno zainteresirana za izid postopka v korist tožene stranke, saj bi sicer imela obveznost do tožene stranke kot izhaja iz korespondence. Sodišče navedenih okoliščin in nasprotij med izpovedbo priče in prevzeto korespondenco ne obrazloži in ne pojasni zakaj ne sledi jasni in nedvoumni komunikaciji, ki se je dogajala v času dobrih odnosov med strankama. Z gornjimi navedbami pritožba očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), ki pa ni utemeljena.

9. Prvostopno sodišče je namreč podalo celovito dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP v točkah 10. do 20. izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je tožena stranka uspela dokazati, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo za nakup osebnega vozila znamke BMW M5, tožeča stranka kot kupec in tožena stranka kot prodajalec. Pojasnilo je, katera dejstva šteje za dokazana, pri čemer je odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Njegova dokazna ocena je argumentirana, logična in razumna, zato jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Za presojo v konkretnem primeru namreč niso zadoščali zgolj listinski dokazi (predložena elektronska korespondenca), kot zmotno zatrjuje pritožba, temveč so bila potrebna tudi zaslišanja prič in tožene stranke, ki so pojasnila predloženo listinsko komunikacijo (korespondenco) med udeleženci in naravo dogovorjenega poslovnega sodelovanja. Šele na podlagi tako celovito izvedenega dokaznega postopka in dokazne ocene (v skladu z 8. členom ZPP), je prvostopno sodišče lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje. Drugačna pritožbena zatrjevanja niso utemeljena.

10. Pritožba zato nima prav, da izpoved priče A. A. ni skladna s predloženo listinsko dokumentacijo, saj je tožeča stranka s tem, ko je dne 20.12.2017 plačala polog (aro) za vozilo BMW M5 po pisni ponudbi tožene stranke št. 18730 z dne 8.12.2017 in ustno dogovorjeni prodajni ceni 164.000,00 EUR za vozilo, ob tem pa se pri plačilu sklicevala na ponudbo 18730 z dne 8.12.2017, sprejela to ponudbo tožene stranke in se hkrati strinjala s splošnimi pogoji ter določili za prodajo novih vozil BMW in MINI ter motornih koles BMW, ki so neločljivi del ponudbe (drugi odstavek 28. člena OZ). S tem je bila sklenjena kupoprodajna pogodba za navedeno vozilo med tožečo in toženo stranko. Kupec navedenega vozila je tako nedvomno bila tožeča stranka in ne B. B., kot zmotno zatrjuje pritožba. B. B. je bila zgolj posrednica med tožečo in toženo stranko pri nakupu vozila. Teh ugotovitev ne more omajati pritožbeno sklicevanje na dele elektronskih sporočil z dne 20.8.2018 in 19.7.2018 iz katerih naj bi izhajajo, da je naročnica vozila bila B. B. in da pravdni stranki nista sklenili kupoprodajne pogodbe. Ravno zaradi nejasnosti v predloženi elektronske komunikacije je bilo potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati tudi priče in toženo stranko, ter šele na podlagi vseh izvedenih dokazov, je prvostopno sodišče lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje. Zato pritožbeno sklicevanje na del elektronskih sporočil, ne more omajati celovite dokazne ocene v smislu 8. člena ZPP in ugotovitev prvostopnega sodišča v točkah (10. do 20. prvostopne sodbe).

11. Pritožbene navedbe, da je povzeta korespondenca, ki je nastala v času sklepanja pogodbenega razmerja bolj verodostojna od izpovedbe priče (A. A.) zaslišane več kot tri leta po zaključku pogodbenega razmerja med strankama, da sodišče ne obrazloži zakaj ne sledi jasni in nedvoumni komunikaciji, ki se je dogajala v času dobrih odnosov, so prav tako neutemeljene. V 8. členu ZPP je zapisano načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da ni zakonskih pravil o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Ni mogoče govoriti, da je povzeta korespondenca, četudi je nastala v času sklepanja pogodbenega razmerja bolj verodostojna od izpovedbe priče, saj je ravno zaradi nejasne pisne korespondence med udeleženci in zaradi razjasnitve narave poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama, bila potrebna izvedba vseh dokazov tudi z zaslišanjem prič in zakonitega zastopnika tožene stranke, ter na podlagi celovito izvedenega dokaznega postopka in izdelane dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP, je prvostopno sodišče lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje in nato pravilno uporabilo materialno pravo.

