Jedro

Kvalitikatorne okoliščine niso znak oziroma element disciplinske kršitve, temveč posebne posledice storjene kršitve, ki morajo biti podane za zakonit izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Zato ugotavljanje znakov kršitev, ki jih je tožnik storil, ne pomeni tudi ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem postopku) razveljavilo sklepe disciplinskih organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika, ugodilo reintegracijskemu zahtevku in naložilo toženi stranki priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 10. 1994 dalje, z upoštevanjem obdobij, ko je bil tožnik zaposlen drugje.

Ugotovilo je, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po prvem in drugem odstavku 7. člena (takrat še veljavnima) Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Po določbi prvega odstavka 7. člena ZDR (1990) delavec ni smel za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost organizacije oziroma delodajalca, če bi to lahko vplivalo na interese organizacije ali delodajalca.

Ravnanje v nasprotju s to prepovedjo, je po drugem odstavku 7. člena ZDR (1990) opredeljena kot hujša kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ker pa disciplinski organi niso ugotovili okoliščin iz 89. člena ZDR (1990), tožniku ni bil zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Tožniku se je očitalo in je bil spoznan za odgovornega za hujšo kršitev delovne obveznosti, zaradi katere so bila ogrožena materialna sredstva večje vrednosti oziroma obstaja nevarnost povzročitve večje škode podjetju. Kršitev konkurenčne prepovedi po prvem odstavku 7. člena je (bila) okvalificirana tako, da je v njej že zajeta kvalifikatorna okoliščina potencialne možnosti vplivanja na interese delodajalca, torej potencialna možnost ogrožanja delovnega procesa. Ni potrebno, da bi zaradi delavčevega konkurenčnega dejanja že prišlo do škode. Toženi stranki zato ni bilo potrebno še posebej ugotavljati obstoja kvalifikatornih okoliščin, saj so bile te ugotovljene že s samo ugotovitvijo nastanka kršitve.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 36/2004 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je ne obrazloži. Zgolj prepisa dela besedila te zakonske določbe ni mogoče šteti za utemeljitev zatrjevane kršitve. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni moglo preizkušati, saj bi to pomenilo preizkus po uradni dolžnosti v nasprotju s 371. členom ZPP.

Revizijo vlaga le tožena stranka, zato se revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ni spuščalo v presojo tistega dela pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik storil očitano kršitev in da je zanjo odgovoren. Predmet presoje na revizijski stopnji je zato (lahko) le odločitev sodišča o (ne)zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

S sklepom disciplinske komisije z dne 8. 7. 1994 je bil tožniku izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker je storil hujšo kršitev delovne obveznosti po prvem in drugem odstavku 7. člena ZDR (1990) (in lažjo kršitev po 5. točki 5. člena Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti, vendar v tem delu sodišče v ponovljenem postopku ni odločalo). Hujšo kršitev je storil s tem, da je 27. in 28. 6. 1994 podpisal sporočilo o otvoritvi akreditiva za podjetje A., d.o.o., glede škode zaradi kršitve konkurenčne prepovedi pa je disciplinska komisija sklenila, da "se odškodninski postopek nadaljuje, ker je potrebno zbrati dokazni material" in je zato odločanje o odškodninski odgovornosti tožnika preložila. Delavski svet tožene stranke je ugovor tožnika zavrnil kot neutemeljen.

Po določbi prvega odstavka 7. člena ZDR (1990) delavec ni smel za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost organizacije oziroma delodajalca, če bi to lahko vplivalo na interese organizacije ali delodajalca.

Ravnanje v nasprotju s to prepovedjo, je bilo po drugem odstavku 7. člena ZDR (1990) opredeljeno kot hujša kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Po 89. členu ZDR (1990) se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene z zakonom, kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom, če je bilo s kršitvijo povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije (t. i. kvalifikatorne okoliščine).

Kvalifikatorne okoliščine niso znak oziroma element disciplinske kršitve, temveč posebne posledice storjene kršitve, ki morajo biti podane za zakonit izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Zato ugotavljanje znakov kršitev, ki jih je tožnik storil, ne pomeni tudi ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin. Predmet sodne presoje je odločba disciplinskega organa, izdana na drugi stopnji pri delodajalcu (prvi odstavek 66. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Predmet sodne presoje je torej dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno odločitvijo disciplinskega organa delodajalca - tako dejansko stanje glede kršitev delovnih obveznosti kot dejansko stanje glede odgovornosti storilca in kvalifikatornih okoliščin, ki so pogoj za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Sodišče samo jih ne more ugotavljati, ampak lahko le presoja pravilnost in zakonitost dokončne delodajalčeve odločitve. Ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin v postopku pred sodiščem bi lahko pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar pa je po veljavnem pravu prepovedano (prepoved reformatio in peius). Vrhovno sodišče je o tem že večkrat in enako odločilo (na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 41/95 z dne 14. 5. 1996, objavljeni v zbirki odločb Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča, GV, 1998, str. 135 do 137, ter v sodbah opr. št. VIII Ips 135/99 z dne 7. 12. 1999 in VIII Ips 262/98 z dne 2. 3. 1999, obe objavljeni v zbirki odločb Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča, GV, 2001, str. 307 do 316).

Disciplinski organi tožene stranke okoliščin iz 89. člena ZDR (1990) niso ugotavljali. Škode, ki bi lahko bila povzročena s kršitvijo konkurenčne prepovedi, disciplinska komisija ni ugotavljala, saj je odločanje o tem preložila. Tako ni bilo ugotovljeno, ali je sploh nastala kakšna škoda oziroma ali bi sploh lahko bila povzročena kakšna škoda, s tem pa tudi ne ali gre za večjo škodo. Drugih okoliščin iz 89. člena ZDR (1990) odločba disciplinske komisije niti ne omenja. Možen vpliv nelojalnega ravnanja delavca na interese delodajalca je element kršitve delovne obveznosti po prvem odstavku 7. člena ZDR (1990) in ne ena od kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR (1990).

Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da kvalifikatornih okoliščin tožena stranka v disciplinskem postopku ni ugotavljala, sodišče druge stopnje je tako ugotovljeno dejansko stanje preizkusilo. Ker gre za dejansko stanje, ki ga v revizijskem postopku tudi ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 371. člena ZPP), je za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe odločilno le to, ali so bile posebne okoliščine v disciplinskem postopku ugotovljene ali ne. Ker v obravnavanem primeru niso bile, je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna.

Ker glede na navedeno zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso izkazane, pravnomočna sodba pa je v izpodbijanem delu tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).