Jedro

ZAzil ne določa roka, kdaj mora oseba vložiti prošnjo za azil, vendar za tujce, ki nezakonito vstopajo v državo, določa, da morajo v najkrajšem možnem času zaprositi za azil pri pristojnem organu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po predhodnem zaslišanju tožnika z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 1.3.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo tožniku na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) omejila gibanje na prostore Centra za tujce in sicer do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 1.3.2006 do dne 1.6.2006 (1. točka izreka) ter odločila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in se strinja z razlogi odločitve. Po njegovi presoji je tožena stranka utemeljeno sumila, da tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje in da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Tožnik je v prošnji za azil in tudi na zaslišanju pred sodiščem povedal, da je imel namen oditi v Italijo, s Kosova pa je odšel zaradi problemov, ki jih je imel zaradi svojega dekleta srbske narodnosti, ki jo je zapustil, zato ga preganja dekletova družina pa tudi njegova, ker jo je osramotil. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik dne 8.2.2006 nezakonito vstopil iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo in nato dne 10.2.2006 nezakonito prestopil mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo, kjer je bil prijet s strani italijanskih varnostnih organov in vrnjen v Republiko Slovenijo. S sodbo Okrajnega sodišča v Sežani je bil dne 11.2.2006 kaznovan zaradi nezakonitega prehoda državne nato pa istega dne nastanjen v Centru za tujce zaradi zagotovitve njegove odstranitve iz Republike Slovenije. V Centru za tujce je napisal izjavo iz katere je razvidno, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil. Sodišče prve stopnje se strinja s toženo stranko, da je na podlagi tožnikovega ravnanja mogoče utemeljeno sklepati, da je zaprosil za azil z namenom, da prepreči prisilno odstranitev iz države, saj do tedaj, ko je bil vrnjen iz Italije in predan policijskim organom v Sloveniji, ni imel nobenega namena prositi za azil v Republiki Sloveniji. Če bi bil v izvorni državi resnično preganjan in bi za to imel tehtne argumente in dokaze, bi tudi po oceni sodišča poiskal pomoč takoj ob prihodu v Republiko Slovenijo pri za to pristojnih organih. Dejstvo, da so tožniku nadaljnje potovanje dejansko preprečili šele italijanski varnostni organi, ki so ga prijeli in vrnili v Republiko Slovenijo, kjer je nato v Centru za tujce izrazil namero za azil, potrjuje utemeljenost suma, da tožnik lažno predstavlja tudi razloge, na katere se sklicuje in s tem zlorablja azilni postopek v smislu 36. člena ZAzil. Prvostopno sodišče je presodilo, da je ukrep začasne omejitve gibanja tako, kot ga je s svojim sklepom odredila tožniku tožena stranka, utemeljen in sorazmeren v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave RS. V konkretnem primeru je tožniku gibanje začasno omejeno v smislu 32. člena Ustave RS in 1., 2. in 4. člena Protokola št. 4 MKVČP in ne gre za poseg v smislu 19. člena Ustave RS v njegovo svobodo. Po presoji sodišča je začasna omejitev gibanja predpisana z ZAzil v tem primeru v skladu z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec to pooblastilo dal toženi stranki tudi z vidika načela sorazmernosti.