12. Pritožbene navedbe, da naj bi bila priča A. A. nedvomno zainteresirana za izid postopka v korist tožene stranke, saj bi sicer imela obveznost do tožene stranke kot izhaja iz korespondence, pa so pritožbena novota in iz tega razloga neupoštevne (337. člen ZPP).

13. S pritožbenimi navedbami, da tožnica ni bila nikoli v pogodbenem razmerju s toženko glede nakupa spornega vozila, temveč je imela sklenjeni le najemni pogodbi, da ni imela nikakršne vloge v poslovnem razmerju glede nakupa vozila, ki je bilo vzpostavljeno med toženko in B. B., zato ne more biti odgovorna za morebitno škodo pri prodaji rabljenega vozila, pritožba ponovno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava (340. in 341. člen ZPP), ki pa ni utemeljena.

14. Da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba za navedeno vozilo in da je kupec navedenega vozila nedvomno bila tožeča stranka in ne B. B., je pritožbeno sodišče pojasnilo že v 10. točki navedene sodbe. B. B. je bila zgolj posrednica pri nakupu vozila. Ker tožeča stranka ni imela sredstev za takojšen nakup vozila in je sledila želji po čim ugodnejšem nakupu, je bilo dogovorjeno štirimesečno najemno razmerje in je bila sklenjena najemna pogodba med pravdnima strankama za navedeno vozilo za čas od 6.4.2018 do 6.8.2018. Dogovorjeno je bilo, da bo tožeča stranka najkasneje do poteka najema, torej do 6.8.2018 plačala kupnino za navedeno vozilo, česar pa ni storila. Druga najemna pogodba z dne 6.8.2018, ki jo je podpisal D. D., brez pooblastila in soglasja zakonitega zastopnika tožene stranke, ni bila veljavno sklenjena. Tožeča stranka je kršila sklenjeno kupoprodajno pogodbo s tem, ko zanjo naročenega vozila po dogovorjeni ceni ni odkupila (plačala kupnine) po poteku štirimesečnega obdobja najema do 6.8.2018, niti v dodatno dodeljenem roku do 23.8.2018. Ker tožeča stranka vozila ni odkupila oz. plačala kupnine, je tožena stranka kot prodajalec in upnik utemeljeno odstopila od pogodbe, skladno z določbo 105. v zvezi z določbo 103. člena OZ (Obligacijskega zakonika). Nato pa kot pogodbi zvesta stranka na podlagi drugega odstavka 239. člena OZ zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala, ker tožeča stranka kot kupec vseh svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila, ni plačala dogovorjene kupnine, medtem ko je tožena stranka naročila in dobavila vozilo, konfigurirano po željah tožeče stranke in ga toženi stranki izročila v uporabo 6.4.2018. Kršitev pogodbe, kot tudi vzrok za kršitev pogodbe izvira iz sfere tožeče stranke, kar pomeni, da je odgovornost tožeče stranke za škodo pri nadaljnji prodaji rabljenega vozila izkazana in pritožbene navedbe niso utemeljene.

15. S pritožbenimi navedbami, da je povsem nejasna navedba izpodbijane sodbe, da je bil s C. C. dogovorjen polog (depozit) za nakup vozila, ki je štel kot varščina, ker je bilo vozilo sprva štiri mesece v najemu, pritožba očita prvostopnemu sodišču, da ne razlikuje med pologom (aro) za nakup vozila in varščino, ki je namenjena pokrivanju škode v času trajanja najemnega razmerja, pritožba očita zmotno uporabo materialnega prava po 341. členu ZPP, ki pa ni utemeljena.

