Jedro

B. d.o.o. kot univerzalni pravni naslednik bi namesto tožeče stranke vstopil v to pravdo, če bi tožeča stranka uspela dokazati, da je predmet prenosa tudi v tem gospodarskem sporu vtoževana terjatev.

Intervenient za priglasitev intervencije ne potrebuje poziva sodišča, ampak to lahko stori sam kadarkoli, če ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od teh strank.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tretji sam nosi svoje pritožbene stroške, odločitev o stroških postopka tožeče stranke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom: 1.) zavrnilo predlog tožeče stranke A. d.o.o. - v stečaju, z dne 9. 6. 2015, da se postopek nadaljuje z novo tožečo stranko B. d.o.o. in 2.) zavrnilo predlog tretjega B. d.o.o., za vstop v ta pravdni postopek kot nova tožeča stranka.

2. Zoper sklep sta se pritožila tožeča stranka in tretji - B. d.o.o. 3. Tožeča stranka je v pritožbi uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlagala, da sodišče druge stopnje sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tretji - B. d.o.o, je vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tretjega, naj sodišče postopek nadaljuje z njim kot z novo tožečo stranko, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasil je pritožbene stroške.

5. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Po vložitvi tožbe je bila s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Kranju St 1444/2014 z dne 17. 11. 2014 potrjena ponovna prisilna poravnava nad tožečo stranko, v katerem je sodišče v točki V. izreka ugotovilo, da je vsebina ponovne prisilne poravnave tudi izvedba izčlenitve z ustanovitvijo dveh novih družb v obliki družbe z omejeno odgovornostjo s firmo družbe B. d.o.o., in C. d.o.o., vse v skladu z delitvenim oziroma izčlenitvenim načrtom, ki je priloga 1 načrta finančnega prestrukturiranja dolžnika iz marca 2014. V točki VII. izreka tega sklepa je sodišče ugotovilo, da se na novi družbi prenese premoženje in obveznosti, in sicer: a) na B. d.o.o., pravice in obveznosti, navedene v prilogi izčlenitvenega načrta pod št. 3 (na list. št. 338 – 484 stečajnega spisa), b) na C. d.o.o., premoženje in obveznosti v prilogi izčlenitvenega načrta pod št. 4 (na list. št. 485 – 494 stečajnega spisa). Iz točke VIII. izreka navedenega sklepa pa je razvidno, da se naslednji dan po vpisu novih družb B. d.o.o., in C. d.o.o., v sodni register začne stečajni postopek nad dolžnikom A. d.o.o. 8. Tožeča stranka navaja, da se je družba A. d.o.o. - v stečaju po določbah 221.o člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) delila po postopku izčlenitve s prenosom posameznih delov premoženja na novi družbi, tako da je prenesla, novi družbi pa sta prevzeli del premoženja, vključno s pravicami in obveznostmi v zvezi s tem premoženjem, ter vse druge pravice in obveznosti, vse v obsegu, kot to izhaja iz izčlenitvenega načrta. Novi družbi zato vstopata kot univerzalna pravna naslednika v vsa pravna razmerja v zvezi s premoženjem, ki je z izčlenitvenim načrtom predmet prenosa na novi družbi. Na družbo B. d.o.o. je bilo preneseno premoženje, ki je potrebno za nadaljnje opravljanje osnovne dejavnosti in je torej B. nova ustanovljena družba, ki izvaja vse poslovne aktivnosti. Na družbo C. d.o.o. pa je bilo preneseno premoženje, ki je predvideno za oddajanje v najem. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da B. d.o.o., kot pravna naslednica A. d.o.o. - v stečaju, prevzame predmetno pravdo kot tožeča stranka.

9. B. d.o.o., je z navedbami tožeče stranke soglašal, tožena stranka pa ne. Tožena stranka je navajala, da ni izkazano, da je glede zahtevka, ki je predmet te pravde, B. d.o.o., pravni naslednik tožeče stranke oziroma da je po postopku izčlenitve kot novoustanovljena družba prevzela (pogodbene) pravice in obveznosti iz naslova toplotne obdelave jekla, ki ga je tožena stranka izvajala za tožečo stranko. Po njenem mnenju ni izkazano, da je bila na tretjega tudi dejansko prenesena v tej pravdi vtoževana terjatev in da je s tem kot univerzalna pravna naslednica vstopila v pravdno razmerje do tožene stranke. V prilogi izčlenitvenega načrta, na katero se sklicuje nova tožeča stranka, je namreč med prenesenim premoženjem mogoče najti le prodajno pogodbo, sklenjeno s toženo stranko dne 1. 7. 2008, ki pa se ne datumsko ne vsebinsko ne nanaša na sporne pravice in obveznosti med pravdnima strankama. Predmet prodajne pogodbe iz julija 2008 je bila nabava jekla s strani tožene stranke kot kupca, obravnavano razmerje pa se nanaša na izvedbo toplotne obdelave jekla tožene stranke na podlagi ponudbe oziroma podjemne pogodbe iz decembra 2008. 10. Tožena stranka je opozorila, da je višje sodišče že v sklepu z dne 4. 3. 2015 ocenilo, da je potrebno razmerje med tožečo stranko kot podjemnikom in toženo stranko kot (pod)izvajalcem obravnavati neodvisno od podjemnikovega razmerja z glavnim naročnikom, pri čemer imajo naročnikovi zahtevki zoper podjemnika zaradi kršitve njegove obveznosti, ki je posledica kršitve izvajalčeve obveznosti, v razmerju med podjemnikom in izvajalcem pravno naravo navadne škode v smislu 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zato lahko podjemnik zoper izvajalca uveljavlja povračilo odškodnine. Predmet te pravde ni jamčevalni zahtevek, ampak navadna škoda.

11. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da niti tožeča stranka A. d.o.o. - v stečaju niti potencialna nova tožeča stranka B. d.o.o., nista predložili dokazil o prenosu terjatve, ki je predmet tega postopka, na potencialno novo stranko. Po vpogledu v stečajni spis je ugotovilo, da ne gre za univerzalno sukcesijo vsega premoženja gospodarske družbe v stečaju, saj sta izčlenjeni dve gospodarski družbi, nekaj premoženja pa je ostalo v stečaju. Na podlagi navedenega je prvostopno sodišče zaključilo, da terjatev, ki je predmet tega postopka, ni bila predmet izčlenitve oziroma univerzalne sukcesije.

12. ZFPPIPP v 221.o členu obravnava predlog prisilne poravnave s prestrukturiranjem z izčlenitvijo in določa, kaj vse mora načrt finančnega prestrukturiranja v posebni prilogi vsebovati, ter se v 1. točki sklicuje na prvo, drugo, tretjo, deveto, dvanajsto, trinajsto in štirinajsto točko drugega odstavka 624. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Delitev gospodarskih družb obravnava ZGD-1 s splošnim pravilom v 623. členu, kjer je v petem odstavku določeno, da z delitvijo preide na novo ali prevzemno družbo del premoženja prenosne družbe, določen z delitvenim načrtom, ter pravice in obveznosti prenosne družbe v zvezi s tem premoženjem. Nova ali prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da bi B. d.o.o. kot univerzalni pravni naslednik namesto tožeče stranke vstopil v to pravdo, če bi tožeča stranka uspela dokazati, da je predmet prenosa tudi v tem gospodarskem sporu vtoževana terjatev. Vendar pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvostopnega sodišča, da iz listin, na katere se je tožeča stranka sklicevala, to ni razvidno. Dokazni predlog za zaslišanje stečajne upraviteljice in zakonitega zastopnika tožeče stranke pa je nekonkretiziran, saj ni pojasnjeno, kaj konkretno naj bi omenjena v zaslišanju izpovedala. Substanciranje dokaznega predloga je del dokaznega bremena stranke, vsaka stranka pa je sama odgovorna za uspeh dokazovanja svojih trditev. To pomeni, da mora stranka, ki je predlagala zaslišanje stranke ali priče, pred tem določno navesti dejstva, ki naj bi se dokazovala s pričami, oziroma pojasniti, o čem naj bi priča izpovedala (prim. 236. člen ZPP). Pritožnik pa v postopku na prvi stopnji ni določno navedel, katero konkretno dejstvo naj bi potrdila predlagana priča oziroma zastopnica stranke.

13. Tretji v pritožbi vztraja, da je glede na namen in način izčlenitve pritožnika evidentno, da je nanj prešla tudi predmetna pravda, ki se nanaša na tekoče poslovanje. Vendar je že bilo pojasnjeno, da je predmet te pravde navadna škoda, ki ne spada nujno med premoženje, potrebno za nadaljnje opravljanje poslovne dejavnosti. Konkretnejših navedb v tej smeri pa niti tožeča stranka niti tretji v postopku na prvi stopnji nista podala.

14. Ni upoštevno sklicevanje tretjega na zadevo I Pg 399/2012 Okrožnega sodišča v Kranju, saj ni razvidno, da gre za identično zadevo. Poleg tega ni pojasnjeno, zakaj teh navedb in dokazov stranka ni mogla brez svoje krivde predložiti že v postopku na prvi stopnji, zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

15. Tožeča stranka vztraja, da predmetni spor izvira iz podizvajalske pogodbe med pravdnima strankama, ki je v seznamu pogodb, ki je kot sestavni del izločitvenega načrta navedena pod točko 85 in je bila prenesena na B. B., d.o.o., čeprav priznava, da ne gre za odgovornost za napake iz pogodbe, ampak za čisto odškodninsko odgovornost (ki pa naj bi izvirala iz navedene pogodbe). Vendar je iz seznama pogodb pod točko 85 razvidno, da je tu navedena povsem druga pogodba, prodajna in ne podjemna, ki se niti datumsko ne ujema s podjemno pogodbo (prim. priloge B15 do 16).

16. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe o pravdnem postopku, ker bi moralo o pravdi obvestiti tretjega, da bi potem lahko priglasil stransko intervencijo. Intervenient namreč za priglasitev intervencije ne potrebuje poziva sodišča, ampak to lahko stori sam kadarkoli, če ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od teh strank (prim. 199. člen ZPP in nadaljnje). Končno je tretji o pravdi že obveščen in z njo seznanjen, zato nadaljnje obveščanje sodišča ne more biti več potrebno.

17. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba obe pritožbi zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tretji s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških postopka tožeče stranke pa se pridrži za končno odločbo.