Jedro

Kadar vsi elementi izračuna izhajajo iz predložene dokumentacije in je to v tožbi razumno pojasnjeno, tožeči stranki v trditveno podlago ni treba povzemati oziroma v njej obrazlagati vsake stroškovne postavke posebej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 8146/2015 z dne 28.1.2015 za plačilo glavnice 118,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, natančno navedenimi v izreku odločbe, ter 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2015 dalje do plačila, v preostalem delu pa sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencema je naložilo v plačilo 10,00 EUR stroškov tožeče stranke.

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožujeta toženca, uveljavljata pritožbena razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, da višje sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno da razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v nov postopek. Trditvena podlaga tožeče stranke ne zadošča za preizkus spornega ključa delitve stroškov in posledično višine vtoževanih zneskov. Predpisa, na katera se je sklicevala tožeča stranka, vsebujeta več različnih meril za porazdelitev stroškov, zato ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka konkretizirala merila na podlagi katerih bi bil mogoč preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka in višine vtoževanih zneskov. Zaradi nemožnosti preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka, bi ga moralo sodišče zavrniti, ne glede na to, ali bi upoštevalo navedbe v drugi pripravljalni vlogi tožencev. Ker tega ni storilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ni upoštevalo navedb v drugi pripravljalni vlogi, je tudi materialno pravo uporabilo zmotno. Že v ugovoru zoper sklep o izvršbi sta navedla, naj tožeča stranka poda ustrezne navedbe in predloži dokaze o temelju in višini dolga. Glede na navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi in prvi pripravljalni vlogi ne bi smelo biti dvoma, da jima ključ delitve stroškov ni znan. Navedla sta vsa dejstva in dokaze, ki vzbujajo dvom v upravičenost tožbenega zahtevka in njegovo višino, zato se je dokazno breme prevalilo nazaj na tožečo stranko. Pravilno in pravočasno sta tako v drugi pripravljalni vlogi opozorila sodišče prve stopnje na neutemeljenost tožbenega zahtevka.

3. Tožeča stranka je sicer na pritožbo odgovorila, vendar je sodišče prve stopnje njen odgovor s sklepom z dne 7.3.2016, ki je pravnomočen, zavrglo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Trditvena podlaga tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi, ki po vsebini predstavlja tožbo, je bila ustrezna. Tožeča stranka je opisala sporno razmerje ter kaj in na podlagi česa vtožuje. Za svoje trditve je predložila tudi dokaze. Iz tožbenih trditev povsem jasno izhaja, da tožeča stranka kot upravnik stavbe od tožencev, ki sta solastnika etažnega dela stavbe – stanovanja, terja plačilo obratovalnih stroškov in stroškov vzdrževanja, ki jih toženca nočeta plačati, ker trdita, da ne uporabljata določenih skupnih delov stavbe. Pojasnila je tudi ključ delitve, in sicer da se stroški vzdrževanja med etažne lastnike delijo glede na bruto površino oziroma višino solastniških deležev, kot določa Stanovanjski zakon (SZ-1), v 30. členu, obratovalni stroški pa v skladu s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb ter priložila razdelilnike stroškov za vse vtoževane mesece, skupaj s kopijami računov dobaviteljev za opravljene storitve. Na razdelilnikih so napisani tudi ključi delitve posameznega stroška. Kadar vsi elementi izračuna izhajajo iz predložene dokumentacije in je to v tožbi razumno pojasnjeno, tožeči stranki v trditveno podlago ni treba povzemati oziroma v njej obrazlagati vsake stroškovne postavke posebej. Konkretizacija v tej smeri je potreba le na obrazložen ugovor tožene stranke o višini tožbenega zahtevka oziroma tistih postavk za katere tožena stranka konkretizirano ugovarja, da je določen izračun stroškov, ki odpade nanjo, nepravilen(1). Tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi razdelilnikom in iz njih razvidnem ključu delitve stroškov ni ugovarjala. Ugovor v tej smeri je podala šele v drugi pripravljalni vlogi, pa še takrat navedb tožeče stranke ni prerekala konkretizirano. Navajala je le, da ključ delitve stroškov ni razviden, sklicevanje na zakon in pravilnik pa ne zadostuje, ker vsebujeta več različnih meril za porazdelitev istovrstnih stroškov. Pravilno je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke, da tožnica tožencev nikoli ni seznanila s ključem za porazdelitev spornih stroškov, niti tega ni navajala v svojih vlogah, zato tožba nima ustrezne trditvene podlage, zavrnilo. Tožeča stranka je svojo trditveno in dokazno breme zmogla.

6. V pritožbi izrecno očitane kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Navedena kršitev je podana, če sodbe zaradi pomanjkljivosti, napak ali nasprotij v njeni obrazložitvi, sploh ni mogoče preizkusiti. Nemožnosti preizkusa sodbe pa pritožba niti ne zatrjuje. Ker je na navedeno kršitev dolžno pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa dodaja, da ima sodba jasne in konsistentne razloge o vseh odločilnih dejstvih.

7. Skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP je višje sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo še materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe. Ugotavlja, da je glede na dejanske ugotovitve, na katere je v obravnavanem primeru vezano, saj gre za spor majhne vrednosti, kjer se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), sprejeta odločitev materialnopravno pravilna. Vsi etažni lastniki so dolžni nositi stroške upravljanja in vzdrževanja stavbe ne glede na to koliko in če uporabljajo posamezne skupne dele stavbe, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače (prvi odstavek 30. člena SZ-1)(2). Pogodbe o medsebojnih razmerjih pa etažni lastniki večstanovanjske stavbe na ... v ... niso sklenili. Čeprav je sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih obvezna (32. člen SZ-1), to na utemeljenost v tej pravdi vtoževane terjatve ne vpliva. Pogodbo o medsebojnih razmerjih so dolžni skleniti etažni lastniki, ne pa upravnik. Glede na navedbe tožene stranke pritožbeno sodišče pripominja, da lahko vsak etažni lastnik predlaga nepravdni postopek za določitev načina uporabe in upravljanja skupnih delov.

8. Ker v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ni, materialno pravo je pravilno uporabljeno, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stroške pritožbe nosita pritožnika sama, ker z njo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): gl. sklep VSL I Cp 1785/2013 Op. št. (2): prim. npr. sodbe VSL II Cp 1590/2009, II Cp 4335/2010, I Cp 3355/2014, II Cp 278/2015, sklep VSL I Cpg 1861/2014