16. Prvi odstavek 64. člena OZ določa, če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki nek znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba sklenjena (ara), se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega. Ara je torej določen denarni znesek oziroma določena količina drugih nadomestnih stvari, ki jo ob sklenitvi pogodbe ena pogodbena stranka izroči drugi pogodbeni stranki v znamenje, da je pogodba sklenjena.1 Medtem, ko je varščina namenjena pokrivanju morebitne škode v času trajanja najemnega razmerja, kot navaja že sama pritožba. Prvostopno sodišče je v 11. točki obrazložitve pojasnilo, da je bil s tožečo stranko dogovorjen polog (ara) za nakup vozila BMW M5, ki se je štel tudi kot varščina, ker je bilo vozilo sprva štiri mesece v najemu. Šlo je torej za dogovor med pravdnima strankama, da polog (ara) za nakup vozila, šteje tudi kot varščina po sklenjeni najemni pogodbi od 6.4.2018 do 6.8.2018. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

17. Pritožbeni očitek, da je izpovedba priče A. A. o tem, da se vplačani znesek 12.000.00 EUR šteje kot polog za nakup vozila neverodostojna, ker je priča sama izpovedala, da je za polog (aro) potreben višji znesek 10-20% nabavne vrednosti vozila, izpovedba, da bi se naj C. C. zavezal plačati še 20.000,00 EUR na račun pologa pa je osamljena in z ničemer izkazana, tega ni zatrjevala niti tožena stranka, tudi priča D. D. je izpovedal, da je ara pri nakupu podobnih vozil znašala 30-40%, zakoniti zastopnik tožene stranke pa, da znaša ara za takšno vozilo minimalno 30.000,00 EUR, zato ni mogoče slediti zaključku izpodbijane sodbe, da znesek 12.000,00 EUR predstavlja polog oziroma aro za nakup vozila. Pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), ki pa ni utemeljena.

18. Pritožba nima prav, da plačani polog po ponudbi tožene stranke št. 18730 za nakup navedenega vozila dne 20.12.2017 v višini 10.000,00 EUR in 4.4.2018 v višini 2.000,00 EUR, ne predstavlja pologa (are) za nakup vozila, saj je bil navedeni znesek plačan prav na podlagi ponudbe št. 18730 za nakup vozila. Sama tožeča stranka se je pri plačilu sklicevala na navedeno ponudbo. Da gre za aro pa so potrdile tudi priče (A. A. in D. D.) in zakoniti zastopnik tožene stranke, upoštevajoč dejstvo, da sama najemna pogodba z dne 6.4.2018 varščine za najem niti ne omenja. Povsem logičen je tako zaključek prvostopnega sodišča, da gre za aro. Nižje plačani znesek pologa (are) od običajnega oz. dogovorjenega za takšno vozilo, pa ne nasprotuje zaključku, da znesek 12.000,00 EUR predstavlja polog oziroma aro po ponudbi tožene stranke št. 18730 za nakup navedenega vozila, saj je zakoniti zastopnik tožene stranke dovolil naročilo tako dragega vozila konfiguriranega po željah tožeče stranke. Drugačna pritožbena zatrjevanja so zmotna.

19. S pritožbenimi navedbami, da se pravdni stranki nista nikoli dogovarjali, še manj pa dogovorili glede nakupa vozila, saj iz elektronskega sporočila z dne 18.12.2017 izhaja, da je bilo med pravdnima strankama sklenjeno najemno razmerje za vozilo in ne kupoprodajna pogodba, da je bila varščina 10.000,00 EUR plačana za najem in ne kot polog za nakup vozila, kar izhaja tudi iz elektronskega sporočila B. B. z dne 14.12.2017 in so drugačni zaključki sodišča v nasprotju z listinsko dokumentacijo, ki je nedvomno zanesljivejša od izpovedi prič, ni mogoče govoriti, da je bila s plačilom varščine za najem sprejeta ponudba za nakup vozila, saj soglasje volj za sklenitev takšne pogodbe med strankama ni obstajalo, še manj pa strinjanje s splošnimi pogoji, pritožba prav tako uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (po 340. členu ZPP), ki pa ni utemeljena.