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Po njegovem mnenju je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita, preuranjena ter materialno pravno zmotna. Med drugim navaja, da se sodišče prve stopnje do predlaganih dokazov ni opredelilo in mu tudi ni dalo možnosti, da bi dokazal, da ni zlorabil azilnega postopka. Po njegovem mnenju so mu bile kršene ustavne pravice (15., 19., 21., 22., 23., 25. in 32. člen Ustave RS). Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo (24., 25., 26., 27., 29., 35. in 36. člen ZAzil). Neutemeljeno se zatrjuje, da do tedaj, ko je bil vrnjen iz Italije, ni imel namena zaprositi za azil. Sklepanje sodišča, da bi lahko takoj po prihodu v Slovenijo zaprosil za azil je v nasprotju z predlaganimi dokazi in pritožbenimi trditvami. Če bi sodišče zaslišalo predlagane priče in policiste, ki so opravili postopek pred vložitvijo predloga za prekršek, bi bilo omajano sklepanje sodišča, da je odločitev tožene stranke pravilna. Sodišče prve stopnje brez podlage zatrjuje, da naj bi zlorabljal azilni postopek in nekritično sledi toženi stranki, ki za svoje trditve ni predložila nobenih dokazov. Sklicuje se na 6. člen ZAzil in na načelo nevračanja (non refoulement) in ponovi razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Smiselno ponovi navedbe iz pritožbe zoper sklep tožene stranke in meni, da mu je bila kršena pravica do osebne svobode ter, da mu je bila prostost odvzeta na način, ki je v nasprotju z zakonom in v nasprotju s pravico do uporabe svojega jezika in zagotovljene takojšnje pravne pomoči zagovornika. Prosti preudarek je tožena stranka uporabila v nasprotju z namenom, ki ji je bil dan z zakonom. Po njegovem mnenju sodišče ni raziskalo, ali mu je resnično potrebno za tako dolgo dobo omejiti gibanje in navaja primerjave z odvzemom prostosti v kazenskem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da spremeni izpodbijano sodbo in omejitev gibanja po sklepu tožene stranke odpravi, po opravljeni glavni obravnavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča pravilna in temelji na zakonu.

V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje tudi zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea) in vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Iz navedenih določb ZAzil izhaja, da lahko pristojni organ po prostem preudarku odloči o začasni omejitvi gibanja prosilcev za azil v taksativno določenih primerih.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je v izpodbijani sodbi povzelo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je iz tožnikovih ravnanj sklepati, da zlorablja oziroma zavaja azilni postopek s tem, da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea 36. člena ZAzil). Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, kar potrjujejo podatki v predloženih spisih, da je tožnik izrazil namero za vložitev prošnje za azil šele, ko je bil po tem, ko so ga italijanske oblasti vrnile v Slovenijo, nastanjen v Centru za tujce (sodba Okrajnega sodišča v Sežani) zaradi odstranitve iz države. ZAzil sicer ne določa roka, kdaj mora oseba vložiti prošnjo za azil, vendar za tujce, ki nezakonito vstopajo v državo (tožnik je ilegalno vstopil v Slovenijo iz Hrvaške dne 8.2.2006, ilegalno prestopil mejo med Slovenijo in Italijo dne 10.2.2006, dne 11.2.2006 pa je bil vrnjen iz Italije v Slovenijo) določa, da morajo v najkrajšem možnem času zaprositi za azil pri pristojnem organu. Za tujce iz 8. člena ZAzil določa, da lahko vložijo prošnjo za azil pri policiji, pri Ministrstvu za notranje zadeve ali v azilnem domu. Tožnik je imel možnost zaprositi za azil že pri policiji takoj, ko je nezakonito vstopil v Slovenijo iz Hrvaške (8. člen v povezavi z 2. odstavkom 25. člena ZAzil), lahko pa bi vložil prošnjo za azil tudi ob deportaciji iz Italije. Ker ni ravnal tako, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da je tožnik svojo namero za vložitev prošnje za azil vložil z namenom, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države, kar je okoliščina, ki šteje za zlorabo oziroma zavajanje azilnega postopka. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in pred njim toženo stranko, da v tem primeru obstaja tudi utemeljen sum, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil).

Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Glede na okoliščine primera, ko je tožnik imel možnost v Republiki Sloveniji vložiti prošnjo za azil oziroma izraziti tak namen, in glede na to, da za začasno omejitev gibanja na navedeni pravni podlagi zadostuje že sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka, je sodišče prve stopnje po predhodnem zaslišanju tožnika pravilno ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in izpodbijani sklep tožene stranke na zakonu utemeljen.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, ki jih je uveljavljal že v pritožbi zoper izpodbijani sklep tožene stranke in jih je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo.

Tožnikove trditve, da so mu bile kršene ustavne pravice, katere navaja v pritožbi, pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene, saj je po njegovi presoji izpodbijana sodba pravilna in temelji na zakonu.

Pritožbeno sodišče ni opravilo glavne obravnave, ker se niso stekli pogoji iz 77. člena ZUS. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.