20. Da je tožeča stranka s tem, k0 je plačala polog (aro) po ponudbi tožene stranke za nakup vozila št. 18730 z dne 8.12.2017, ki se nanaša na prodajo omenjenega vozila dne 20.12.2017 in se pri plačilu sklicevala na navedeno ponudbo, le to sprejela in se hkrati strinjala s splošnimi pogoji, ki so neločljivi del ponudbe, s čimer je bila sklenjena kupoprodajna pogodba dne 20.12.2017, je sodišče že pojasnilo. Soglasje volj za sklenitev kupoprodajne pogodbe je torej bilo podano. Ker pa tožeča stranka ni imela sredstev za takojšen nakup vozila in je sledila želji po čim ugodnejšem nakupu, je bilo dogovorjeno štirimesečno najemno razmerje med pravdnima strankama za navedeno vozilo za čas od 6.4.2018 do 6.8.2018. Med pravdnima strankama je torej bilo dogovorjeno, da polog (ara) šteje tudi kot varščina, zato pritožba ne more uspeti z izpostavljanjem posameznih delov elektronskih sporočil z dne 18.12.2017 in 14.12.2017, saj je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bila potrebna izvedba vseh dokazov (tudi personalnih).

21. S pritožbenimi navedbami, da je v nasprotju z vsebino listin tudi zaključek sodišča, da naj bi med tožnico in pričo A. A. potekali dogovori glede odkupa vozila, kar naj bi dokazovala elektronska korespondenca z dne 19.7.2018, 8.8.2018, saj B. B. navaja, da mora vozilo odkupiti od B. d. o. o. ona in ne tožnica, iz elektronskega sporočila z dne 19.7.2018 pa je govora o tem, da se uredi najem za vozilo in ne nakup s strani tožnice, kar naj bi dokazovalo, da prodajna pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena in so zaključki o tem v popolnem nasprotju z izvedenimi listinskimi dokazi, pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. členu ZPP), ki pa prav tako ni utemeljena.

22. Kot je sodišče že pojasnilo, pritožba ne more uspeti z navajanjem zgolj posameznih delov iz navedenih elektronskih sporočil, saj je bilo potrebno izvesti vse predlagane dokaze, vključno z zaslišanjem prič in zakonitega zastopnika tožene stranke, za celovito dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP. Na podlagi takšne dokazne ocene je prvostopno sodišče prepričljivo pojasnilo v 12. točki obrazložitve, da so tako pred kot tudi po odvzemu vozila potekali dogovori med tožečo stranko in pričo A. A. glede načina odkupa vozila, kar dokazuje tudi elektronska korespondenca z dne 19.7.2018 in 8.8.2018. Gre za dogovarjanja o različnih variantah kako pred in po izteku najemne pogodbe z dne 6.4.2018 izvesti odkup vozila BMW M5. Da se je tožeča stranka s toženo že od začetka dogovorila za nakup vozila, pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Priča B. B. je bila zgolj posrednica pri nakupu vozila med tožečo in toženo stranko, ne pa kupec vozila, kot zmotno zatrjuje pritožba. Z dokazno oceno prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jo sprejema kot svojo.

23. S pritožbenimi navedbami, da kakršnegakoli drugega dogovora med pravdnima strankama, razen sklenjenih najemnih pogodb z dne 6.4.2018 in z dne 6.8.2018, ni bilo, četudi bi bil, pa ne bi bil veljaven, saj je v nasprotju s pisno pogodbo (56. člen OZ). Prodajna pogodba bi bila zapisana na enak način kot najemna pogodba. Zakaj toženka ni postopala na enak način kot pri sklenitvi pogodbe 1442 z dne 14.12.2018? Ravnanje toženke, ki je pravna oseba katere glavna dejavnost je trgovina in servis motornih vozil in je strokovnjak na področju prodaje, bi bilo postopanje kot ga opisuje sodišče v izpodbijani sodbi, skrajno nenavadno, v nasprotju s pravili stroke in skrbnostjo dobrega strokovnjaka, pri tem opozarja na izpovedbo priče D. D., ki je zaslišan na vprašanje o tem ali je potrebno plačati aro pred naročilom ali po tem izpovedal, da če stranka are ne plača, naročila ni. Ara za sporno vozilo pa je znašala krepko preko 12.000,00 EUR in ni mogoče slediti zaključku, da je znesek 12.000,00 EUR šteti kot aro in da je bila med strankama sklenjena pogodba za nakup spornega vozila. Pritožba tudi v tem primeru uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava (340. in 341. člen ZPP), ki pa ni utemeljeno.

24. Pritožba nima prav, ko navaja, da kakršnegakoli drugega dogovora, razen najemne pogodbe, med pravdnima strankama ni bilo. Tožeča stranka je sprejela ponudbo tožene stranke št. 18730 za nakup vozila za dogovorjeno ceno 164.000,00 EUR na način, da je dne 20.12.2017 plačala znesek 10.000,00 EUR kot aro in nato še 4.4.2018 2.000,00 EUR. Pri plačilu se je sklicevala na navedeno ponudbo tožene stranke. S tem je sprejela ponudbo tožene stranke in je bila ustno sklenjena kupoprodajna pogodba za navedeno vozilo, kar vse je pritožbeno sodišče že večkrat pojasnilo. Sklicevanje pritožbe na 56. člen OZ, če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo, ni utemeljeno. Za sklenitev kupoprodajne pogodbe ni predpisana posebna oblika, zato je ta veljavno sklenjena tudi v ustni obliki oziroma s sprejemom pisne ponudbe, plačilom are in izročitvijo predmeta nakupa (51. člen OZ). Ravno na željo tožeče stranke, da bi lahko avtomobil takoj uporabljala, je bila najprej sklenjena najemna pogodba za obdobje štirih mesecev, po preteku tega obdobja pa je bilo dogovorjeno, da bo plačana kupnina za vozilo, česar pa tožeča stranka ni izpolnila, zato ji je bilo vozilo odvzeto in do sklenitve kupoprodajne pogodbe v pisni obliki ni prišlo. Tako se pokaže kot neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da ravnanje tožene stranke, ni bilo enako kot pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe št. 1442 z dne 14. 12. 2018 s kupcem. Očitek, da je tožena stranka pravna oseba, katere glavna dejavnost je trgovina in servis motornih vozil, da gre za strokovnjaka za področje prodaje vozil in bi bilo postopanje kot ga opisuje sodišče v izpodbijani sodbi skrajno nenavadno, v nasprotju s pravili stroke in s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (2. odstavek 6. člena OZ), ni na mestu. Tožena stranka je zgolj sledila namenu pravdnih strank, ki je bil v prodaji oziroma nakupu luksuznega vozila. Najemno razmerje pa dogovorjeno, ker tožeča stranka ni imela sredstev za takojšen nakup (odkup) vozila in je želela vozilo čim ugodneje kupiti. V ravnanju tožene stranke ni zaznati nič nenavadnega oziroma v nasprotju s pravili stroke. Pritožbeno sklicevanje na izpoved priče D. D., če stranka are ne plača, ni naročila, ni v nasprotju z dokazno oceno in zaključki prvostopnega sodišča, saj je to vendar ugotovilo, da je tožeča stranka aro v višini 12.000,00 EUR plačala. Četudi je bil plačan nižji znesek od dogovorjenega, je tožena stranka vozilo, konfigurirano po želji tožeče stranke, naročila in dobavila ter izročila tožeči stranki v uporabo. Zato so pritožbena zatrjevanja neutemeljena.

25. S pritožbenimi navedbami, da se sodišče ni opredelilo do opozoril pritožnice, da pojasnila priče A. A. glede maila z dne 27.11.2018 niso verodostojna, da je nasprotje med vsebino maila z dne 27. 11. 2018 in drugih v spis vloženih mailov, da so navedbe v mailu z dne 27.11.2018 same s seboj v nasprotju, saj se B. B. najprej sklicuje na potrditev prejetega naročila in datum proizvodnje s strani D. D., v nadaljevanju pa navaja, da pogodba ni veljavna, saj jo je podpisala nepooblaščena oseba D. D., ki je selektivno pooblaščen za sklepanje pogodb, da iz maila z dne 27. 11. 2018 izhaja, da se v času najemne pogodbe dodatno črpa strošek za najem iz plačanega avansa, kar potrjuje navedbe tožeče stranke, da je bilo med pravdnima strankama sklenjeno najemno razmerje za vozilo in ne kupoprodajna pogodba, saj je bila varščina 10.000,00 EUR smatrana kot varščina za najem, da na neverodostojnost navedb iz e-maila z dne 27. 11. 2018 kažejo tudi navedbe iz predhodno že omenjene korespondence med tožečo stranko in njenim zakonitim zastopnikom, toženo stranko in njenim zakonitim zastopnikom in A. A., neverodostojnost navedb iz e-maila z dne 27. 11. 2018 pa dodatno potrjuje tudi e-mail z dne 9. 8. 2018, v katerem B. B. navaja, da se še ni opredelilo kdaj se vozilo odkupi s strani tožeče stranke, če sploh se, da je bilo očitno dogovorjeno, da bo vozilo odkupilo podjetje G., varščina-ara pa se poračuna z zaostalimi najemi in nastalimi stroški, da se sodišče do te korespondence ni opredelilo in ni podalo razlogov, zakaj vsebine teh listin, ki je v nasprotju z vsebino izpovedbe prič A. A., Č. Č. in D. D., ni upoštevalo pri odločitvi, pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja po 340. členu ZPP, ki pa ni utemeljena.

26. Pritožba nima prav, da se prvostopno sodišče do pojasnil priče A. A. in e- maila z dne 27.11.2018 kakor tudi do ostale izpostavljene e-korespondence ni opredelilo in jih dokazno ocenilo. Dokazna ocena prvostopnega sodišča (v točkah 10. - 20. obrazložitve prvostopne sodbe) je v skladu z 8. členom ZPP in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Kot je bilo že večkrat izpostavljeno, je potrebno upoštevati vse izvedene dokaze, ne zgolj listinsko e-korespondenco. Prvostopno sodišče je v 11. in 12. točki izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je kljub ugovorom tožeče stranke glede dejanskega datuma elektronskega sporočila z dne 27.11.2018 in resničnosti njegove vsebine, priča A. A. po preverjanju sporočila na svojem telefonu prepričljivo izpovedala, da je navedeno e-sporočilo resnično posredovala zakonitemu zastopniku tožene stranke navedenega dne in v celoti potrdila resničnost njegove vsebine. Prvostopno sodišče je izpovedbo priče ocenilo kot verodostojno, saj je prepričljivo opisala način sodelovanja in svojo vlogo pri dogovarjanjih, kar potrjujejo tudi drugi izvedeni dokazi in celotna dokazna ocena. Temu sledi tudi pritožbeno sodišče. Obširne pritožbene navedbe in izpostavljanje posameznih izsekov vsebine elektronskih sporočil, ne more omajati celovite dokazne ocene prvostopnega sodišča, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Iz istih razlogov pritožba tudi ne more uspeti s sklicevanjem na mail z dne 9.8.2018. Gre le za dogovore o različnih variantah kako izvesti odkup vozila. V te dogovore o nakupu po odvzemu vozila je bilo vpleteno tudi podjetje G., ki je bilo pripravljeno vozilo odkupiti, vendar tožeča stranka ni izpolnila svojih zavez do tega podjetja in tudi ni plačala kupnine za nakup vozila toženi stranki, zato do odkupa ni prišlo. Nasprotja med izpostavljeno el. korespondenco in izpovedmi prič ter zakonitega zastopnika tožene stranke ni, saj je izvedba personalnih dokazov pripomogla k razjasnitvi elektronske komunikacije in za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar je pritožbeno sodišče že pojasnilo.

27. Glede pritožbenih navedb, da je D. D. selektivno pooblaščen za sklepanje pogodb pri toženi stranki, pritožba očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), ki pa ni utemeljena. Prvostopno sodišče je 19. točki izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da priča D. D. posebnega pooblastila tožene stranke za sklepanje najemnih pogodb ni imel, kar je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Nasprotnega tožeča stranka tudi s sklicevanjem na 80. člen OZ ni uspela dokazati, zato so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

28. S pritožbenimi navedbami, da na obstoj drugačnega dogovora ne more vplivati niti konfiguracija in dodatna oprema katera je bila očitno dogovorjena med tožnico in B. B., ne med pravdnima strankama, niti poizvedovanja C. C. o ceni vozila, pritožba uveljavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja po 340. člena ZPP, ki pa ni utemeljena.

29. Prvostopno sodišče je v 14. točki izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da so dogovori o naročilu in nakupu vozila potekali med pravdnima strankama konec leta 2017 in da je tožeča stranka vozilo konfigurirala po svojih željah. C. C. (prokurist tožeče stranke) je za tožečo stranko pošiljal konfiguracijo in navedel kakšno vozilo želi imeti, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Cena 164.000,00 Eur pa je bila med strankama dogovorjena, ne gre zgolj za poizvedbe o ceni.

30. Glede pritožbenih navedb, da iz ponudbe 18730 niti ne izhaja na koga je naslovljena, da tožnica nikoli ni prejela navedene ponudbe 18730, saj je bila plačana varščina za najem in ne nakup vozila, nasprotno pa ne izhaja iz nobenega izvedenega dokaza, pritožba uveljavlja očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP, ki pa ni utemeljen.

31. Da je tožeča stranka ponudbo 18730 prejela, dokazuje plačilo zneska 10.000,00 EUR dne 20. 12. 2017, nato še dne 4. 4. 2018 v višini 2.000,00 EUR, ki ga je nakazala toženi stranki ravno na podlagi navedene ponudbe ter se pri plačilu sklicevala na navedeno ponudbo. Zato so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

32. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče parcialno sledilo izpovedi priče A. A. glede tega kdo je sklepal kakšno pogodbo, medtem ko v zvezi s presojo ugovora pasivne legitimacije tožnice po nasprotni tožbi spregleda in je ne upošteva, niti ne navede razloga, zakaj njeni izpovedbi ne sledi, saj je priča izpovedala, da ni bilo nikoli govora o tem, da bo tožnica odkupila avto, ampak C. C. kot fizična oseba ali kupec C. C. V tem kontekstu je potrebno presojati tudi izpoved priče E. E., kateremu naj bi se C. C. in ne tožnica pohvalil, da ima nov avto. Izpoved priče ni mogoče šteti kot dokaz zaključku, da bi tožnica sklenila s toženko pogodbo za nakup spornega vozila, prav tako sta zakoniti zastopnik toženke in priča D. D. v svoji izpovedbi vedno govorila o C. C. in ne o tožnici, kar potrjuje, da je ugovor pasivne legitimacije utemeljen, pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja po 340. členu ZPP, ki ni utemeljena.

33. Prvostopno sodišče je v 13. točki izpodbijane sodbe pojasnilo razloge zakaj ugovor pasivne legitimacije tožeče stranke po nasprotni tožbi ni utemeljen. Z razlogi prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Ker že iz samih tožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da se je s toženo stranko dogovarjala za najem z možnostjo odkupa vozila, nadaljnje dokazovanje glede neutemeljenosti ugovora pasivne legitimacije niti ni bilo potrebno (214. členom ZPP). Tožeča stranka namreč v svojih tožbenih navedbah sama priznavava, da se je glede sodelovanja s toženo stranko dogovarjal C. C. v imenu tožeče stranke (kot prokurist).

34. S pritožbenimi navedbami, da je zmoten zaključek sodišča, da naj bi prodajna pogodba s strani tožene stranke bila realizirana, kar naj bi izhajalo iz primopredajnega zapisnika z dne 6. 4. 2018, saj gre za standardiziran vnaprej pripravljen obrazec s strani tožene stranke, ki je bil dan v podpis C. C. ob sklenitvi najemne pogodbe z dne 6. 4. 2018, nanašal pa se je na prevzem vozila s strani tožnice kot najemnika, za kar je bilo doseženo soglasje volj pogodbenih strank, ne izkazuje pa, da je bilo med strankama doseženo soglasje volj za sklenitev prodajne pogodbe, saj iz njega ne izhajajo bistvene sestavine prodajne pogodbe, pritožba uveljavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja po 340. členu ZPP, ki pa ni utemeljena.

35. Prvostopno sodišče je v 17. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da je prodajna pogodba bila s strani tožene stranke tudi realizirana, saj je bilo vozilo naročeno, dobavljeno in izročeno tožeči stranki dne 6.4.2018 (primopredajni zapisnik - B18). Primopredajni zapisnik z dne 6.4.2018 dokazuje zgolj izročitev vozila tožeči stranki. Vsakršna drugačna zatrjevanja v pritožbi so zmotna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi v 17. točki izpodbijane sodbe in jih sprejema kot svoje.

36. S pritožbenimi navedbami, da je zmoten zaključek sodišča, da najemna pogodba z dne 6. 8. 2018 ni bila veljavno sklenjena, ker je ni podpisal pooblaščeni zastopnik, saj D. D. ni imel posebnega pooblastila za sklepanje najemnih pogodb, pritožba opozarja, da je D. D. zaposlen pri tožnici kot prodajni svetovalec in ima glede na delovno mesto pooblastilo skladno z 80. členom OZ, kar potrjuje tudi kupoprodajna pogodba številka 1442 z dne 14. 12. 2018, ki jo je sklenil s kupcem v imenu in za tožnico D. D. in je na njej podpisan, ter tudi ponudba številka 18730 na katero se sklicuje toženka je bila pripravljena s strani D. D., pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava (340. in 341. členu OZ), ki ni utemeljena.

37. Prvostopno sodišče je v 19. točki izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da priča D. D. ni imel pooblastila tožene stranke za sklepanje najemnih pogodb za vozila in je podpisal najemno pogodbo z dne 6.8.2018 brez vednosti in soglasja zakonitega zastopnika tožene stranke, kar je ta prav tako potrdil. Zato najemna pogodba z dne 6.8.2018 ni bila veljavno sklenjena. Tožeča stranka nasprotnih trditev tudi s sklicevanjem na 80. člen OZ ni dokazala, kar je prvostopno sodišče povsem pravilno ugotovilo in z argumenti prvostopnega sodišča, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Drugačna pritožbena zatrjevanja so zmotna.

38. Pritožbene navedbe, da za sklepanje najemnih pogodb D. D. ni bil pooblaščen, medtem ko je za sklepanje prodajnih pogodb bil pooblaščen, se izkažejo za manj verjetne, saj je nedvomno nevarnost nastanka škode bistveno večja pri sklepanju prodajnih pogodb kot pri sklepanju najemnih pogodb, zato tožnica meni, da so takšne izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke in priče D. D. prilagojene le za potrebe tega postopka ter da ni mogoče slediti takšni izpovedbi, kar dokazuje tudi dejstvo, da zoper D. D. niso bili zaradi podpisa najemne pogodbe z dne 6. 8. 2018 sproženi nobeni disciplinski postopki do česar bi v primeru kršitve pogodbene obveznosti nedvomno prišlo. V kolikor bi bile navedbe tožene stranke glede neobstoja pooblastila D. D. za sklepanje najemnih pogodb resnične, takšno notranje razmerje ne učinkuje proti dobroverni tretji osebi, temveč je to razmerje relevantno le v razmerju delavec – delodajalec iz vidika presoja morebitne delavčeve kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in odškodninske odgovornosti, so pritožbena novota, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP).

39. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke (in tožene stranke po nasprotni tožbi) zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

40. Pritožbeno sodišče je odločalo o stroških pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka (in tožena po nasprotni tožbi), ki s pritožbo ni uspela, je pa stroške pritožbe priglasila, sama nosi svoje pritožbene stroške. Mora pa toženi stranki (in tožeči stranki po nasprotni tožbi) povrniti njene pravdne stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženi stranki (in tožeči stranki po nasprotni tožbi) se prizna priglašenih 750 točk za odgovor na pritožbo, 15 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. točko Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj 559,98EUR.

41. Tožeča stranka (in tožena stranka po nasprotni tožbi) je dolžna toženi stranki (in tožeči po nasprotni tožbi) povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006. 1 N. Plavšak, M. Juhart...in drugi : Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, stran 390